Zvezde koncerta na koncu spet – varnostniki?!

V ponedeljek 3.9.2012 smo v Sloveniji ponovno gostili keltsko punk zasedbo Flogging Molly. Fenomenalen večer z norim vzdušjem, je imel za nekatere grenak konec.

Skupina je nastala leta 1997 in sicer s pomočjo v Dublinu rojenega pevca, Dava Kinga. Kljub svojim keltskim ritmom izhajajo iz Los Angelesa. Tam je namreč leta 1993, King s svojo sedanjo ženo in hkrati flavtistko skupine, Bridget Regan igral v lokalnem baru Molly Malone’s.  Lahko si mislite od kod ime.

Njihova mešanica glasbe je kombinacija punka, rocka in tradicionalne irske glasbe. Je glasba izgona in uporništva, boja in zgodovine, njihov edini kriterij zanjo pa je preprost in globok: “Glasba mora imeti pomen!”

Ta pomen pa čuti tudi občinstvo, ki ob njihovih koncertih poje in pleše z dušo. Slovensko občinstvo ni izjema, saj se je na ponedeljkov večer dvorana okrašena z novoletnimi lučkami tresla od navdušenja. Roke so letele po zraku, da bi lovile pogumne mladenke in mladeniče, ki so poskakovali iz odra. V prvih vrstah je bila gostota ljudi zagotovo primerna za takšne podvige. Energija z odra je bila enakopravna tej iz občinstva. Kitarista Dennis Casey in Nathen Maxwell sta nasmejana poskakovala na okoli. Seveda so bili navdušujoči tudi Matt Hensley na harmoniki, Bob Schmidt na banjotu in George Schwindt na bobnih. Posebno pristnost pa je treba pripisati 50 letnemu Davu, ki je dvorano držal na nogah celi dve uri in nas vrtel s skladbami kot so The Wrong Company, The Likes of You Again, Swagger, Speed of Darkness, Revolution, Life in a Tenement Square, Whistles the Wind, Saints & Sinners, Drunken Lullabies, Requiem for a Dying Song, The, Power’s Out, The Son Never Shines (On Closed Doors), A Prayer for Me in Silence, The Times They Are A-Changin’ (Bob Dylan priredba), Black Friday Rule, Oliver Boy (All of Our Boys), Rebels of the Sacred Heart, Devil’s Dance Floor, If I Ever Leave This World Alive, What’s Left of the Flag in Seven Deadly Sins. Za posladek in dodatek so bile tu še The Worst Day Since Yesterday, Salty Dog in Float. Ob skladbi Always Look on the Bright Side of Life pa je ekipa radodarno razdelila trzalice, bobnarske paličice, Guinness in brezskrbno poskakljala med občinstvo. Bil je izjemen večer, a žal se je ponovno zataknilo pri varnostni službi.

Kar se tiče punk koncertov je Kino Šiška že večkrat dobil slab glas za voljo nehumane varnostne zasedbe. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da me vsakič bolj šokira njihovo neandertalno obnašanje. Tokrat so kljub na videz popolnemu koncertu, grdo zključili večer. Posledice njihove zlorabe je trpela Angležinja in mati pet letnega sina, Mateja. Kot znanka skupine je želela pozdraviti nastopajoče, vendar je kljub protestom pevca Kinga, varnostna ekipa čutila potrebo, da jo s silo odpelje iz prizorišča. Človeku se srce para, ko posluša 5 letnega otroka: “Mommy was crying, because they pinned her to the ground.” (Mami je jokala, ker so jo porinili na tla), ampak očitno drugače ne gre. Mateje in njene z modricami prekrite roke, zagotovo v Sloveniji ne bomo videli več.

Ali smo danes na tej točki, da moramo na koncerte z uporniško in svobodomiselno glasbo pripeljati nestrpne grobijane ter jih zadolžiti za varovanje? Če je temu tako, bo kmalu potrebno uvesti tudi varovanje pred varnostniki.

Foto in tekst: Maša Mlakar