Zlatko Kaučič v Kinu Šiška

Mala dvorana Kina Šiške, Komuna. Nekaj bolj ali manj že zasedenih stolov in pridušeno, skorajda neslišno pomenkovanje množice. Na to, da se bo čez nekaj minut tukaj začel koncert, nakazujeta samo oder in mini oder pred njim. Ki pa ni pravzaprav nič drugega kakor odeja, skrbno položena na tla, polna tolkal.

V dvorano je vstopil že malce starejši mož z nahrbtnikom na ramenih in plastenko vode v rokah. Nič kaj muzikalno ni deloval, morda bi ga lahko celo zamenjali za turista, ki se je odločil za večerno pohajkovanje po mestu in nevede prišel v Komuno. Takšen občutek me je obhajal, ko je Zlatko Kaučič, bobnar, tolkalec, improvizator in skladatelj, pa tudi lanskoletni nagrajenec Prešernovega sklada, spregovoril nekaj uvodnih besed pred svojim solo nastopom. Zbrani obiskovalci (skozi večer ne ravno najbolj razživeta publika) so ga pospremili s krajšim aplavzom, nato pa nas je popeljal na zvočno popotovanje s svojim zadnjim projektom Emigrants.

Zlatkova glasba je kompleksna, vendar hkrati tudi spevna in rekla bi, da nikakor ni primerna za poslušanje na prvo žogo. Tisti, ki iščejo lahkotno, enostavno in klišejsko, že tolikokrat slišano glasbo, bodo ostali razočarani; tisti zahtevnejši poslušalci, ki cenijo kvaliteto, drugačen pristop in hrabre ideje, pa bodo morda ob njem ponovno prišli do spoznanja, da znamo tudi Slovenci ustvarjati hudo dobro kvaliteto, katera nam žal večkrat pobegne izven meja kokoši in tam naleti na mnogo več posluha kot v rodni deželi.
Ko je sedel na odejo, je popolnoma potihnilo še tisto nekaj malega šepetanja, ki ga je bilo moč zaznati poprej. Vse oči so se uprle vanj in Zlatko, ki med drugim igra tudi z zobno ščetko (upam, da je nato ne uporabi več), je svoj nastop pričel z ustvarjanjem vokala, kateri je še najbolj spominjal na indijansko klicanje dežja. Začuda se mrmranje popolnoma poklopi tako z njegovo podobo, kot tudi z vsemi ostalimi zvoki, izvabljenimi iz povsem običajnih tolkal. In iz orodja domačih hišnih mojstrov. Ter nečesa, kar spominja na posode za pasjo hrano. Pa iz prej omenjene zobne ščetke.

Zdi se, da naboru doma izdelanih inštrumentov sploh ni konca, da je meja samo še Zlatkova domišljija v kombinaciji z energijo, ki jo je videti in čutiti izpod njegovih rok. Pade notri, v nekakšno luknjo, drugim neopazno zatočišče barvite glasbe.

Žal pa se ravno tu pojavi težava – pomanjkanje komunikacije z občinstvom. Enkrat se mi je vmes, malce nerodno je sicer priznati, celo za trenutek zazehalo. Ne zato, ker bi bila glasba kot takšna dolgočasna, saj je le-ta daleč od tega. Malenkost moti glasbenikova odsotnost bdenja nad dogajanjem izven njegove odejice, nekaj metrov nad to luknjo, v katero se med nastopom zabubi. Res je, da gre tu za stvar okusa in je nekaterim ta popolna koncentracija celo všeč, vendar občinstvo v Komuni tega ni kazalo. Apatično sedenje, vsake toliko bežno ritmično miganje glav vedno istih treh oseb, ter občutek nezainteresiranosti pač ni nekaj, kar bi pričakovala na koncertu nekoga njegovega kova. Zbrani poslušalci so ga na koncu popotovanja z Emigrants kot se to spodobi pospremili z aplavzom, ki mu je sledilo nekaj minut pavze za naslednji, dosti bolj živ in prijeten nastop zasedbe Kombo.

Kombo je šola Zlatka Kaučiča in hkrati tudi zasedba mladih nadarjenih glasbenikov. Fantje pod taktirko Kaučiča ustvarjajo živahno, na trenutke udarno jazz glasbo, ki se je izkazala za popolno nasprotje Kaučičevega nastopa. Zasedba se kljub precejšnjemu številu članov med seboj nadvse odlično ujame v uigrano, dobro delujočo celoto, ki bi le malokoga pustila hladnega. Žal je kar nekaj ljudi iz občinstva po Zlatkovem nastopu izginilo na pivo ali domov, so pa zato tisti, ki so vendarle ostali imeli kaj slišati. Dobra ritem sekcija se je v kombinaciji s pihali in kitarami trudila potegniti nekaj več iz še vedno bolj ali manj mrtve publike, ki je zopet delovala preveč hladno in nezainteresirano. Tokrat povsem neupravičeno, saj bi Kombo lahko bili zgled marsikateri drugi jazz skupini, tudi tistim z več izkušnjami. Občinstvo se je malenkostno razvedrilo pri zadnji pesmi, vendar je bilo takrat že prepozno za popravek klavrnega vtisa.

Koncert sem zapustila z mešanimi občutki. Učenci so za točko premagali svojega učitelja, ki bi težnjo po perfekciji lahko občasno zamenjal za nekaj topline do svojega občinstva. Pa drugič, morda.

Ostale fotografije s koncerta si lahko že ogledate v Infosceni.

Foto in tekst: Manja Črep