“Ženska”

…

Odkar je pričel svojo nekaj stotisočletno "odisejo" v stepah in savanah širom Afrike, je razmišljujoči človek in njegova "ultimativna podvrsta", t.i. homo sapiens sapiens, človek, kot ga poznamo danes, zavoljo njemu naklonjenih razlik napram ostalim živalim, kot sta visoko razviti možgani, pokončna drža, ki mu je v povezavi z umskimi sposobnostmi bistveno izboljševala sposobnost uporabe orodja, orožja in z njim izboljševala možnosti za preživetje, težil k nenehnemu razvoju, izboljševanju, odkrivanju novega, boljšega, ugodnejšega, si medtem zastavljal vprašanja o smislu lastnega obstoja.

Ko je spoznaval okolje, užival plodove svojega naravnega habitata, a tudi pasti nenehno se spreminjajočih vremenskih pogojev, posledičnih sprememb v rastju, zemlji in povsem nemočen in gol stal pred obličjem nepredvidljivega neba, občasnih sprememb v »razpoloženju«, silnega srda narave, ko so naravne katastrofe krojile njegov »biti/ne biti«, je postopoma razvijal zavest o nujni ponižnosti pred nerazložljivimi »višjimi silami«, katerim je potrebno biti ponižen – razvila se je ideja o »bogovih«.

Fiziološke razlike, predvsem razlika v fizični moči, hitrosti in spretnosti ter predvsem naravno – obligatorni »morati«, ki se je nadvil nad »tistimi, ki so sposobni roditi«, zavoljo nosečnosti in posledične reprodukcije, ki jim je onemogočala svobodno gibanje in predvsem strah pred izgubo, zaščitništvo do bodočega naraščaja, so »ženske« obdržali/zadržali ob ognjišču in jih izločili iz domene odkrivanja novega, razvijanja in kreiranja boljših, novih naprednejših pogojev življenja in ustvarila ločena koncepta »tistih, ki so sposobni roditi« in tistih, »ki so sposobni loviti, iskati in odkrivati«, kar smo kasneje poimenovali za koncepta »moškega« in »ženske«.

Ne dvomim v to, da so se njega dni tudi fizično najmočnejše, najsposobnejše ženske pridruževale bojnim in lovskim pohodom ; miti in legende o samoniklih, samozadostnih bojevnicah »Amazonkah«, ki naj bi po grški mitologiji živele v Kapadokiji, kot potomke boga Aresa in nimfe Harmonije, imajo tudi svojo realno podlago : v bivši Sovjetski zvezi, predvsem Rusiji in Ukrajini so našli okostja, grobove žensk, pokopanih z orožjem in močno deformiranih kosti nog, kar najbrž kaže na to, da so veliko jezdile in se tudi nasploh gibale veliko več, kot bi bilo pričakovati od »zaščitnic domačega ognjišča«.

Moški, pač, večinski lovci in bojevniki, so bili veliko zdoma, veliko so se »družili«, se borili, lovili v skupinah, razvijali posebno kolektivno zavest, zavest »bojevnika«, ob tem so se tako ali drugače pričeli sporazumevati : glasovne in drugačne znake, ki so zanje v nevarnosti pomenili »preživetje«, so razvijali skupnim občutkom, spoznanjem, ki so jih doživljali na poti in so se po naravni poti prebijali v njihovo zavest, primerno ; gestikulacije in nekontrolirani, »živalski« glasovi so sčasoma postajali vse bolj kontrolirani, smiselni – to so bili začetki sistematiziranja znakov, ki so olajševali sporazumevanje, ki so kasneje »rodili«, črke, abecedo, besede, na koncu skupine besed in smiselno povezovanje teh v celoto – stavke, povedi,…

Ko so občutki in spoznanja, ki so jih ti doživljali na poti, dobivali obliko, ko so tudi načini vedenja dobivali slikovni, znakovni pomen, so se moški, ki so snovali besede, ravnali po izkušnjah, ki so jih doživljali na poti ; besede, lastnosti, značilnosti, vse, kar še danes uporabljamo in nemalokrat imenujemo, bodisi, za tipično »moške«, bodisi tipično »ženske«, so sprva umotvorili »moški po moških, za moške« tako so »moški« bili čustveni, zahrbtni, labilni, mentalno šibki, slaboumni, nerazgledani, nepismeni, strahopetni, nesposobni…

Ko so prve družine postajale rodovi in plemena, kasneje pravcata ljudstva, ko so tabori, zaselki, majhne vasi preraščale v mesta, ta v somestja, ki so evoluirala v fascinantne prve civilizacije, je »človeštvo« napredovalo, z njim tudi jezik, ki se je z nenehnim odkrivanjem novih znanj razvijal in mutiral, le ena stvar je ostajala več ali manj ista – relativno neaktivna, nekreativna, postranska, »namenjena sem le reprodukciji« vloga žensk v družbi. Kar je v življenju »žensk« sovpadalo z razvojem družbe, so bile etikete, ki so se pričele lepiti nanje ; seveda, kako bi lahko ob nikakršni vlogi, ki so jo imele v družbi, »ženske« bile drugačne, slovesu, kakršnega so ohranile vse do danes, kompatibilne – zahrbtne, spletkarske, zavistne, opravljajoče, površinske, »lepe«. Posadite petero moških v sobo z veliko plazmo, hladilnik napolnite s sladkarijami, shrambo s slanimi prigrizki in jim za povrh odvzemite ves smoter, poklice, službe, šport, vsakršno možnost za sproščanje adrenalina, program pa naj vsebuje le mehiške limonade in vse, kar »krasi« trivialno kulturo – kar je precej »posodobljena«, lažja verzija situacije, v kakršnih so živele nepregledne generacije »žensk«, bi v vsega nekaj mesecih dala rezultat, kopico nekoristnih, nezadovoljnih, debelih, opravljajočih, zahrbtnih, slaboumnih »poldedcev« s povsem breznamenskimi priveski, brez kakršnekoli samozavesti in edinim smotrom, ki bi predstavljal njihove hipotetične kapacitete za »sodelovanje pri reprodukciji« – postali bi »ženske«, oz. njih slabša verzija.

Ko velikokrat govorim o »ženski naravi« in naletim na žolčne odzive »feministk«, govorim o najslabšem, kar je na človeku, ki je le kot splet nesrečnih okoliščin postal etiketa, prilepljena ob določen spol, pa čeprav z njim nima nikakršne zveze in je krivičen, zaničevalen do »tistih, ki zmorejo roditi«.

»Krivda« je deljena : pogoje za krivični potek »zgodovine«, ki ima vpliv na našo sedanjost, je ustvarila narava, prav očitno so jo potencirale in do neslutenih razsežnosti razvile »abrahamitske religije« in njeni glavni protagonisti »moški«, v svoji posesivni želji po nadzoru in prilaščanju žensk ter spoznanju o ženski nepismenosti, neizobraženosti, kot očitnem interesu »moških« in posledičnem zaviranju njih izobraževanja in uvajanja v sokreiranje družbenega vsakdana, ter dejstvu o tem, da noben »moški« ne zmore biti krivičnejši do »ženske«, kot je lahko njena »soženska« – beseda »kurba« nikoli ne zveni tako zlovešče, kot lahko iz ust »ženske«, namenjene drugi »ženski«.

Česar se je treba na civilizacijski stopnji, na kateri živimo, pa naj se sliši še tako radikalno, »znebiti«, pri čemer morajo odločilno vlogo odigrati »ženske« same, je »kult ženske lepote«, kot nečesa zveličavnega, ki, morda mi bodo nekateri psihoanalitiki ugovarjali, da gre za naravno razrešitev ojdipalnega kompleksa pri deklicah, ki ima za posledico (po Freudu zaželjeno) poudarjeni fokus v skrb za lastno zunanjost (če poenostavim) in vse spremljajoče klišeje, ki so danes, seveda, še vedno globoko v naši zavesti, kot »del nespremenljive narave«, o »ženskah«, ki jih na moškem privlači njihova moč, denar in slava in »moških«, ki jih na »ženskah« pritegne le njih zunanjost – iz tega izhaja »moški karierizem« in »žensko lepotičenje« ; nekakšen surrealen hibrid, prepletanja večtisočletnih konceptov »ločenih spolov« in njihovih »izključnih smotrov«, so lepotna tekmovanja, kjer kraljujejo »uspešni, bogati, močni« moški, ki izkoriščajo opisane atribute, da bi prišli do »lepih žensk« in »lepe ženske«, ki oprezajo za temi moškimi, da bi se lahko lotile »kariere«, torej, ne več samo njegovega denarja, moči in slave, marveč vsega tega, da bi zmogle »skočiti v ring s petelini«.

V dolgotrajnem boju za enakopravnost, katere zaslužena pridobitev bi morala pomeniti moderne, navdihujoče ženske, razvijajoče se neodvisno od vsega, kar na piedestal vrednot postavljajo moški – vrednote, ki jih cenijo »moški«, so posledica večstotisočletnega razvoja in skupnega preživljanja časa, medtem so morda tudi pozabili na prvotni smoter, a se »čutijo«, podobno, kot je jasno, zakaj se na neki simbolni ravni bolje razumejo npr. Nemci med seboj, kot Nemci z Avstrijci, čeprav govorijo »isti jezik« ; Nemce z drugimi Nemci družijo podobni občutki, ki so jih prejšnji rodovi doživljali in na podlagi katerih so kasneje po dogovoru nastajale »besede«, Avstrijci, pri čemer je celoten primer zgolj karikatura, so jezik preprosto prevzeli – podobno so »moške« vrednote »ženske« preprosto prevzele.

Poti nazaj pač ni in bolj kot kdajkoli je čas, da razdremo, razstavimo na prafaktorje vse, kar se nam je do zdaj zdelo samoumevno, znano, kot namenjeno »tem«, ali »onim«, da se, pa naj bo še tako težko, poslovimo od vseh predsodkov, norm, »morale« in vrednot, ki so globoko zasidrane v nas in da pričnemo graditi nov svet, nove vrednote, novo »moralo« in da na tehtnico postavimo »vso težo doslejšnje zgodovine«, ji pravično, naši civilizacijski stopnji primerno, sodimo, kar je »dobrega«, ohranimo, po potrebi in novemu konceptu primerno prevrednotimo, »slabo« pošljemo na odpad in nov koncept predamo povsem novim generacijam, ne »moških« in »žensk«, marveč LJUDI.