Zavedanja (1. del)

Ni komentarjev

Dan se je začel z nejasnim zavedanjem pritiska tam spodaj, vsakodnevna jutranja rutina… misel – bi se lahko kar tako, za spremembo, dan začel kako drugače kot… obrat na levo, če smo slučajno na desnem boku, noge s postelje skoraj sočasno, najprej leva nato desna, copati? Ah ne, prezgodaj je, če podplate malo zebe nas ne bo pobralo, poleg tega se nam ne sanja kje sploh so. Leva, desna, leva, desna, leva, desna… odpri desno oko, leva roka zatipa kljuko, odpri, obrat na desno, kljuka, odpri, korak naprej, preveri ali je deska položena, hlače dol, se usedemo, trenutek počakamo… olajšanje, mehur je srečen… Nekje v tem trenutku se vklopijo možgani, no težko temu rečemo vklop, pričnejo z vklopom. Zavedanje se iz »smo« počasi prestavlja v »sem«, je vikend? Hmmm, ne… sranje… tule se zadeva pospeši, v nekaj trenutkih se zavem dneva – četrtek, torej jutranji kolegij, kupi papirja, ki me čakajo v pisarni, nujnih neprebranih mailov sodelavcev, ki kdo ve zakaj živijo za službo in jih pošiljajo med sedmo in enajsto zvečer… tisti najbolj nadobudni okoli polnoči – morda pa bi bilo smiselno pogodbo, ki je bila sestavljena do petih popoldne in takoj za tem poslana šefu v vednost, poslati na domač mail, se zbuditi ob dveh zjutraj in poslati v vednost celi pisarni… ma ne, nisem tak tip, pa to včasih tepe… Misel nanjo, danes nekam grenka, zakaj že?… Namesto na levo in naravnost v posteljo še za uro ali dve, je razodetje četrtka smerokaz naravnost, skozi vrata, obrat na desno za 180 stopinj, umivalnik, voda, ogledalo – o ponoči je zrasla irokeza – grem pod tuš ali ločeno umivanje? Danes me zebe, torej je izbira enostavna – tuš, vroč tuš. No, pred tušem še britje, uporabljam brivnik, ker nisem dovolj moškega za britje z mačeto. Majica dol, hlače dol, zjutraj sem si vedno bolj všeč, trebuh je skoraj popoln, mišice napete, ja – jutro dobro dene moji samopodobi. Topla voda navsezgodaj učinkuje name kot topla postelja, skoraj zaspim med čakanjem da voda spere milnico in šampon, kako pretirano telovadenje, drgnjenje in skakanje pod tušem ob taki uri odpade… Misel nanjo, spoznal sem jo preko prijateljice, takrat si nisem mislil… Brisača, hvala bogu za kratko frizuro… mimogrede, leta so poleg nekoliko redkejših las, kar ni ravno razveseljivo dejstvo za večino moških, sam imam srečo, da me je zadelo zgolj visoko čelo in ne pleša, prinesla tudi bolj ubogljive lase, sušenje las z brisačo je prvi resnejši fizični napor v dnevu, samo s prsti skozi čupo in frizurca je popolna. Brivnik, aftershave, vreme ni najbolj prijazno torej bomo imeli danes svež lahek vonj. Omara, boksarce, hlače, spodnja majica, nogavice… zakaj delajo nogavice, ki so sicer črne, po petih pranjih pa modre? Sploh tiste, ki jih kupuje babica ob vsaki priliki, ko se obdaruje, črna obleka in čevlji ter modri štumfi?!? Ne… srajca, danes bela in kravata, hvaležen sem za sposobnost odločanja, v življenju se nekako intuitivno odločim v trenutku, skoraj v vsem, in skoraj nikoli mi ni žal… skoraj, pri njej pa… Službena kartica, mobitel, denarnica, torba, suknjič, ready to go, še čevlji in ključi – checklist complete. Zadnjih nekaj tednov ob prvem srečanju z avtom pomislim, da bi pa morda bil čas si omisliti novega, misel hitro odženem z  mislijo na stanovanjski kredit. In smo v koloni, včasih se postavim v tretjo osebo in si mislim kako nori smo, stojimo v gneči vsi nejevoljni, ker bomo zamudili, v šolo, službo, na sestanek, morda na petelinji zajtrk? Obožujem dvopasovnice, nekaj avtomobilov pred menoj je tovornjak, šleper po domače… ima namreč prikolico… ki jo šlepa… torej vleče… in zato je šleper. Naš pas je sicer hitrejši, ampak ker je tovornjak pač težak, mora imeti malo več varnostne razdalje, četudi gremo 10 na uro, ravno prav za vse iz sosednjega pasu, da se vskočijo v naš pas, kar ima seveda za posledico, da je naš pas zame počasnejši, prvo razburjenje tega dne. Včasih uspem na to gledati tudi drugače, v pisarno bom prišel zbujen in ravno prav razburjen za spopad na sestanku. Ker je deževen dan, mi ni do slaloma po cesti, sicer pa čas med vožnjo in opazovanjem sotrpinov hitro mine… spoznal sem jo preko prijateljice, ob stavku »se je prikradel v moje življenje« nikoli nisem bil povsem prepričan, kako pravzaprav bi dotični to izpeljal/-a. Npr. hodim po mestu, ona za mano v gneči, se ustavim pred prehodom za pešce ona 3 metre stran, se usedem pred lokal ona dve mizi stran, naročim, razgrnem časopis, med pitjem bele kave, preberem stran ali dve, plačam, vstanem in v tistem trenutku me nič-hudo-slutečega naskoči in to je to? No ni bilo ravno tako…