Zaničevalci življenja

ali kam so šle vse…

Tisočletja, ki jih je človeštvo na piedestal odličnosti postavljane »zahodne civilizacije« preživelo v nepreglednih okopih gabaritov judovsko – krščanske kulture, njenih življenje zaničujočih postulatov, aksiomov in ob grozovitem ječanju po svobodi hrepenečega »svobodnega duha«, so v življenju tukaj živečih ljudi, pustila neizbrisen pečat; ljudje so, zavoljo nenehne manipulacije z njihovimi čustvi, celo nagoni, »lastnim sebstvom«, mentalno in drugače izčrpani, prenašali svoje frustracije, silne komplekse, dvome in strahove na venomer nove generacije svojih potomcev, vse do današnjih dni.

Vmes so se pripetili trije mejniki, ki so naposled, iz prastare steklenice, jeli osvobojevati »svobodnega duha antike«, vsak s svojo vehemenco, svojo namembnostjo in smotrom – razsvetljenstvo, francoska revolucija in poslednja dekada devetnajstega stoletja, ko se je z »največjim glasnikom, sinom in osvoboditeljem svobodnega duha«, Nietzschejem in svetovno slavo, ki so jo prav tedaj pričela žeti njegova dela, pričel vznik, zora novega, dvajsetega stoletja, ki je človeštvu prinesel največ in največje spremembe do tedaj in »somrak tisočletnih malikov«, rojstvo kritične misli, dvom v dogmatično naravo mnogih, življenje omejujočih »avtoritet«…

®al se je pripetilo, kar se je moralo in sicer osvobojeni duh je mutiral, kot so »mutirala« tudi pričakovanja, mentalne dispozicije in vedenje ljudi nasploh in zgoraj omenjeni duh se mednje ni naselil po »naravni poti«, ni vzniknil kot del njih, marveč je del družbe postal bolj, ali manj »na silo«, mednje je stopil »skozi majhna vrata«, ljudje so se ga morali priučiti, »napiflati« in v ponovno avtoriteto je zrasel kot statusni simbol.

Še bolj kot prestrašene, mentalno omejene in degenerirane ljudi, ki, kot je nekoč dejal Gerald Massey, »raje dojemajo avtoriteto za resnico, kot bi resnico za avtoriteto«, je mukoma opazovati duh sedanjega časa, ki to več ni, »duh zaradi duha samega, ne duh sam na sebi«, vse te neavtentične vzgibe, pomanjkanje, oz. popolna odsotnost pravih strasti, naučenost, »napiflanost«, neavtentičnost. Celo umetnost, kot edina oaza pred »diktaturo vsiljene nam domnevne realnosti kapitala«, je postala predmet nekakšne komercijalizacije, postala je »pop« in s tem prenehala biti umetnost. Kdo se še danes ukvarja z umetnostjo, s slikanjem, z glasbo, ker to predstavlja zgolj njegovo strast, iracionalni vzgib, željo do ustvarjanja in ki bi od umetnosti ne pričakoval takšne in drugačne realizacije narcističnih teženj ? Ki ne bi, če ne denarja, od umetnosti pričakoval vsaj potrditve okolice o njegovi »boljšosti«, oz., ker je pač – imenitno biti umetnik?!

Celo otroci brazilskih favel, nekoč nepreglednega bazena v nogometno igro nerazložljivo in neločljivo zaljubljene množice otrok, brez »sreče« na podiju siceršnjega življenja, a z iskricami v očeh vsakič, ko se podijo za žogo, pa naj bo ta iz krp in nogavic, ali iz pravega usnja, ne igra več kar tako, v njihovih očeh ni več iskric, ko jim omenite trik Ronalda, zdrznejo se le, ko jim naštevate blagodati njegovega zvezdniškega življenja; avtomobile, hiše, dekleta,…

Ne gre, »zaničevalci življenja«, so v naših srcih, dušah in razumu pustili pregloboke brazgotine, po Zemlji trumoma topotajo nepregledne horde ljudi, brez resničnih strasti, brez avtentičnih čustev, nihče se ničesar več ne loteva kar tako, brez »plana B«, brez oprezanja za finančnimi koristmi in prosperiteto v življenju, nihče se ne loteva stvari, ne da bi jim nadel etiketo »cilji, ambicije«. Ni več pravih strasti…