Zaljubiš se, hočeš ali nočeš

Islandija je dežela, v katero se zaljubiš, pa če to hočeš ali ne. Bila je moja dolgoletna želja, že iz otroštva. Najprej je bila le ljubezen do konj tista, ki je bila pogoj za nadaljnje raziskovanje skrivnostnega otoka. Islandski konji in ježa le-teh v deželi, od koder izhajajo- to so bile moje sanje in Islandija je postala moja sanjska destinacija, nekoč in nekako.

Nekega pomladnega večera pa dobim zanimiv klic in po petih minutah me je koordinatorka za prakso z Visoke šole za varstvo okolja Velenje prepričala, da se udeležim prakse v tujini. In to na Islandiji! Nepopisna sreča, da bom končno ne samo videla, ampak tudi doživela sanjsko deželo, me je spremljala vsak dan do konca avgusta, dneva odhoda. Seveda je bil zvesti spremljevalec tudi strah, kako bo potekalo najprej celotno potovanje in nato še 3-mesečno bivanje 3000 kilometrov stran od rodne Slovenije. Tudi žalost je bila prisotna- da se bom prvič v življenju odtrgala od družine in domačega okolja za celih 90 dni. Smešni mešani občutki, ki lahko kar malo zamajajo čustveno stanje človeka. Hvala bogu za vedno bolj napredno sodobno tehnologijo in naprave kot so spletna kamera, mikrofon, slušalke, Skype, Facebook in podobne klepetalne zadeve, ki omogočajo stik z domačimi in prijatelji vsak trenutek. V glavi mi še vedno odmeva nasvet prijatelja, ki ima s potovanji bogate izkušnje, da se moraš ob tako dolgih potovanjih totalno odklopit od domačega, že poznanega sveta in vse novosti, ki ti pridejo nasproti, zajeti z veliko žlico, da se poskušati čim bolj vključiti v novo okolje in družbo, saj ga tako najbolje doživiš in izkoristiš, poleg tega pa malo bolj spoznaš samega sebe. To mi sicer ni povsem uspelo, ker je bila navezanost le premočna. Za sebe lahko rečem, da me je moje islandsko potovanje notranje obogatilo. Čeprav sem že prej imela družino za nekaj pomembnega, sem daleč stran spoznala, da mi res pomeni največ na svetu. Je varen pristan, kamor se lahko zatečem v lepih in grenkih trenutkih, četudi bo cel svet proti meni. Spoznala sem tudi, da je najbolje vedno zaupati le sebi.

Na prakso smo se odpravili trije sošolci, kar je vsaj malo olajšalo pestro pot do Islandije. Iz Ljubljane do Münchna z vlakom, iz Münchna do Keflavika, mednarodnega letališča, z letalom, iz Keflavika do Reykjavika (50 km) z avtobusom in od tam do Akureyrija, prestolnice severne Islandije, zopet z letalom, nato s taksijem do velike rdeče stavbe z vrtcem Tröllaborgir, nasproti katere je 24/7 trgovina in bencinska črpalka. Prvi vtis ob prihodu v Keflavik je bil: rjavo zeleno, ravno, zelo frišno (med čakanjem na letalo v Münchnu smo se ‘pajsali’ na 35°C, ob prihodu na otok pa zadihali zrak z okoli 15°C) in s tremi drevesi. Ampak dejstvo, da sem končno na Islandiji, mi je orosilo oči in najraje bi poljubila tla pod nogami. Mi trije smo bivali v istem stanovanju, ki je bilo ‘v nulo porihtano’. Poleg tega na vrhu hriba z odličnim razgledom. Po prvih nekaj formalnostnih težavah na RES-u (The School for Renewable Energy Science) smo se nekako le dogovorili in razložili, da smo tukaj na praksi in ne na počitnicah. Udeležili smo se 2-tedenskega ‘course-a’ Energy Systems & Policies, kjer sta nam predavala profesorja iz Amerike in Nemčije. Dva različna pogleda in naglasa- prvi bolj razumljiv kot drugi. Na šoli smo spoznali veliko novih študentov na izmenjavi, med katerimi je bilo največ Poljakov. Hitro smo se zaštekali in se od takrat naprej družili, največ v nočnem življenju. J Prvi stik z domačini smo vzpostavili s 16-18 letniki, se je pa že pri njih pokazala Islandska mentaliteta ljudi, v tem primeru najstnikov, ki je občutno bolj zrela od tiste pri nas. Kasneje smo spoznali še malo starejše mlade, nočne lokale, klube… V večini se vsak vikend nekaj dogaja, od žive glasbe do DJ-ev in tematskih večerov (npr. Halloween night). Za študentski žep so vikendi znotraj pubov mora. Za pivo te oskubijo za najmanj 6€. Ta šok vsaj malo upraviči udobje, za katerega je v večini lokalov lepo poskrbljeno. Sredi žuranja si lahko odpočiješ (ušesa) na mehkih usnjenih zofah v sobi poleg plesišča, poklepetaš z nov-im-o znancem/znanko, spiješ pijačo ne da bi te kdo v plesnem zanosu polil ali sunil, da se poliješ sam. Po treh mesecih se navadiš tako na drago pivo kot tudi na toplo vodo iz pipe z vonjem po gnilih jajcih.­

Islandci so preprosto lepi ljudje. ®enske so bolj okroglih postav in dajejo občutek dominantnosti, moški pa tipični severnjaki- blond, visoki, postavni, privlačni. So dokaj sramežljivi, a po nekaj kozarčkih ali pa dokler jim ne daš občutka, da ti lahko zaupajo in da si vreden njihovega časa, se lahko sproščeno kramlja še o čem drugem kot o vremenu.

Med čakanjem v vrsti v trgovini ali na banki nihče nervozno ne prestopa z ene noge na drugo in z nezadovoljnim izrazom na obrazu očitajoče pogleduje k blagajničarki. ‘Take it easy’ stil. Delovni čas v trgovskih centrih je od 10.00 do 19.00. Ni čutiti tistega brezglavega evropskega hitenja in norenja, obsedenosti s službo, poslom, družino pa puščati ob strani.

Mislim, da veliko in še več o ljudeh pove dejstvo, da smo imeli stanovanje ves čas odklenjeno. ®e na začetku bivanja so nas ‘opozorili’na zelo nizko stopnjo kriminala (policisti ne nosijo orožja s seboj, zaporniki pa gredo za praznike domov). Kar se tiče ključev, je bila kasneje to kar praktična zadeva, saj večino časa nismo hodili okrog skupaj.

Izobraževali smo se tudi na UNAK-u (Universtity of Akureyri). Tam smo se udeleževali Icelandic nature course-a, torej učili smo se o naravi Islandije- nastanek, naseljevanje, Vikingi, živalstvo, rastlinstvo, geološko delovanje… Del teh predavanj je bil tudi ‘Whale watching’ – ogled kitov z ribiške barke nedaleč stran od Akureyrija. Videti te ogromne sesalce skakati iz vode in nazaj 10 metrov stran od barke je res posebno doživetje.

Opravljanje naše prakse na Islandiji v okviru Norveškega finančnega mehanizma je bilo nekaj drugega kot praksa, ki smo jo vajeni. Ta ponavadi pomeni, da opravljaš neko delo v nekem podjetju, kjer imaš svojega mentorja, ki te usmerja in pomaga. Tam je vsak od nas imel svoj projekt, za katerega smo pridobivali kolikor informacij je bilo mogoče iz knjižnic, različnih inštitucij, spleta, šole, … Največ nam je pri tem pomagal profesor z UNAK-a, dr. Johann Orlygsson. Tudi meni je nudil nesebično pomoč pri nameščanju epruvet po mestu, ker se je moj projekt nanašal na onesnaževanje zraka. Iz Slovenije sem v ta namen prejela pošiljko epruvet z vzorci, katere sem postavila na podobna mesta, kot so to naredili v Šaleški dolini. Merijo pa se NO-plini in H2S.

Prvi dogodek, ki mi bo najbolj ostal v spominu, je uresničitev otroških sanj: 2-urna terenska ježa na močnih, čokatih, delovnih islandskih konjih z gosto grivo in dlako, ki jih varuje pred ekstremnimi vremenskimi razmerami med celoletnim ostajanjem na paši (ja, tudi med zimo). Oči sem si spočila na širnih travnikih, na katerih so se pasle črede konj in ovac. Na turi sem preizskusila poseben konjski hod imenovan ‘trot’, v slovenskem prevodu drnec oziroma hitro gibanje, pri katerem te precej pretrese v sedlu, če se ne namestiš in gibaš pravilno.

Druga večja avantura je bil izlet na Grímsey, majhen otoček na območju severnega polarnega kroga lociranega na koordinatah 66°34′N 018°01′W. Tja smo se odpravili z majhnim letalom za okoli 20 ljudi, nazaj pa z najbolj neprijetnim prevoznim sredstvom, posebej zaradi podivjanega vremena – sneg in močan veter. Če bom še kdaj imela možnost izbirati med barko in čem drugim, bom sigurno izbrala tisto drugo. Moje podcenjevanje groženj ljudi, da skoraj vsak stakne morsko bolezen, se je izkazalo za naivno. Ob opazovanju besnečih valov skozi okroglo okence in nevarnem poskakovanju barke po njih je veselo poskakoval tudi moj želodec. Še dobro, da vse potnike pošteno opremijo s plastičnimi vrečkami, da jih lahko potem po želji napolniš z vsebino svojega želodca. Nekateri celo do petkrat.

O Islandiji bi lahko razlagala še ure in ure (strani in strani). Zares prečudovita izkušnja, za katero so krivi tudi vsi super ljudje, ki sem jih tam spoznala. Spoznavanje tujih kultur, vzpostavljanje medkulturnega dialoga, novih ljudi, navad, običajev, hrane, načina razmišljanja… To me je najbolj navduševalo in vlivalo adrenalin, voljo in veselje do bivanja in šolanja v Akureyriju.

Otok ognja in ledu je zasedel poseben košček mojega srca. Zagotovo ga bom še obiskala in upam, da tudi navdušila koga, da se mi pridruži. ®e kar pogrešam okusen vanilijev Skyr…

Maja Hudej







Komentarji

Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect

Naključne vsebine
Nagradne igre

Pimped out

Podarjamo 2 vstopnici za letošnji Pimped out - trap dogodek poletja! Spodaj izpolni spodnje podatke in v polje za odgovor navedi ime in priimek osebe, ki bi jo povabil/a zraven.


Spremeni besedo.


Nagradne igre

Ultra Europe 2019

Podarjamo 3 vstopnice za letošnji Ultra Europe festival, ki se bo odvijal v Splitu med 12. in 14.7. Izpolni spodaj svoje podatke in v polje za odgovor dopiši zakaj si ravno TI zaslužiš prejeti brezplačno vstopnico!


Spremeni besedo.


Nagradne igre

5. Tušev tek barv

Podarjamo 2 majici "Tušev tek barv": Spodaj izpolni svoje podatke in v polje za odgovor pripiši velikost majice (S/M/L) in naslov na katero jo lahko pošljemo, v kolikor te izžrebamo!


Spremeni besedo.