Začetek dober, sredina dobra, konec dober
Ker je prvi dan festivala Noč v Bitnjah kar precej močno deževalo, so se organizatorji sprva upravičeno bali, da bodo temni oblaki, ki so se celo jutro grozeče zbirali nad že nekoliko razmočenimi polji in travniki, kjer je bil postavljen precej velik oder, dva ogromna šotora in označena parkirna mesta – pregnali še tistih nekaj radovednežev, čakajočih na začetek programa drugega dne, ki je napovedoval velika glasbena imena: Tabu, Big Foot Mama in Dubioza kolektiv. Dež se ni zgodil in noč se je končno spustila v marsikomu neznano vasico v okolici Škofja Loke z imenom Bitnje.
Iz zvočnikov so že kmalu po dvajseti uri zadoneli prvi ritmi bas kitare kranjskega pop-rock banda skromno poimenovanega Success. Pet mladih fantov je z dvema avtorskima pesmima in celo paleto priredb precej bolj znanih slovenskih in tujih kolegov kot so npr. Vlado Kreslin, Divlje jagode, Siddharta in Billy Idol poskušalo ogreti do tedaj še prvo in edino vrsto obiskovalcev. Precej dobro ozvočenje, ušesu prijetne priredbe kranjskega “kjodr banda” in ne pretirana gneča ob stojnicah s pijačo, so povzročile dobro razpoloženje med prisotnimi, ki ga ni mogla odgnati niti prava mala invazija majsko-julijskih hroščev, ki se je vztrajno in nadležno zaletavala v več ali manj srednješolsko mladino.
Skupina Success ni razočarala, naravnost očarani pa smo bili vsi, ko se je na odru čez slabo uro prikazala skupina Tabu. Kar naenkrat se je travnik pred dobro ograjenim odrom zapolnil z najmanj desetkrat večjim številom ravnokar prispelih, ki so se takoj pridružili petju pevke Tine Zverine, kot se je sama simpatično poimenovala in skupaj prepevali pesmi Divje, Angel, Pesek in dotik, Namesto srca, ampak tudi mehko in melodično priredbo Enter Sandman skupine Metallica ter skorajda identično izvedbo Rihannine Only girl. In še kaj bi se našlo. Ko se je karizmatična Tabujevka, oblečena v roza ½haremke½ in dolgi top enake barve veselo priklanjala in zapela še zadnjo pesem, ki se že nekaj mesecev neprekinjeno vrti na vseh radijskih postajah, Poljubljena, potem pa se skupaj s preostalimi člani skupine poslovila z odra, se je že zbrani številčni publiki pridružila še preostala velika množica ljudi in v veselem pričakovanju čakala na prihod “legend” slovenskega pop-rocka, Big Foot Mama. Publika je stala, gledala in čakala, da potihnejo zvoki radia Bellevue in se spraševala kje le se obira priljubljena skupina.
Bližala se je že polnoč, spuščal se je težek mraz in prvi novonastali parčki so se že naslanjali na ograjo ob “press” vhodu, ko so se z debelih pol ure zvezdniške zamude končno pod žarometi prikazali BFM –jevci. Skorajda nespremenjeni na pogled in še vedno z veliko vneme, so zaigrali vse svoje velike uspešnice kot tudi pesmi z zadnjega albuma: Nisem več s tabo, Črn tulipan, Garbage, Umazan dež, Važno da zadane. Publika je čisto ponorela, dokončevala vsak refren in se vneto vrtela ob vsakem premiku Grege Skočirja ki, moram priznati, še vedno povsem solidno obvladuje oder in je predvsem eden boljših slovenskih “performerjev”. Pevec te, sicer že nekoliko pozabljene skupine, ki je najbolj blestela na sceni sredi devetdesetih let je ob predstavitvi vsake sledeče pesmi nekoliko spominjal na kakšnega novodobnega Prešerna s svojim recitiranjem in rokerskimi modrostmi, ki jih je kar stresal iz rokava, ni pa pozabil tudi povedati, da “sicer vedno reče, da je tu najboljše, ampak danes je tu, v Bitnjah, naj-najboljše!”
Ko so se že v trdi temi okrog ene ure zjutraj pojavili še hip-hop/rege/duberji iz Zenice, Dubioza kolektiv, je bilo doživetje in navdušenje skorajda popolno. Nekajtisočglava množica je dobesedno podivjala, skakala gor in dol okrog odra, dvigala roke in pela v enem glasu pesmi iz albumov 5 do 12, Firma ilegal,Open wide, Dubnamite in Dubioza kolektiv, Dubiozovci pa so popolnoma sproščeno, v bosanskem duhu in komično skozi avtorske pesmi spregovorili o stanju duha in aktualnih, globalnih problemih, ki so se ob takšnem prijetnem vzdušju na koncertu zdeli skorajda izmišljeni.
Organizacija dogodka, k ima vse možnosti postati vodilna zvezda v poplavi različnih poletnih festivalov, je bila presenetljivo dobra. Od začetka do konca festivala je bilo vse brezhibno izvedeno in urejeno in takšna organizacija, še posebej zato, ker gre za dogodek, ki se dejansko dogaja sredi polj in sredi praktično ničesar, je lahko samo za vzgled ostalim, pretirano skomercializiranim dogodkom, ki se odvijajo v drugih, večjih mestih.
Začetek dober, sredina dobra, konec dober – kaj naj tu človek še doda kot: vabljeni na Noč v Bitnjah tudi prihodnje leto!
Tekst: Tanja Todorović
Foto: nocvbitnjah.si
Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect