Za ime James Arthur bomo v prihodnosti gotovo še slišali

Trinajstega februarja je na Dunaju v Areni že popoldan veter objemal v svoj leden primež nekaj tistih, ki smo že pred šesto uro čakali na odpiranje velikih vrat, za katerimi je točno ob 21. uri na oder stopil James Arthur, vzhajajoča zvezda britanske glasbene scene.

A dajmo najprej reči besedo ali dve o Areni. Dunajska Arena je večnamensko prizorišče, ki na prvi pogled precej spominja na Metelkovo; tudi močan vonj marihuane, ki mi je preplavil nosnici v trenutku ko sem vstopila v notranjost Areninih zidov, se je zdel sumljivo domač. Dve koncertni dvorani, open air prizorišče in nekaj ljubkih, z grafiti okrašenih stojnic s pijačo, so pod svoje okrilje privabili že kar nekaj zvenečih imen. 15. aprila bodo tu denimo nastopili tudi Laibach.

Včeraj je oder slabih pet minut čez napovedano osmo uro zasedla Norma Jean Martine. Tokrat se mi je presenetljivo zgodilo, da se mi je zdel nastop predskupine občutno prekratek – Norma, zanjo sem ob tej priložnosti slišala prvič, je čudovita pevka, ki bi jo z zanimanjem šla kdaj poslušat na samostojen koncert. Med drugim je v lanskem letu nastopila na slovitem Montreux Jazz Festivalu in je ena izmed izvajalcev, ki bi jih človek lahko poslušal v nedogled.

Naziv zvezde večera pa ji je bil hitro vzet, ko je na oder stopil glavni akter tega vetrovnega, mrzlega dne. James Arthur, petindvajsetletni zmagovalec britanskega X Factorja leta 2012, je na predvečer praznika zaljubljencev po pričakovanjih razprodal veliko dvorano Arene. Zakaj po pričakovanjih? Hja, gospodič je razprodal vsaj polovico svojih koncertov na tej turneji in povsem jasno je bilo, da se bodo tudi avstrijske najstnice borile za vstop do čisto zadnje vstopnice. Adolescentna populacija je na koncertu prevladovala – a med občinstvom je bilo opaziti tudi kar nekaj poslušalcev v poznih dvajsetih, ki jim je (vsaj upam) dosti bolj mar za njegovo glasbo kakor pa imidž. Prvo vrsto med koncertom sem si namreč delila s precejšnjim številom mladoletnic, ki izmed vseh Arthurjevih skladb očitno poznajo samo Impossible in lahko grem stavit, da jih je kar nekaj upalo na vsaj trikratno izvedbo pesmi, ki je resnici na ljubo v zadnjem letu tolikokrat napolnila naša ušesa, da gre morda rahlo na živce tudi izvajalcu samemu. So pa te iste najstnice kričale in vzdihovale vsakič, ko je glasbenik stopil na rob odra in koketiral s publiko; očitno se jim zdi dovolj dober vsaj za pogledat, če že ne poslušat.

A tisti, ki smo ga prvotno prišli poslušat, smo imeli s čim nahraniti svoje občutljive bobniče. Intenzivnost in čustvenost, s katero je Arthur izvedel prav vse skladbe svojega prvega (in dol tega trenutka edinega) albuma, sta bili v določenih segmentih prav boleči. Boleči tja, v srce in prav nič me ni sram priznati, da me je med čudovito izvedbo Recovery malo sililo na jok. Pevčev vokal je bil ob spremljavi klaviatur slišati osamljen, Arthur sam pa je v tistem trenutku deloval tako izjemno ranljivo, da bi najraje stekla k njemu na oder, ga pobožala po glavi in dejala, da bo še vse vredu. Ravno to je čar dobrih koncertov – izvajalec se publiki odpre do te mere, da slednja diha z njim čisto vsak trenutek. In ko se je vokalna spremljava publike nekje na sredini pesmi spremenila v mrmranje in nato povsem potihnila, se je to zdelo edino pravilno.

Setlista je bila, glede na zgoraj omenjeno dejstvo o številu izdanih albumov, nadvse predvidljiva. Tudi priredba skladbe Let’s Get It On, ki jo v originalu izvaja Marvin Gaye, ni bila ravno presenečenje večera, saj jo je Arthur odpel na prav vsakem koncertu turneje. A me ta predvidljivost ravno zaradi njegove čustvene interpretacije začuda sploh ni motila. Bolj me je zmotilo izvajalčevo rahlo arogantno vedenje, ko je sredi koncerta odslovil enega izmed varnostnikov Arene, ki je sekundo preveč gledal v svoj mobilnik. James je ustavil koncert in dokler mladega varnostnika niso pospremili iz dvorane, ni želel nadaljevat. Gesto kot tako sicer podpiram, vendar ne na račun oboževalcev, ki so se začudeno spraševali kaj se dogaja in zakaj je koncert prekinjen. Pojasnilo je sicer kasneje ponudil Arthur sam, a kljub temu bi zadevo lahko rešili potihem in brez (pre)velike drame.

Če potegnem črto pod celoten večer, smo pravzaprav doživeli zelo dober koncert. Upam samo, da se pevec ne bo kmalu ujel v kalup koncertiranja, ki mu bo odnesel vso odrsko pristnost, čustvenost in spuščanje v intimo. V kolikor pa mu uspe obdržati to surovost upam reči, da boste za ime James Arthur v prihodnosti gotovo še slišali.

Setlista:

Intro (Flyin’)

You’re Nobody Till Somebody Loves You

Lie Down/No Diggity

Emergency

Roses

Smoke Clouds

Suicide

Get Down

Recovery

Let’s get it on (Marvin Gaye)

New Tattoo

Certain Things

Supposed

…

Is This Love

Impossible

Tekst: Manja Črep
Foto: arhiv James Arthur