Vzgoja

Kako si ljudje upajo primerjati "stare Grke", te nepopravljive hedoniste, uživače in častilce življenja, te pokončne, izrazite ljudi, močnih, neomajnih stališč, z življenjem, ki nudi odsotnost vseh "sivih tendenc", "medlih nagonov, strasti in prepričanj", za kakršne nas je, kasneje, postopoma, napravil vznik krščanstva, z ljudmi, ki jih je, vse od srednjega veka dalje, "religiozno seme" že okužilo in iz njih naredilo "čredo ovac", še več – kako je možno v istem stavku, vdihu, omenjati Platona, Sokrata, Aristotela na eni in mati Terezo na drugi strani ?
Vzgajanje otrok z "nagrajevanjem", ko mu, če bi/bo bil storil, kar si od njega želimo, podarimo "priboljšek", ga "nagradimo" z uresničitvijo, ponavadi "materialnih želja", zasadi prve temelje miselnosti, ki vodi v mentaliteto črede, tolpe – rodijo se zametki "poslušnosti", dojemanja "pridnosti", kot vrline, ki nam bo prinesla, kar si v nekem trenutku želimo in zamišljamo kot "srečo" ; imperativ "izvršilnosti" kot zagotovila za gotovo prosperiteto.
Vzgajanje otrok in postavljanje nerezonskih imperativov : Mamico in očeta moraš imeti rad! Učitelja in duhovnika je treba spoštovati! Ne smeš reči tega mamici! Ne smeš reči tega učitelju! Zakaj ne? Ker ne. "Slepa vera", apriorno spoštovanje avtoritet, predstavljanje tega kot "vrline, vrednote" – kasnejša zbeganost ljudi in nezmožnost ločevanja med posamezniki, ki so "nesramni" do njih zgolj zavoljo nevzgojenosti, "slabe vzgoje" in ljudmi, ki so "neotesani", ker jim apriorna prijaznost ne predstavlja imperativa in ki verjamejo v spoštovanje, ki si ga je treba zaslužiti, vedno znova, pri vsakem novem človeku, ki ga spoznamo.
In zelo kmalu je tukaj "bog" – ta dobrohotni, a kljub vsemu strogi striček (pardon, oče in sin in sveti duh), ki opazuje z "nebes", vse, kar počnemo, vse, česar se lotevamo, naša dejanja in obnašanje ob tem ocenjuje in pripravlja "življensko oceno", ki nam kasneje, ko za vedno zatisnemo oči, določi mesto, ležišče v "večnih loviščih" pekla ali nebes. "Bog" ima vsakega od nas, ob dejstvu, da mora biti ob istem času na vseh koncih sveta, kjer verujejo vanj, zelo rad! Vsake toliko potrebuje denar, za obnovo cerkve, kjer se mu bomo lahko klanjali na novejšem marmorju in ga od nas zahteva, če ne nam pošilja signale, ki se manifestirajo v "slabi vesti", ker "nismo za bogeca nič dali"…
®e pred mnogimi leti je enemu prerokov predal svojo voščeno tablico, na kateri je pisalo, česa vsega ne smemo početi, če bi radi prišli v nebesa. Če se pregrešimo zoper katerokoli teh "zapovedi", nam grozi, da se bomo cvrli v strašnem "peklu", kjer zaudarja po žveplu, kjer je neznansko vroče, kjer počnemo Sizifova dela, vse do neskončnosti. Ampak, ta "bog" nas ima RESNIČNO rad. Obožuje nas, nas spravlja v skušnjavo, nam otežuje življenje, da bi znali bolj ceniti tisto posmrtno. Po svetu že tisočletja seje strah, grozo, smrt, podpihuje sovraštvo, vojne, nestrpnost med ljudmi, jim otežuje naravno dano zmožnost medsebojnega življenja, jih razdružuje – kaj je, navsezadnje, "proti – božje", bogokletno, ko je jasno, da je že tisoletja prav "bog" največji razlog mnogo preuranjenih smrti med mladimi, močnimi in sposobnimi ljudmi ?!
"Bog" je največji sovražnik miru, mati Tereza, "bog" ! Miru ne kalijo ne "splavi", ne kontracepcija, ne homoseksualci, še najmanj ateisti ! Nek modrec je svoj čas razmišljal podobno : " Če vas nekdo uspe prepričati v absurde, vas bo uspel prepričati tudi, da v imenu teh absurdov počnete nerazložljive grozote ! "