Vsem ljudem tega Sveta…

Kaj se zgodi, ko jaz začnem razmišljat in nakladat + da sem v tem trenutku nekako … neke čudne volje?

Razmišljam, razmišljam in ne vem kako naj vse skupaj začnem. Kako naj ustvarim nekaj kar bo jemalo dih, kako naj ustvarim nekaj kar bo ljudi pritegnilo v razmišljanje, razmišljam kako naj se izrazim, da me bo nekdo razumel. Nimam drugega kot besede, ki jih lahko obračam kakor meni se zahoče, besede, ki jih lahko okrašujem z pridevniki, besede, ki jih lahko primerjam z vsem božanstvom, ki jih premore Svet. Pa vendar … kako je mogoče, da nekaterim tako dobro uspeva, da so zmožni vsega, vsi so tako boljši, tako dobri so v nečem, jaz pa … a sem dobra sploh v čem? Se sprašujem vedno znova in znova in potem pride nekdo, ki mi pove, da sem, potem pride nekdo, ki me spravi v smeh in mi pove, da zmorem vse, potem je še tu nekdo, ki me objame vsakič, ko mi je hudo in mi reče, da me ima rad. In na koncu mi besede se izpišejo izpod mojih prstov in same se napišejo in same se lesketajo in zasluge za njih dobim jaz. Ne vem kdaj in ne vem kako ampak naenkrat mi nekako uspe, da se počutim lepo, da se počutim božansko? Samo zaradi oseb, ki me imajo rade in me podpirajo in tu so še tiste osebe, ki jih ne poznam, ki me ne poznajo in ko mi nekdo pove nekaj vzpodbudnega in lepega, ko me ogovori popolni neznanec se mi zdi kot da je konec Sveta. Tako lepo je ko ti nekdo pokloni lepo misel, ti nekaj lepega zaželi, tako lepo je ko veš, da je na tem Svetu nekdo, ki mu nekaj pomeniš, ki te ima rad kljub temu kdo si in kaj si in kljub tvojim napakam. Hvala Bogu, da so še na tem Svetu ljudje, ki te ne obsojajo, ljudje, ki te občudujejo zaradi malih dejanj, ker iz malega pride veliko. Hvala Bogu za ljudi, ki upajo in te podpirajo in skušajo ti pomagat pri uresničitvi tvojih želja. Zato je Svet lep, kljub vsem katastrofam Sveta, kljub vsej žalosti in lahkoti, kljub vsemu so tu še ljudje, ki nam znajo pričarati nasmeh na obraz. Hvala; kjerkoli že ste in kjerkoli še boste; za vse tiste, ki vas je pot zanesla nekje v mojo bližino in za vse tiste, ki jih bo še zanesla pot nekje tukaj kjer sem, za vse tiste … mah kaj bi naštevala za vse, za vse ljudi na tem svetu en Hvala, mogoče si ne zaslužite pa kaj, danes je dan za srečo, danes je dan za odpuščanje, mogoče me sovražite, mogoče mislite da sem nora. Pa kaj pol? Srečna sem in želim to srečo deliti z vami, z tabo, ki to bereš, z tabo. Ker si mogoče ti tisti, ki me razume, mogoče me pa ne razumeš pa kaj pol. Nasmehni se in odidi dalje v Svet, ki je tako čaroben in poln trenutkov, ki ti obrnejo vse na glavo, na lepo ali na slabo ampak saj veš kako pravijo ZA VSAKIM DE®JOM POSIJE SONCE! Verjamem v to in verjamem v tebe in v sebe. Treba je verjet in upat. Ter seveda uresničevat. Pa lep dan še naprej.