Vomitory in njihov ubijalski death metal navdušili

V četrtek so se zopet stemnili oblaki nad Ljubljano. V naše loge, točneje v klub Channel Zero, so namreč zašli trije bendi, katerih imena poženejo strah v kosti vsakemu nevednemu državljanu, ki sreba zasluženo kavico ob maslenem rogljičku ter v časopisu opazi predstavitev dogodka.

Svoje veščine so nam prišli predstaviti švedski Vomitory, nizozemski Prostitute Disfigurement in ameriški Solace of Requiem. Vsi trije bendi so predstvaniki hitrejšega Death metala, s tem da je drugi bend v ta žanr primešal še nekaj gore-grinda, zadnji pa thrash metal. Sam sem predvsem ljubitelj glasbe Vomitory, ostala dva benda pa sem poznal bolj bežno, še posebej S.O.R., katere sem šel namenoma pogledat, brez predhodnje priprave, pač v upanju, da bodo presenetili s kvalitetno godbo.

In presenetili so. V slabem smislu, saj so imeli tako obupen zvok, da se kljub vztrajnemu rotiranju po prizorišču nisem mogel ustaliti na nobeni točki, kjer bi se vsaj približno spodobno slišalo. Bobni so bili omejeni na grozno visoke činele, kitari sta se borili za prevlado, basa ni bilo nikjer. Na roko jim ni šlo niti dejstvo, da igrajo rahlo progresiven death / thrash, za katerega mora biti zvok še posebej dodelan, saj se drugače vse domislice izgubijo v vsesplošnem kaosu. Ne vem, kako so celotno zadevo slišali fantje na odru. Kakorkoli že so se obnašali kot pravi profesionalci, ki hočejo narediti nekaj več, nekaj, česar se bodo ljudje spomnili. Pevec je stalno spodbujal občinstvo, ki je bilo razumljivo apatično, možje so predstavili vse tehnike čupanja, vendar pa sem na koncu odšel na pivo z upanjem, da se bo celotna zvočna slika izboljšala.

Skeptično sem uletel na Nizozemce Prostitute Disfigurement, ki so nekako podedovali zvok prejšnjega benda, potem pa so se v stilu špice Simsonov oblaki kar naenkrat razkadili, dobili smo dober zvok, energičen, s pulzirajočimi bas bobni, tako kot deathmetalu pritiče. Končno lahko preneham z jamranjem in raje povem še kaj o sami glasbi. Bend igra brutal death metal. Sliši se močno kajneda? In tudi je! V svoji karieri so izdali štiri albume in dvd, povedati pa moram, da so mi v živo veliko bolj všeč kot na albumih, kjer je vokal bolj kruleč, v živo pa je bolj death metalovski, torej bolj razločen. Njihovi komadi so slišati sveži, kakšna hitra solažica samo še popestri zadevo. Osebno so me navdušili s komadom »Rotting away is better than beeing gay«, ne zato, ker bi bil homofob, resnično pa takšna besedna igra popestri celotno dogajanje, sploh ker je komad zastavljen zelo veselo. Po približno 45 minutah miganja so se relativno hitro poslovili, to pivo pa mi je tudi precej bolj teknilo, saj sem vedel, da gre lahko samo še navzgor.

Med sproščeno debato se je zaslišalo grmenje, tokrat Andrej Pečenko ni udaril v temo, niso se bližale plohe, le iz globočin kluba so se slišali prvi rifi švedskih Vomitory. Fantje z vzdevkom Baby Grave (po švedski legendah Grave) so pokazali, da se lahko z lahkoto postavijo ob bok kateremukoli death metal bendu. Igrajo res surov ubijalski death metal švedske šole. To pomeni resnično masiven zvok, ki je pri hitrejših delih podprt s pankerskim bobnarskim ritmom, vse skupaj pa je izjemno primerno za uprizoritev kakšnega mosh pita, katerega tokrat nisem bil deležen, vendar pa je bilo splošno vzdušje veselo in sproščeno. Odigrali so praktično vse hite iz svojih (sedaj že osmih) albumov. Slišali smo Blood Rapture, Regorge in the Morgue, Serpents in tako dalje. Komadi so si sledili zelo hitro, v osnovi simpatičnega kitarista, ki v tem bendu opravlja tudi vlogo povezovalca, pa sem res težko poslušal, saj si po totalnem kaosu, ki ga uprizorijo, pač ne želiš metalsih floskul v smislu »are you allright«, »we are Vomitory«… K sreči se je samo enkrat zapletel v daljši monolog. Vomitory sem videl že tretjič, a me vseeno vedno znova navdušijo s svojim pristopom in z masivnim zvokom. Za konec so odigrali še meni najlubšo Terorize, Sodomize, Brutalize ter resnično na hitro, po prepričevanju občinstva, da hočemo več, še Chaos Fury.

S piskajočim zvokom v ušesih sem odšel še na pivo dva tri, ter se zadovoljno odmajal domov.

Tekst: Nejc Medved
Foto: Vomitory