Vietnam – koristni nasveti za popotnike

Vietnam skozi oči naše novinarke in fotografke, ki vam bo iz prve roke svetovala, kaj si je vredno ogledati in na kaj je potrebno biti pozoren na potovanju po Vietnamu.

Tretja država na moji trimesečni pustolovščini je bila Vietnam, v katerega sem vstopila po dvanajsturni avtobusni vožnji čez ovinke vzhodnega Laosa. Na mejnem prehodu posebnosti ni bilo, potrebno je le urediti vizo še pred prihodom v državo. To lahko storite v večjih mestih okoliških držav (v mojem primeru je bil to Luang Prabang, kjer sem plačala 60 USD in čakala tri dni), ali pa preko spleta (vendar ta viza oziroma potrdilo velja le za prihode z letalom) in na evropskih veleposlaništvih. Končna postaja je bilo precej nezanimivo mesto Thanh Hoa, zato sem še isti večer ujela prevoz do Ninh Binha, od koder je odlično izhodišče za raziskovanje kopenske različice slavnega zaliva Ha Long in nekaterih naravnih parkov osrednjega Vietnama.

Najprej naj povem, da je pri prvem obisku Vietnama najpogostejša odločitev, da si ga ogledaš v skoraj ravni liniji s severa proti jugu (ali obratno) in je torej izhodišče Ho Chi Minh City (Saigon) ali pa Hanoi. Sama sem torej naredila manjšo zanko, sicer pa še vedno ostala pri precej tipičnem pregledu največjih znamenitosti vse do Mekonga na jugozahodnem koncu države, saj je vseh znamenitosti enostavno preveč, da bi že ob prvem obisku močno skrenila z uhojenih poti.

Ljudje, hrana in prevoz v Vietnamu

Najbolj pomembno je zagotovo, da si pri načrtovanju pustiš nekaj prostora, saj sprotni občutek in nasveti drugih potnikov zelo pripomorejo k boljši izkušnji v tej državi. Še ena stvar, na katero radi opozorijo tisti, ki so v Vietnamu že bili, je veselje domačinov do “nategovanja” turistov. Glavno vodilo je, da se nikoli ne strinjaš s prvo ceno za prevoze, izlete, vstopnine in vodenja, pa tudi ne za drugo ali tretjo. Sicer ne maram pretiranega zbijanja že tako ugodnih cen, ampak vsekakor se splača vsaj malo barantati. Sama bi dodala še, da lahko Vietnamci na prvi pogled delujejo zelo grobi in nesramni ali jezni, ampak sčasoma ugotoviš, da imajo pač takšen način izražanja, saj tudi njim zahodnjaške kretnje ne povejo prav dosti, z nasmehom pa se tako najdlje pride.

In še eno prijetnejše opozorilo – hrana je tu res odlična! Sveža zelenjava na tisoč načinov, z mesom ali pa kar brez, odlični morski sadeži, razne jedi z rezanci, zavitki, riževe palačinke… Tudi če se odločite, da se boste izogibali mesu (to počne zelo veliko tujcev, ki niso prepričani v svoj želodec, čeprav sicer niso vegetarijanci), je možnosti ogromno, brez da bi bilo treba posebej tvegati (ali cel čas jesti samo riž):)

Glede kart za javni prevoz je tako, da je najbolj zanesljiv nakup na samih postajah ali pri preverjenih hotelih/guesthousih (to so načeloma tisti iz Lonely Planeta al pa iz spletne strani travelfish.org), s tem da slednji vedno zaračunajo zraven kak dolar ali dva “provizije”. Najmanj pametno jih je kupovat pri “turističnih agencijah”, ker majo najbolj oderuške cene. So pa vseeno uporabne za organiziranje izletov in prevozov izven rednih linij, a potrebno se je pogajati za ceno.

Vietnam – planiranje poti

Kot sem omenila, je bil Ninh Binh moje izhodišče za ogled okoliške kraške pokrajine. Ker sem se šele privajala na državo, sem za ogled izbrala preverjen nasvet iz Lonely Planeta, ki je svetoval vodiča in hkrati voznika na motorju, ki ze v enem dnevu popelje do vseh znanih točk v okolici, poskrbi za kosilo in predvsem prihrani čas, saj so ceste in poti zelo slabo označene in se zelo hitro izgubiš v labirintu podobnih vasic. Moj voznik me je tako peljal do jam Tam Coc (v prevodu “tri jame”), ki jih povezuje reka, po kateri te popeljejo s čolni na vesla, ki jih starejši domačini upravljajo kar z nogami. Res zanimiva izkušnja z lepimi razgledi, rahlo klavstrofobičnimi jamskimi tuneli pod visokimi hribi, ki kar kličejo, da zlezeš na vrh in si vse supaj ogledaš še iz ptičje perspektive. Ena od takih točk je vrh s kipom zmaja in njihove Boginje (zelo podobno krščanski Mariji), na katerega se povzpneš po 500 kamnitih stopnicah. V okolici je več templjev, predvsem iz časov kitajske vladavine in še nekaj razglednih točk, na katere me je vodnik veselo pošiljal, da sem zvečer samo padla v posteljo. Drugače pa sem v Ninh Binhu spala v Thanh Thuy’s Guest House, kjer imajo na voljo tudi zgoraj omenjene zanesljive voznike/vodiče za okolico.

Še vedno me je spremljalo precej slabo vreme, zato sem naravni park Cuc Phuong obiskala z avtobusom v družbi Italijanke iz Londona. Po precej dolgi vožnji sva si z veliko barantanja uredili dva voznika, ki sta naju zapeljala do vhoda parka, kjer sva izvedeli, da je zavetiše za želve (moj glavni razlog za obisk) zaradi hladnega vremena zaprto. Ker nisva imeli veliko časa, sva izbrali šestkilomterski krog po džungli do ti. “tisočletnega drevesa”, potem pa smo dobesedno oddivjali nazaj na postajo, od koder je ravno speljal zadnji avtobus do mesta.

Pot sem po nasvetu prijaznega francoskega para nadaljevala do otoka Cat Ba, ki se nahaja na spodnji strani zaliva Ha Long, ki ne spada več pod Unescovo zaščito. Tukaj sem z agencijo, ki ureja tudi plezalne izlete, obiskala ta slavni zaliv z južne, turistov očiščene strani in cel dan smo uživali v vožnji s kajaki, sončnem vremenu in vožnji z ladjico med plavajočimi ribiškimi vasicami. Tudi mestece je zelo simpatično, hotelski kompleksi so ločeni od mestnega središča in naslonjeni na visoke skale, ogledala sem si pridelavo smrdljive ribje omake in se počasi usmerila proti prestolnici.

Hanoi je bil najbrž prvi res večji šok na mojem potovanju. S potepanja po naravi padeš v nepregleden prometni kaos, ulice so urejene po čisto svoji logiki, ki je nisi vajen, z vseh koncev planejo po tebi razni taksisti (oziroma predvsem “taksisti”) in nikjer ni mirnega kotička. Komaj sem se prebila do svojega hostla v osrčju starega dela mesta, kjer je tudi največ znamenitosti in moje nekajdnevno raziskovanje se je začelo. Sicer bi lahko v mestu ostala kakšen dan manj, saj je izkušnja precej stresna, mi je pa zato uspelo obdelati praktično vse točke, ki jih omenjajo vodiči (množica pol-uličnih prodajaln, jezero s stoletno želvo, muzeji, Ho Chi Minhov mavzolej, templji, parki…), poleg tega pa sem zašla še v malo manj turistične dele, kjer sem iskala mir v zahodnjaško orientiranih kavarniških verigah in opazovala ljudi. Načrtovala sem tudi skok do visokih planot pokrajine Sapa, ampak je ravno v tistih dneh zapadel sneg, zato sem zaradi neprimernih oblačil in obutve to izkušnjo raje pustila za kdaj drugič.

Do naslednjega cilja, stare prestolnice Hue, sem potovala z nočnim vlakom, na katerem so veselo (povsem po nepotrebnem) navili klimatsko napravo, tako da sem bila nekaj dni močno prehlajena in sem ruševine nekdaj mogočnih stavb dinastije Nguyen, od katerih je ostalo le še nekaj zidov in utrjeno obzidje, opazovala bolj z enim očesom. Ko sem prišla malo k sebi, sem se odpravila do še enega Unescovega mesta – Hoi An. Slednjega radi primerjajo z Disneylandom, ker je polno majhnih hišk z rumenimi fasadami, ki se vijejo ob reki, ponoči ga osvetljujejo barvite lučke in lampijončki, ulice pa so prepolne tujcev, ki si pri neskončni izbiri šivilj in krojačev izbirajo nova oblačila. Tukaj lahko moško obleko ali kostim po meri dobiš že v 24 urah, izdelava pa je (pri nekajkrat nižjih cenah) enako kvalitetna, kot pri nas v najboljših butikih. Sicer nisem preizkušala te trditve, sem pa vseeno našla nekaj uporabnih (že izdelanih) kosov zase.

Bližnjo okolico je najlaže raziskovati z najetim kolesom, le nekaj minut stran so neskončne peščene plaže Južnokitajskega morja, zelo popularen pa je tudi izlet do čamskih templjev My Son. Ljudstvo Cham je nekoč poseljevalo večino tega območja, o čemer danes pričajo predvsem ostanki značilnih hindujskih templjev. Ker je omenjen kompleks zelo blizu popularnega Hoi Ana, je tukaj neprestano množica obiskovalcev in templji izgubljajo svoj čar, si jih je pa kljub vsemu vredno ogledati. Žal so vidne tudi posledice preteklih vojn, saj je večina templjev poškodovanih ali popolnoma porušenih zaradi bombnih napadov. K izletu je spadal še obisk ladjedelniške vasice, kjer živi tudi precej obrtnikov, ki se ukvarjajo z obdelavo lesa in okrasnih školjčnih lupin, še posebej pa je zanimiva zato, ker vsako leto poplavi (gladina se dvigne vsaj dva metra), pa tega skorajda ni opaziti, čeprav je od poplav do mojega obiska minil le dober mesec.

Bližalo se je (naše) novo leto, zato sem se za nekaj dni namestila v znanem letoviškem mestu Nha Trang, ki so ga skorajda okupirali ruski turisti. Z vseh tabel se bleščijo napisi v cirilici, v tgovinah in lokalih pozdravljajo rusko in z angleščino si človek skoraj ne more pomagati. Ulice so polne rdeče “zapečenih” premožnih ruskih družin, ponudba pa niha od največjega luksuza, pa do čisto običajnih hostlov. Tudi tukaj so glavna atrakcija dolge peščene plaže, poleg tega pa je ogromno centrov za dobro počutje (tudi takih malo vprašljive narave). Tukaj sem se pridružila pisani druščini z vseh koncev sveta, s katero smo silvestrovali v paviljončku na plaži, nazdravljali z riževo “vodko” (seveda je šlo za navadno riževo žganje, ampak zapakirano ruskim obiskovalcem primerno) in za tistih nekaj ur je bil občutek povsem enak kot v Evropi.

Za naslednji teden sem imela precej podobne načrte kot Nizozemka iz moje novoletne druščine, zato sva se skupaj odpravili proti jugu. Najprej sva obiskali precej kičasto mesto, nekoliko v notranjosti osrednjega Vietnama, Dalat. Glavna dejavnost v teh krajih je vzgajanje (in izvoz) različnih rož in sveže zelenjave, zato so okoliški hribi polni rastlinjakov in polj. Prvi dan sva tako obiskali ogromen Park rož, v katerem so razstavljene vse mogoče rože, bonsaji in druge okrasne rastline, pa razne rožne inštalacije (na primer Ho Chi Minhov portret), orhideje, in še bi lahko naštevala. Odločili sva se še za izlet z Easy Riders (povezana skupina voznikov/vodičev na motorjih, ki deluje po celi državi) in s punco iz Avstralije smo šli na celodnevno vožnjo po bližnji okolici. Ogledali smo si omenjene rastlinjake z vrtnicami in zelenjavo, potem pa smo odvijugali do bližnjih kavnih plantaž, podrobno spoznali proizvodnjo riževega žganja, pridelavo svile vse od sviloprejk do končnega izdelka, se nasmejali velikemu Smejočemu Budi ter za konec ustavili še v Kurji vasi.

Po vseh teh ogledih sva se odločili za par dni udobja, zato sva rezervirali sobo v Mui Nha v hotelu tik ob morju, z bazenom in velikimi posteljami, svežo morsko hrano in odličnimi koktejli. Čeprav sva v glavnem lenarili, sva obiskali bližnji izvir sladke vode, do katerega brodiš po nekajcentimetrski strugi in pa seveda peščene sipine, ki se razprostirajo v bližini in jih lahko prevoziš tudi s štirikolesnikom, se “sankaš” s plastičnimi podlagami, ali pa le občuduješ sončni zahod z enega od vrhov.

Čisto prehitro je prišel čas, ko sva se morali vrniti v mestni vrvež – tokrat je bil to Ho Chi Minh City (nekoč Saigon). Tukaj je bil šok sicer malo manjši, ker sem že doživela Hanoi, ima pa Saigon gotovo bolj sodobno podobo (s tipičnim vietnamskim kaosom na ulicah). Za oglede samega mesta si nisem vzela dosti časa, saj sem šla do tunelov Cu Chi, ki so jih izkopali vietnamski uporniki, da bi se skrili pred ameriško vojsko in jih je danes moč videti čisto od blizu. V izvirniku so tuneli tako ozki in zadušljivi, da se povprečen zahodnjak ne more stlačiti vanje, so jih pa na določenem delu razširili, da lahko tudi turisti občutijo, v kakšnih razmerah so se Vietnamci tako uspešno borili z Američani. Med drugim so razstavljne tudi različne pasti, ki so jih uporabljali za onemogočanje nasprotnikov, najbolj navdušeni pa lahko preizkusijo svoje sposobnosti na strelišču, kjer imajo precej spodoben nabor pušk in brzostrelk.

Zadnje dneve v Vietnamu sem preživela v delti reke Mekong, ki skriva zanimive vasi, mesteca in neskončno kanalov, med najbolj zanimivimi pa so plavajoče tržnice. Gre za neke vrste plavajoče “diskonte”, saj na vsaki ladjici ponujajo le en pridelek (označijo jih tako, da sadež obesijo na dolgo palico na krovu) in običajno prodajajo le v večjih količinah. Za tujce skrbijo gospe v manjših čolničkih, ki pounjajo vse od vroče kave s kondenziranim mlekom, pa do svežega kokosa in drugega sadja. Ogledala sem si tudi proizvodnjo kokosovih bonbonov, riževih sladkarij, riževih rezancev in žganja, farmo krokodilov, ribje tržnice… Že samo v tem koncu Vietnama bi lahko ostala dva tedna, pa še ne bi videla vsega. Ampak meni se je viza iztekala in počasi sem morala proti Kambodži. Odločila sem se za najbolj zanimiv način prečkanja meje – s čolnom po Mekongu. Stavba mejnega prehoda je postavljena na stebrih visoko nad gladino in med tem, ko smo čakali na dokumente, so našo prtljago pregledali z rentgenom. Verjemite, stavba ni delovala, kot da ima sploh elektriko in najprej smo mislili, da se z rentgenom šalijo. Ampak se niso in čez nekaj ur smo se natlačeni v manjši kombi že zibali po peščeni poti do kamboške carine.

In še par pomembnih nasvetov za konec…

O Kambodži bom pisala v naslednjem prispevku, zdaj pa še nekaj osnovnih nasvetov za Vietnam. V enem mesecu sem porabila približno 800 evrov (ali približno 1000 dolarjev), kot sem tudi načrtovala. Vključeni so vsi prevozi, vstopnine in izleti, pa tudi nekaj dražjih nastanitev in manjši nakupi. Če bi potovala čisto nizkoproračunsko, bi lahko porabila dosti manj, tako da naj vas ne skrbi, če imate manjši budget. Priporočljivo je cepljenje proti hepatitisu A in B, zaščita proti komarjem in jemanje antimalarikov (ali pa vsaj škatlica tablet za prvo pomoč ob prvih znakih malarije). Plačevanje je mogoče v lokalnih dongih in ameriških dolarjih, bankomatov je dovolj za vse vrste plačilnih kartic (ampak daleč največ za Viso). Je pa dobro obiskati bančno poslovalnico v Sloveniji in povedati, da potujete v Vietnam, ker država velja za bančno nestabilno in nekatere banke blokirajo transakcije, dokler jih ne prosite za deblokado. Bodite pripravljeni na nerazumljivo dolge avtobusne vožnje tudi na kratkih razdaljah (denimo 6 ur za 200 km); za daljša in nočna potovanja priporočam vlak, ki pa ga je potrebno pravočasno rezervirati. Najpomembneje pa – prepustite se njihovem tempu

Ostale reportaže na Študentariji pa najdete na:

- Laos
- Šri Lanka
- Tajska
- Šolta
- Pariz
- Valencia
- Dunaj
- Salzburg
- Islandija
- Nova Zelandija

Tekst in foto: Lucija Janša