Varnostna služba žal ne ve kaj je Trashfest

V sredo 13. 12. Smo bili priča turneji Trashfest Classics, katere nosilni stebri so bili Sepultura, Exodus, Destruction, Heathen in Mortal Sin.

Mortal sin so kot prvi igrali manjši ekipi petih slušateljev, za kar mi je žal, saj je to bend pol energije, ki spominja na mlade Slayerje. Nič čudega, saj ustanovljeni leta 1985, veljajo za prvi čisti avstralski Trash metal.

Ob zvokih Ameriškega trasha v znaku ESP kitar se dvorana le zapolni. Heathen prihajajo iz San Franciska. Glede na to, da je od njihove ustanovitve preteklo že 27 let, pa se ponašajo komaj s tremi studijskimi albumi (Breaking the Silence – 1987, Victims of Deception – 1991 in The Evolution of Chaos – 2010). Pomanjkanje plošč je posledica pogostega menjavanja članov in razpadu leta 1992. Do ponovne združitve je prišlo leta 2001.  Po vsem videnem, poslušanem, prebranem in povedanem pa se le strinjam z izjavo bližnjega slušatelja, ki je po domače razglasil: “Dobro ga žgejo stari prdci!”

Po krajši introdukcijski skladbi, oder zasede nemška zasedba Destruction. Razglašajo jih za ene od “treh kraljev” Tevtonske thrash metal scene (nemški trash metal nastal v 80ih letih), ostala dva naj bi bila Kreator in Sodom. Aktivni od leta 1982, imajo za seboj kar 11 studijskih albumov, 4 Epe in 3 živo posnete albume. Zadnji pod imenom Day of Reckoning je izšel februarja 2011. Skupina je za Kino Šiško pripravila scenografijo z okičanimi mikrofoni, na katerih ni bilo nič drugega, kot ognjene okostnjaške glave.

Kmalu pa se v soju novih luči pojavijo Exodus. Kalifornijski bend ustanovljen leta 1980 je najbolj znan po svojih prvih treh ploščah Bonded by Blood, Pleasures of the Flesh in Fabulous Disaster. Trenutno, z desetimi studijskimi albumi in lepim številom zagretih oboževalcev, so bili za nekatere glavna atrakcija tokratnega večera. Sam nastop je bil poln presenečenj, a na žalost ne čisto po njihovem okusu. Člani benda so se namreč morali med nastopom konstantno pregovarjati z varnostniki, ki so vlekli “Stagedivinga” željne oboževalce dol z odra. Na koncu me je postalo že sram, ko možje v modrikastih trenirkah, katerih naloga je preprečevanje nasilja, kar niso odnehali z agresivnim odrivanjem mladine. Poleg tega, pa testerona prepolni pajaci, ob naznanjanju grozovitega “wall of death” niso niti trznili. Po svetu je namreč znano, da je med omenjenim ritualom že prišlo do smrtnih žrtev. Seveda se je tokratni smrtonosni zid končal brez kakršnihkoli fizičnih poškodb.

Za zaključek so se nam po dolgih letih le prikazale nekdanje legende brazilske Trash metal scene. Mnogi namreč trdijo, da je zasedba, ki jo danes poznamo pod imenom Sepultura, le še “cover“ band. Tu je tudi nekaj resnice, saj ustanovitvenih članov že dolgo ni na spregled, edini originalni člen pa je basist Paulo Jr.. Izvedbeno je skupina kar se da še vedno na nivoju, tudi z najnovejšim članom, 20 letnim bobnarjem po imenu Eloy Casagrande. Ta je že pri rosnih 13 letih osvajal vse večje bobnarske turnirje in kazal izjemen talent. Kljub vsemu pa nekateri še vedno močno čutimo pomanjkanje tistega pravega duha v njihovi glasbi, ki ga je seveda prispeval vokal Maxa Cavalere. Kar se tiče skladb, ni bilo slabega okusa. Mastili smo se z Beneath The Remains, Territory, Dead Embryonic Cells, Desperate Cry, Mass Hypnosis, We Who Are Not as Others, Altered State, Infected Voice, Subtraction, Inner Self in s posebno dobroto Kaiowas, pri katerem so se na odru ponovno zvrstili bobnarji vseh že videnih skupin večera in skupaj tresli v vrsto zasajene bobne ter tako oblikovali tiste prave brazilske ritme. Mnogim je lahko žal, kajti dvorana se je že pred tem zalogajem dobro izpraznila.  Za ostale še ni bilo konca, saj sta nas čakala še Refuse/Resist in zmagoviti Arise.

Glede na to, da sem se koncerta udeležila iz radovednosti kot nekdanja oboževalka Sepulture, lahko rečem, da večer ni bil popolna polomija. Poleg tega, je bilo vredno videti Mira Majcena v “Mosh pitu”, ponovno eden od tistih neprecenljivih trenutkov.

Tekst: Maša Mlakar
Foto: Anja Ivanovič