Infoscena priporoča

Emma Ruth Rundle + Jaye Jayle / Kino Šiška

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

UF! Urbani festival ali festival pozitivne energije

Ko sta dež in toča na torkov večer končno nehala spirati Ljubljano, se je v Križankah začel Urbani festival ali na kratko UF! V organizaciji ekipe Kino Šiška. Tudi letos so poskrbeli za zanimiv izbor skupin, za katere je najbrž malokdo pričakoval, da bodo kdaj nastopile v Sloveniji, kar je seveda še dodaten plus za organizatorje.

Nekaj deset prvih obiskovalcev so pozdravili slovenski Barely Modern, ki so svojo kariero resneje začeli v okviru Klubskega maratona Radia Študent leta 2009. Tipični predstavniki sodobne indie scene z vidnim vplivom delovanja v Londonu, kjer so tudi posneli ploščo, so svoj nastop izpeljali v svojem značilnem stilu mešanja težjih kitarskih zvokov in skorajda igrivega vokala. V tem času je bilo za glasbo poskrbljeno tudi v preddverju, kjer sta glasbo vrtela NATI KATCHI in ŠUŠU (Fuknena), za vizualne učinke pa so poskrbeli MARMELADA 2 (Bienale neodvisnih).

urbani festival križanke

Prav tako v Londonu delujoči so bili naslednji gostje večera – Willy Moon. Morda se organizatorji niti niso tako zmotili, ko so v napovedniku napisali kar »gost z lune«. Spremljevalni bend s kitaristko, bobnarko in DJ-jem je ob nastopu vokalista kar malce zbledel, saj je ekscentrični Willy od prve do zadnje minute nastopa oder napolnil s svojimi odbitimi gibi, neprestanim govorjenjem med komadi in nepredvidljivim izvajanjem samih vokalov. Vse skupaj je na trenutke močno spomnilo na moške predstavnike 60. let prejšnjega stoletja, kot je rekel sam v nekem intervjuju, časa »preden so Beatli odkrili LSD«, po drugi strani pa je vpletal dosti sodobnih efektov in predvsem meša ogromno stilov. Vsekakor to ni glasba na prvo žogo, je pa pri (zdaj že malo večji) publiki naletela na pozitiven odziv.

uf urbani festival

Tudi slovenski elektro dvojec New Wave Syria, ki je zasedel oder za naslednje slabe pol ure, je bil del Klubskega maratona 2009, na katerem je požel precej uspehov. Pred že lepo polnimi Križankami sta Rok in Urša odlično predstavila del svojega repertoarja, saj so bili po njunem nastopu obrazi publike zelo zadovoljni (in že malenkost nestrpni pred nastopom težko pričakovanih Crystal Castles).
Ko so končno odgrnili zavese na odru, je med publiko završalo. V svojem značilne stilu, polnem odrskega dima, epileptičnih svetlobnih efetkov in temačnosti, sta oder zavzela Alice Glass in Ethan Kath s svojo ekipo – Crystal Castles. Kanadska ustvarjalca eksperimentalne elektronike delujeta skupaj že od leta 2006, resnično slavna pa sta postala leta 2010, ko je bil njun album Crystal Castles uvrščen med top 100 albumov lestvice NME. Križanke so se napolnile, začel se je pravi žur, publika je »padla noter« in res bi ob tako dobrem šovu težko ostali hladni. Predstavila sta nekaj novega materiala, sicer pa ni šlo brez največjega hita Alice Practice, poleg dobro znanih Baptism, Celestica in tako dalje. Ob koncu seta sta za mešalno mizo stopila oba in izvedla podaljšano verzijo komada Yes No in za sabo pustila navdušeno publiko, ki je hotela še in še, kar pa zaradi tesnih časovnih okvirjev žal ni bilo možno.
Pred glavnimi headlinerji večera je oder za okoli dvajset minut zasedel vsem dobro znani MC N’Toko, ki je s svojim hitrim jezikom in plesnimi ritmi v tem kratkem času »povedal« vse in še več o današnjem svetu, politiki in še čem. Predstavil ej tudi nov material in čeprav še ni prišel do točke, ko bi mu mešalno mizo postavljali trije avtobusi ljudi, o katerih je bojda sanjal v otroških letih, je nastop s hitom N’Toko ne obstaja zaključil vidno zadovoljen z odzivom, zadovoljna pa je bila tudi publika, ki se je sicer nekoliko razredčila in očitno skočila v preddverje na pivo (ki ga, kot običajno, na prizorišče ni bilo dovoljeno vnašati), preden je napočil čas za zaključek festivala.

UF! festival

Skorajda čisto po urniku, z le nekajminutno zamudo, je končno napočil čas še za Ting Tings. Ko smo pozneje govorili o festivalu, smo ugotovili, da je očitno zadnja leta zelo popularno ustvarjati v uniseks dvojcih, pri katerih ima ženska tudi malce dominantnejšo vlogo. Recept, ki deluje in običajno prinese dobre rezultate tudi v glasbenem smislu, pa čeprav ne gre ravno za najzahtevnejši žanr. Ena takih sta torej tudi Katie White in Jules de Martino iz Velike Britanije, ki ju je med zvezde leta 2008 izstrelil hit That’s not my name, širšim množicam pa je znan tudi Shut up and let me go iz istega leta. Kot je za Ting Tings zelo značilno, se je njun nastop začel zelo energično, z glasnim pozdravom publiki in takojšnjo polno energijo s strani Katie in Julesa.

urbani festival ljubljana

Po dveh komadih je vokalistka pred publiko stopila z listom papirja, s katerega je v simpatično polomljeni slovenščini prebrala krajši pozdravni govor. Ker pa je njena »slovenščina sh*t, bom raje uti’nila in pela« je zaključila in nadaljevala s šovom, kot se spodobi. Ker sta v bendu samo dva člana, je jasno, da oba obvladata vse, od vokalov do inštrumentov in imajo njuni tehniki čez celoten koncert zelo veliko dela, saj se od njih pričakuje neprestano menjavanje kitar, odvijanje kablov zaradi pevkinega živahnega poskakovanja in podobno. Kadar je vsega za dva človeka preveč, se jima na kitari pridruži nekdo iz ekipe in na odru zavlada čisto nova dinamika. Eden bolj zanimivih trenutkov nastopa je bil, ko je Katie po odigranem setu na bas bobnu (ki naj bi ga na lastnem hrbtu pritovorila iz Velike Britanije – tako Jules) slednjega zvalila na tla, stopila na opno in del seta »odtolkla« še na kravjem zvoncu. Divje, plesno in polno pozitivne energije. Lep zaključek festivala in zadovoljna množica, ki sploh ni opazila, da zunaj že dobro uro spet dežuje in dežuje.

Več fotk s festivala pa si že lahko ogledate v Infosceni.

Tekst: Lucija Janša
Foto: Uroš Pihner