Trubači še vedno najboljša reklama za Gučo

Za manjši glasbeni odmik od metalskih razgrajačev, sem se odločil oditi preveriti, če so mi trubači še vedno tako zabavni, kot so mi bili pred leti v Guči, ko sem imel prvič priložnost v živo videti njihove predstave.

Tam so me očitno navdušili o te mere, da sem ob novici, da pride v Kino Šiška ena izmed najbolj znanih trubaških zasedb, ki sliši na ime Boban Marković i Marko Marković orkestar, zastrigel z ušesi in se z veseljem odločil v njihovi družbi  preživeti petkov večer.

Sicer gre za enega starejših in bolj renomiranih bendov, ki deluje že zadnjih 17 let. Osvojili so tudi več priznanj, kot naprimer zlato trobento, prvo trobento in nagrado za najboljši orkester na festivalu Guča. Kot zanimivost naj povem, da so prispevali tudi skladbo za film Emira Kusturice “Underground”. Sin Bobana, je Marko in igra z orkestrom od leta 2002. Sam pravi, da je preden je začel dejasnko igrati z njimi, vadil po deset ur na dan. Moram reči, da so se mu te ure splačale, saj inštrument res obvlada.

Sam dogodek se je sicer začel zame in verjetno tudi za vse tiste, ki so bili prvič na njihovem koncertu, malo nepričakovano. Najprej je na oder uletel, dečko z Bregovićevsko frizuro, ki se je usedel za komplet bobnov in na glasbeno podlago odigrav čisto pravi “drum solo”, z mnogimi menjavami ritma, seveda pa vse nekako v ritmu ciganske muzike. Dečko je klub očitnemu šoku prisotnih, uspel razživeti publiko, ki je do konca njegovega sola lepo napolnila dvorano. Po njegovem nastopu pa so se ob burnem aplavzu, na odru prikazali člani orkestra. Priznati moram, da njihove glasbe po imenih komadov resnično ne poznam. Sicer pa gre za čisto standarden koncept trubaške glasbe. Majstor Marko in majstor Boban spredaj na solo trobentah in vokalu, ter v ozadju ritem sekcija na tubah in basih, ter na levi strani dva tolkalca. Morem reči, da mi kot občasnemu poslušalcu tovrsten melos vedno znova požene kri po žilah, tako da sem se v dobri uri pošteno naskakal. Odličen je bil tudi stik orkestra z občinstvom v smislu »when i say hay, you say ho«, samo z drugo temo seveda.

Koncert se je končal z bisom, med katerim so končno zaigrali Đurđevdan, nesporen hit in legendaren komad, ki nas je še zadnjič navdušil. S kolegom sva se po koncertu dokončno odločila, »da je pa enkrat ziher še treba u Gučo«. Tile mojstri so naju z svojim pristopom in energijo v to še dodatno prepričali.

Tekst: Nejc Medved
Foto: Boban Marković i Marko Marković myspace