Infoscena priporoča

Vstanite, v suženjstvo zakleti! / Gala hala

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Transmission v Kinu Šiška

Malo je glasbenih skupin, ki so tako enostavne a hkrati tako pomembne v glasbeni zgodovini. Joy Division so eni izmed voditeljev.

Niso samo stresli glasbene scene v poznih sedemdesetih, temveč tudi ustvarili vpliv, ki ga čutimo še danes v underground in mainstream glasbi. Pri mnogih skupinah bi zagotovo manjkala ena dimenzija in skoraj nemogoče si je zamisliti obstoj mnogo bendov kot jih poznamo danes, ne da bi se ozrli nazaj v Manchesterska predmestja poznih sedemdesetih.

Punk glasba je začela izgubljati svoj prvotni vpliv in postajala promovirana kot supermarket glasba za množice. Ne pravim, da ni bilo več punk skupin ampak so izgubljale svoj naboj. Na drugi strani je iz medijev, ki so bili preplavljeni z glam rockom začela vznikati dolgočasna pop kultura, ki je vodila glasbeno sceno v mirnejše vode po divji punk turbulenci. In nato so se pojavili štirje fantje pod imenom Warszaw (kasneje spremenjeno v Joy Division). Po Manchesterskih ulicah so naokrog postopali z Buzzckocks, oboji pod vplivom Sham 69, Sex Pistols ter Davida Bowieja. Povrhu vsega pa je njihov pevec Curtis Ian, ki je v resnici bolj pesnik kot pevec (kar je razvidno po njegovem off-tune petju) doprinesel čisto nov pristop s svojimi besedili in odrsko ekspresijo. In tako se je rodil “post punk”.

Pomembnost in veličina se jasno kaže v dejstvu, da Joy Division niso nikoli igrali velikih koncertov. (Curtis je storil samomor en dan predno bi naj odpotovali na ameriško turnejo) a so vseeno postali kultni bend. Njihovo sodelovanje s Tonyjem Wilsonom pa je vodilo v prelomno točko v glasbeni zgodovini, nastanek prvih DJ-jev. Eden od teh štirih fantov, ki so se pojavili od nikoder in postali legende, je basist Peter Hook.

Petra Hooka, sem videl že prej, ko je še igral z New Order, a ga še nikoli nisem videl v vlogi pevca. Šiška je bila čisto napolnjena z njihovo standardno bazo oboževalcev – kar pomeni vse starosti. Od najstnikov navdušenih nad njihovimi besedili (čeprav jih najbrž ne razumejo in bi se Curtis od frustracije obesil ob pogledu nanje), do ljudi starejših kot je Peter Hook sam. Ko je bend prihajal na oder sem se spraševal, če bodo naredili pravo stvar in igrali Joy Divison kot je treba ali bo to še ena v vrsti polomij, ko se glasbeniki trudijo narediti nekaj drugačnega in publiko utrujajo z dolgimi, nesmiselnimi jamsešni na melodije originalnih pesmi. Peter Hook & The Light so zadeli pravo mesto. Hook je zrasel iz jeznega in vase neprepričanega mladeniča (ki je nekoč dobil precej nesramen komentar iz ust mizantropega producenta Martina Hanneta: “you wear that bass guitar pretty well…. now start playing it like fucking musician already”), v pravega glasbenika. Peter Hook & The Light so prišli na oder in začeli bombardirati Kino Šiška s pravim Joy Division zvokom in atmosfero. Od “Transmission” do “She lost control” smo slišali praktično vse pesmi, ki smo jih želeli slišati. Zame je bil vrhunec noči pesem “the Atmosphere”, in seveda “Love will tear us apart”, ki so jo prihranili za konec. Po koncertu so sledile salve aplavza in ultimativna radost, ki bi Curtisa najbrž osrečila. Konec koncev bend nosi precej temačno ime, ki se navezuje na ženski oddelek koncentracijskih kampov iz druge svetovne vojne, ki je poskrbel za užitke nemških vojakov. Curtis se je poigral z imenom in mu dal pozitivnejši pomen, ki predstavlja veselje in energijo med publiko in bendom.

Ta koncert, me je pustil razmišljati, kaj bi bilo če Joy Division ne bi obstajali. Ne bi bilo Smithsov, ne happy Mondays niti The Stone Roses. V novejšem času bi bili brez Interpol in The Strokes. Praktično nobena indie skupina ne bi obstajala kot jo poznamo zdaj. Po tem koncertu se lahko počutiš prekleto dobro, da si bil tam. In potem hodiš. V tišini.

Tekst: Nemanja Živić
Foto: Eva Krempuš