Toplo pivo in mlačno vzdušje na Gospodarskem razstavišču

Nepopisna gneča, toplo pivo, slabo ozvočenje in ne ravno vrhunska organizacija so tiste besede, ki najhitreje opišejo koncert kubanskih legend Orquesta Buena Vista Social Club.

Gospodarsko razstavišče je tako 18. julija pokalo po šivih. Med večgeneracijsko množico (opaziti je bilo tako tiste, ki so shodili šele včeraj, kot tudi tiste, ki po starosti dosegajo častitljiva leta nastopajočih) je bila peščica takšnih, ki so plačali malo več za VIP vstopnice, takšnih, ki so jih organizatorji pošteno opeharili z nakupom običajnih vstopnic, ter horda zastonjkarjev (vstopnice za dogodek so med drugim brezplačno delili nekaj dni prej na koncertu Duran Duran), ki je prišla malo pogledat in si popestrit večer brez kančka pojma koga pravzaprav poslušajo. Oh, seveda so bili prisotni tudi tisti, ki so slučajno bili v bližini in sploh niso vedeli, da se na Gospodarskem razstavišču karkoli dogaja. Organizatorji so namreč nekaj malega pred deseto uro zvečer izpred vhoda odstranili ograje in varnostnike, na koncert pa je tako lahko prišel vsak s petimi minutami časa – da, tudi brez vstopnice. Nadvse čudovita poteza, s katero so poskrbeli da vse tiste obiskovalce, ki so svojo karto kupili v predprodaji po ne ravno nizki ceni, ni ravno preplavil občutek tople sreče in zadovoljstva.

Predskupina si je privoščila slabo uro in pol ogrevanja občinstva, katero je bilo proti koncu že precej naveličano in razdraženo – in to v prvih vrstah. Glavnim zvezdnikom večera se nič kaj ni mudilo na oder, saj so skupaj z Omaro Portuondo precej uživali v improviziranem zaodrju. Pa jim ne gre zameriti. Sedenje na kavču in razkazovanje turkizno modrih nogavic je bilo Omari verjetno dosti bolj prijetno od stanja na slabo ozvočenem odru, ki publiki ni ponudil tistega, po kar so prišli. Ko bolj, kot glasbo samo slišiš srce parajočo ljubezensko tragedijo obiskovalke, s katero si deliš slab kvadratni meter prostora, hitro postane jasno, da tukaj nekaj ne deluje tako, kot bi moralo.

Gospe in gospodje so sicer kljub svoji starosti – Omara Portuondo je že zakorakala v osemdeseta – nastop izpeljali korektno in z nasmeški na obrazih. Kljub temu pa to žal ne popravi vtisa velike gasilske veselice. Popraviti ga ni moglo niti pivo, ki bi še kako prijalo ob sicer povsem spodobnem kubanskem melosu. Bilo je namreč toplo in tista zadnja pika na i, zaradi katere sem odšla domov z grenkim priokusom.

Ostale fotke s koncerta si lahko ogledate v Infosceni.

Tekst: Ana Lipovšek
Foto: Manja Črep