Tomo Križnar po vrnitvi iz Sudana

Slovenski javnosti dobro poznan svetovni popotnik in humanitarni delavec Tomo Križnar se je pred nekaj dnevi vrnil iz Sudana. Da gre za prav posebnega človeka z ogromnim srcem ni treba posebno omenjati.

Njegova dejanja več kot očitno pričajo o tem. S Tomotom, še vsem prevzetim od afriške celine, smo se pogovarjali o njegovih mladih letih, o odgovornosti naslednjih generacij, vlogi nas mladih, vrednotah in še marsičemu.

Pozdravljeni, Tomo. Potovati ste začeli že v mladih letih. Z avtoštopom ste prepotovali svet, z motorjev prešli Afriko in se med drugim potepali tudi po Južni Ameriki. Katera pot pa vas je vodila v Sudan? Kako to, da ste se znašli prav tam?

Pozdravljeni. Vedno so me zanimala klasične kulture kot so Egipt, Rim, tudi Stara Grčija. Spomnim se, kako smo s skupino prijateljev, s katerimi smo potovali po Egiptu, prišli do Asuana, kjer so železna vrata vodila v pristanišče ob Nilu, preko katerega se je dalo priti po reki navzgor do Sudana. Tam sem doživel posebne občutke in instinkte. To težko razumsko razložim. Od tam se nisem mogel odtrgati, zato sem si obljubil, da bom prišel nazaj pogledati, kam vodi pot po Nilu navzgor. Podobno se je dogajalo mnogim popotnikom, ki so si želeli odkriti izvir Nila. Mnogo evropskih duhov se je izpostavilo takšnemu tveganju in se podalo na pot po Nilu. Celo eden Slovenec je bil med njimi, in sicer Ignacij Kobnehar, ki je leta 1945 umrl za malarijo v Sudanu,  ob meji z Ugando. V Sudanu sem bil že več kot dvajsetkrat in vedno sem bolj srečen, ko pridem v Afriko, kot ko pridem nazaj v Slovenijo. Raje sem v Afriki kot tukaj. Veliko bolj čutim tisto prvobitno toplo človeško kri, ko sem v stiku z Afričani. Afrika je kot moj tempelj, ta kontinent je čez vse druge. Južna Amerika je čudovita, prav tako tudi Azija, v Avstraliji imam tudi posebne občutke, a Afrika je le Afrika.

Slovenski javnosti ste znani predvsem po vaših dobrih delih v Sudanu. Kako so vas takmkajšnji ljudje sprejeli?

Na začetku me vedno diskretno opazujejo, čudno gledajo. Seveda poskušajo od tujcev oziroma belcev prvo nekaj dobiti. Potem, ko me malo bolje spoznajo, pa me povsem normalno in prisrčno sprejmejo. Afričani ponavadi zavohajo tiste, ki imajo v sebi še nekaj svobodne velike ”necivilizirane” divjine, nasprotni tisti ”civilizaciji”, ki je v prvi vrsti korupcija, tista, ki podkupuje arabske šejke za cenejšo nafte, tista, ki ustvarja konkurenčnost in vse materialne dobrine. Civilizacija ni samo plemenita in žlahta, lahko opazujemo, kako kanibalistična je.

Pravijo, da  potovanja širijo obzorja. Kaj ste se vi od Afrike naučili?

Vafriki je ogromno lepega in ogromno hudega. Vse je v esktremih, tako kot klima, usode. Obenem pa je vse nekako močno. Od Nub sem se ogromno naučil. So zelo plemeniti, močni, čvrsti, žlahtni, občutljivi, kar žarijo. Da ne govorim o njihovi morali. Vsak se bo potrudil, da ti na kakršen koli način pomaga. Tokrat sem tri tedne preživel z motorjem med Nubami in prav vsak, katerega sem srečal na poti, mi je poskušal na takšen ali drugačen način dati voljo do življenja. Ne glede na to, da je na tem področju lakota, vojna in splošna humanitarna katastrofa, je vsak, katerega sem vprašala, kako je, rekel »is going« ali »moral fok«. Fok po arabsko pomeni visoko, se pravi, da so kljub vsemu njihova moralna načele visoka. Verjetno jih več ne bi bilo, če ne bi bili taki optimisti. Sam pravim, da se je ta kultura razvila kot diamanti v najhujših vročinah in pritiskih v zemljski skorji. Nasprotno pa nas življenje, katerega živimo na zahodu dela šibke. Civilizacija je udobje in udobje ubija, kajti hkrati pa to udobje spet ni tako zelo udobno, vsi smo vse bolj nervozni, napeti, vse bolj hitimo. Šele med Nubami sem videl, da v Evropi sploh ne živim popolno in kvalitetno življenje. Preveč materialni dobrin nam to onemogoča, saj nas vse bolj zasužnujejo.

Koliko dogajanje v Sudanu zadeva svet oziroma kaj pomeni za nas?

Nekateri novinarji so začeli poročati uopštevajoč širši koncept dogajanj v svetu, se pravi, kdo vse stoji za svetovnimi konflikti in kdo jih najbolj izkorišča. Sudanski konflikti so pravzaprav vojna med Kitajsko in Ameriko na hrbtu črnih sužnjev. Črnci in Arabci so oboji marginalizirani, oboji so bili prevarani. Stare kolonialne družine onemogočajo Arabcem, da bi si oblikovali državo, saj si želijo pridobiti vse nazaj. Afriko namenoma pustijo lačno, samo da bi se nazaj priplazila in prosila milost in opravičilo za zahtevanje neodvisnosti od kolonialistov. A ta plan ni uspel, saj so v igro prišli Kitajci in to izkoristili. Kitajcev je v Afriki vse več, raziskujejo kako bi se lahko od afriškega kontinenta okoristili, čeprav Afrike ne marajo in do nje ne gojijo nobenih romantičnih predstav. Evropejci smo skozi vsa stoletja imeli nekakšne stike z Afriko, medtem ko to ni primer s Kitajci, ki so pragmatiki in v Afriki vidijo predvsem svojo korist in ekspanzijo. Gre za kitajski imperializem proti kateremu Zahod definitivno izgublja. Od Krištofa Kolomba dalje se je Evropa vedno širila po drugih kontinentih, danes pa je to težko. Evropa ne zaseda več novih ozemelj. Po drugi strani pa v Afriki cenijo znanje in učinkovitost Evropejcev. Afričani so dolgo mislili, da imamo Evropejci plavo kri in šele ko so se skupaj bojevali v jarkih med prvo svetovno vojno so videli, da Evropejcem tudi teče kri. Takrat so med drugim spoznali, da ima tudi Evropa svoje reveže.

Ste črnogledi glede prihodnosti sveta?

Predvsem me skrbijo poneumljeni ljudje, katerih je vsak dan vse več. Demokracija je postala diktatura poneumljenih množic. Danes je prevladajoči trend ta, da ni kvalitete. Vsega je vse več in vse je vse bolj puhlo. In ljudje smo s tem preprosto zadovoljni. Kot s paradižnikom brez okusa smo zadovoljni tudi s kulturo brez okusa. Danes nas redko kaj še navdahne, navdihajočih filmov, knjig in glasbe je vse manj. Vse je nekakšno nekvalitetno povprečje. Živimo hedonizem množic.

Kakšno je vaše sporočilo za študente oziroma mlado populacijo?

Pojdite v svet, a ne v mondena študentska zabavišča. Pojdite z nahrbtnikom v svet in čudovite stvari vam bodo prihajale nasproti. Le tako lahko prideš v stik z organskim svetom, za razliko od tistega, ki le poteši tvojo željo, na način da vzame denar, tebe pa nikoli v celoti ne poteši, ampak le producira še večjo željo. Jaz bi mlade usmeril predvsem v Afriko, kjer je neskončno možnosti. Tam je kljub vsemu še zmeraj prisoten entuziazem in navdušenje, katerega smo v nestrpni in črnogledi Evropi že zdavnaj pozabili. Od Afrike se lahko naučimo marsičega duhovnega, čeprav se to na prvi pogled ne zdi tako.

Tomo, hvala za pogovor in veliko dobrih del še naprej.

Hvala vam.

Tekst: Aleksandra Gačić







Komentarji

Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect

Naključne vsebine
Nagradne igre

Gipsy Kings

Podarjamo 2 vstopnici za veliki koncert skupine Gipsy Kings. Spodaj izpolni svoje podatke in odgovor na nagradno vprašanje, ki se glasi: "Navedi vsaj 3 hite skupine Gipsy Kings"


Spremeni besedo.