The Pineapple Thief si zaslužijo številčnejšo publiko

Porcupine Tree, Steven Wilson, Anathema. In The Pineapple Thief, vsi varovanci založbe Kscope. Slednji so se v sklopu Build a World Tour v ponedeljek, 18. marca, pod organizacijo kluba Channel Zero ustavili v ljubljanski Gali Hali.

A začeti je treba na začetku in ponedeljkov večer so skoraj točno ob napovedani uri začeli Y[:why]. Slovenske gore listi Marko Borko, Andrej Glažar in Bojan Varga, so s svojo progresivno instrumentalno glasbo zelo korektno pogreli oder za headlinerje. Trio, ki deluje pod okriljem založbe God Bless This Mess, je eden tistih biserov slovenske glasbe, za katere si človek zaželi da bi jih odkril že kdaj prej. Uigrani, na trenutke hrupni in trdi, a hkrati zasanjani.

The Pineapple Thief so še mnogo več, kot samo zasedba, ki je ustvarjalno dejavna že vse od leta 1999 in največkrat opisana kot zmes indie in progresivne rock glasbe. Devet albumov in cel kup EP-jev jih je počasi odmaknilo od občutka, da so samo bled približek Radiohead, vendarle Bruce Soord na svojih nastopih še vedno precej spominja na karizmo odrske prezence, ki jo poseduje Thom Yorke. No, resda je deloval veliko bolj sproščeno in dosti manj perfekcionistično kakor Yorke, a skozi celoten koncert se v glavi nisem mogla znebiti tihih primerjav med njima.

Nekaj začetnih tehničnih težav Steve Kitcha za klaviaturami, ki so se zdele nerešljive pravzaprav skozi ves koncert, štiričlanske zasedbe ni vrglo iz tira. Vlogo improvizatorja je prevzel Soord in zdelo se je, kakor da je vse skupaj načrtovano in ne samo smiselna reakcija na zatajeno moderno tehnologijo. Z nekaj humornimi vložki in splošno zelo dobro komunikacijo (s sicer maloštevilčnim občinstvom), se je na trenutke zdelo, da smo vsi skupaj v veliki dnevni sobi banda, kjer so se njegovi člani odločili popestriti večer z malo preigravanja. Domače in toplo.

Jon Sykes na basu in Keith Harrison za bobni, sta z ritem sekcijo uspešno dohajala Soordovo preigravanje kitare in gibanje po odru, ki si ga je praktično podredil in naredil za svojega.

Četverica je tako skupaj delovala kot naoljen stroj, ki ni niti za trenutek pustil, da ga karkoli zmede.

Nekaj pa gotovo drži – Soordovo zatekanje k improvizaciji, premišljeno izbrani akustični vložki, nalezljiv pretok energije med navezo Soord-Sykes in nasploh zelo dobro razpoloženi The Pineapple Thief, bi si ob naslednjem obisku v Sloveniji zaslužili nabito polno prizorišče. Dali so nam vse, a Gala Hala, ki je bila daleč od zapolnjenosti svojih kapacitet, je pustila rahlo mlačen vtis. Žal.

Več fotk na ogled v galeriji.

Tekst in foto: Manja Črep