Matt Berninger (vokal) in dva para bratov; Arron (kitara, klaviature) in Bryce (kitara) Dessner ter Scott (bas kitara) in Bryan (bobni) Devendorf so se v Ljubljani ustavili v okviru turneje njihovega zadnjega albuma »High Violet«, ki je izšel maja lani.

Prvi trije albumi, The National (2001), Sad Songs For Dirty Lovers (2003) in Alligator (2005) so skupini prinesli ugled predvsem v podzemnih glasbenih vodah, èetrti album Boxer (2007) pa jih je z uspešnicami kot so Fake Empire, Mistaken For Strangers ter Start a War izstrelil med svetovno srenjo alternativnih indie rockerjev. Z ¾e omenjenim High Violet so svoj status samo še potrdili in si razširili bazo obo¾evalcev po celem svetu. Zadnji album se od ostalih loèi v tem, da so ga posneli v domaèem studiu, kar je prineslo bolj sprošèen in neodvisen ritem ustvarjanja. To  je za tovrstno skupino kljuènega pomena, zato ker v ustvarjalnem procesu nenehno spreminjajo in dograjujejo zvoèno podobo glasbenih del, vse dokler ne dose¾ejo stopnje, s katero so vsi èlani zadovoljni.

Tak naèin dela se lepo poka¾e tudi v nastopih v ¾ivo, saj skupina deluje koherentno, suvereno in  zelo sprošèeno.

Nekaj èez deveto zveèer se je še zadnji del pribli¾no tisoè petsto glave mno¾ice, ki je na dvorišèu Kri¾ank srkal ¾e toplo pijaèo, ob prvih melanholiènih kitarskih notah bratov dvojèkov Dessner, premaknil v  avditorij. Poleg domaèe se je med obèinstvom  ujelo tudi kakšno italijansko in hrvaško besedo, kar je na podobnih koncertih ¾e kar stalnica. Mattov baritonski glas, okoli katerega The National gradijo zvoèno sliko, se je odlièno ujel z atmosfero toplega poletnega veèera in ambientom, ki ga ponujajo Kri¾anke. Na zaèetku obièajno ravnodušen pristop publike se je vidno razvil v malce bolj sprošèeno vzdušje ob  Mistaken For Strangers in vedno bolj glasno odobravanje med Conversation 16, England in Lemonworld. S prehodom v drugo polovico koncerta so The National ¾e popolnoma nadzorovali melanholije ¾eljno publiko v Kri¾ankah. Beringerjevo jezno znašanje nad mikrofoni in vidno opotekanje na odru ni zmotilo nikogar, kveèjemu je to, poleg njegovih dovtipov med premori, le popestrilo veèer.

»Te pesmi nismo v ¾ivo igrali ¾e sedem let, ker se bojimo, da nas bodo to¾ili. In ne, to ni Ceremony.« je najavil pred skladbo Son, katere kitarski uvod malenkost res spominja na klasiko angleške zasedbe Joy Division. V vrhunec uradnega dela nas je odpeljal Blodbuzz Ohio, ki je posameznike v naši bli¾ini navdušil do te mere, da so nekontrolirano razmetavali telesne okonèine in s tesnobnim izrazom na obrazu krièali v taktu  razbitih bobnarskih vzorcev, ki jih Bryan Devendorf tako neopazno in nevsiljivo, a tehnièno dovršeno vkomponira med basovske linije in »umazane« kitarske zavese.

Prijetno preseneèenje v bisu je bila About Today, za katero so se odloèili tik pred zdajci, saj v prvotnem setu ni bila naèrtovana. Sledila ji Underground himna iz Alligatorja  »Mr. November«, ki z udarnim refrenom, med katerim Berninger trpeèe vpije na ves glas, v ¾ivo mogoèe prièara vzdušje kakšnega temaènega newyorškega kluba.

Oèitno Kri¾anke v nastopajoèih spro¾ijo potrebo po sprehajanju med publiko, saj je Matt, podobno kot lani Beth Ditto iz Gossip, med Terrible Love obkro¾il avditorij(kakor daleè  mu je paè dopušèala dol¾ina mikrofonskega kabla). Obèinstvo je bilo seveda navdušeno in je pevca z glasnimi ovacijami pospremilo nazaj na oder. Zadnjo, Vanderlyle Crybaby Geeks so The National  odigrali brez ozvoèenja z dvema akustiènima kitarama, tamburinom in trobento ter pomoèjo obo¾evalcev iz prvih vrst,  ki so poznali besedilo pesmi. V zadnjih vrstah se je slišalo le prijetno mrmranje melodije refrena. Po slabih dveh urah se je v prijetnem intimnem vzdušju in dobrem vsesplošnem vtisu koncert zakljuèil.

Kri¾anke so se zopet dokazale kot eno najboljših prizorišè za glasbene dogodke,  predvsem v smislu dobrega zvoka, èeprav vèasih, tako je bilo tudi tokrat, manjka kakšen decibel veè na lestvici jakosti ozvoèenja. Organizator je verjetno prièakoval veè obiskovalcev, a tisti, ki so prišli in vedeli kaj gredo poslušat, nikakor niso mogli biti razoèarani, saj so dobili The National v zelo dobri formi.

Tekst: Simon Fugina
Foto: Nastja Bo¾iè