Infoscena priporoča

Ultra Europe 2018 / Festivali

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

The decimation of Europe tour

Po švedskih Vomitory, pred slabimi štirinajstimi dnevi, smo se v ponedeljek že lahko veselili nove death metal poslastice. Tokrat so k nam prišli v pravi evrovizijski maniri še predstavniki Poljske, Belgije, Italije, Velike Britanije in Kanade. Na Metelkovi, točneje v Menzi pri koritu, se je odvil dogodek dostojen svojega imena: »The decimation of Europe tour«.

Prave decimacije sicer nismo doživeli, so bili pa bolj na preizkušnji naši bobniči. Za takšen dogodek je bil primeren tako obisk, kot tudi izvedba koncerta iz tehnične in izvajalske, torej zabavljaške plati.

Dogodek so otvorili Kanadski  Archsphire, ki me ob poslušanju njihovega opusa na myspace niso ravno prepričali. Igrajo zelo tehničen death metal, tako kot še mali milijon novejših bendov, s primesmi death cora. V svoji kratki karieri so izdali en album, kar je bilo za prvo imed petih skupin, časovno gledano, popolnoma dovolj. In če me njihova glasba doma ni prepričala, so se v živo pokazali v povsem drugi luči. Ponudili so nam sproščen nastop, kjer za razliko od albuma, tehnikalije na instrumentih niso prevladale nad rdečo nitjo glasbe. Spoštovanja vredne akrobacije pa je pokazal basist, ki je redefiniral pomen basa z konstantnimi solažami, katerih smo navajeni od kitaristov. Fantje so imeli tudi odličen zvok, lahko bi rekel celo najboljšega izmed vseh. Mogoče tudi zaradi tega, ker je bil prostor med njihovim nastopom še napol poln.

Za njimi so nastopili Cyanide Serenity. Za razliko od prejšnjega benda mi niso bili všeč ne doma ne na koncertu. Moram priznati, da sem težko objektiven pri takšni glasbi, saj me že v štartu odvrača. Če zaupamo virom na internetu igrajo progresivni thrash, kar bi bilo super, če bi bilo to res. Sam sem slišal prej elemente death cora, nespretno prepletene z thrash metalom, nekaj težkozvenečih djent ritmov in pa breakdowne v točno napačnih trenutkih. V dvorani sem zrdžal tri komade, saj sem vsakršno akrobacijo naših vrlih mladeničev, doživel kot brco v mednožje. In verjetno sem imel med njihovim koncertom kar skremžen in užaloščen obraz. Verjetno pa se je vseeno našel kakšen obiskovalec, ki ni trpel kristusovih muk tako kot jaz.

Ker sem se od prejšnjega benda poslovil relativno hitro, sem imel več časa za sprostitev in za veselo pričakovanje Italijanov Fleshgod Apocalypse. Dotični bend je v svoji karieri izdal dva albuma. Najbolj pa me še vedno navduši njihova priredba komada At The Gates – Blinded By Fear, kjer so že tako hiter komad še pohitrili in ga naredili še bolj brutalnega. Igrajo zares hiter death metal, najbolj zanimive pa so njihove kitarske linije, saj imam vseskozi občutek, kot da so se po inspiracijo za njih vrnili v čase Bacha, Brahmsa in Beethovena. Skratka zelo renesančno zveneči rifi, ki se enostavno dobro vklapljajo v njihov splošni izgled, zapuščenih orglarjev iz začetka devetnajstega stoletja. To pomeni da nosijo oguljene frake, oba kitarista in pevec pa izgledajo kot branilska vrsta Argentine iz svetovnega prvenstva v Italiji leta 1990 z dodatkom uncle Festerja na klaviaturah, ki pa so se žal zelo slabo slišale, saj je možak med igranjem predstavil vso mimiko, ki jo je imel v žepu. Izvedba je bila udarna in silovita, kot se za njih spodobi. Nekateri ljudje so imeli pripombe nad njihovo uporabo clean vokalov, vendar osebno mislim, da se odlično vklapljajo v kontekst glasbe. Navdušili so me z izvedbo komadov The Violation in Through our Scars. Publike je bilo že skoraj dovolj, malo je šepal edino stik skupine z občinstvom. Mogoče je bilo vse skupaj malo prekratko za moj okus, ampak definitivno sladko.

Po vzhodnih sosedih so se nam na odru predstavili Belgijski Aborted. Igrajo pa brutal death metal, kar pomeni, da se našim notranjim organom ni pisalo nič dobrega. Zame je bilo to še posebno presenečenje, saj sem nekako spregledal njihovo udeležbo na predkoncertnih plakatih. Fantje so že izkušeni “žagači”, tresljaji njihovih aranžmajev pa nas zibajo že od leta 1998. Po sedmih studijskih albumih pa imajo več kot dovolj materiala, da nam samozavesto rečejo: »Would you like to hear some old shit!?«. Ponudili so nam energičen nastop, iz katerega bi se lahko naučili kaj tudi vsi modernejši core bendi. Predvsem kako pravilno uporabiti brakdown, brez tega da uničimo celoten komad. Aborted to elegantno rešijo s hitro solažico ali pa z razgibanim bobnanjem. Predstavili so nam komade iz njihovega celotnega obdobja. Prostor pa se je napolnil že do te mere, da je bilo že kap pošteno vroče. Začel pa se je tudi kvaliteten mošpit, ki ga je bilo veselje gledati. Ljudje so se razživeli in poslušno sodelovali v domislicah vokalista Svena “Svencho” de Caluwéja. Še posebej domače je bilo, ko je na koncu velikodušno povabil prisotne, da se mu pridružijo na odru, kar je izkoristilo nekaj največjih zagretežev. Nesporno je to domače vzdušje največja kvaliteteta Menze, saj se ob spročenih izvajalcih ta sproščenost hitro prenese tudi na ljudi. Aborted so odigrali konkreten koncert in vsi smo zadovoljno pričakovali poljske Decapitated.

Decapitated so bend, katerega zgodovina se bere kot scenarij filma Final Destination. Po tem ko so bili leta 2007 s turnejskim avtobusom udeleženi v prometni nesreči v kateri je umrl njiov bobnar Witold “Vitek” Kieltyka, vokalist Kovan pa težko poškodovan, so bili letos tudi na letalu, ki je moralo pred dobrim mesecem pristati brez koles. Vendarle pa so jo tukaj odnesli bolje. Za veliko bendov bi že sama prometna nesreča pomenila njihov konec. Tukaj pa se je kitarist Vogg odločil nadaljevati z zgodbo. Na srečo je na Poljskem tako veliko dobrih glasbenikov kot na Primorskem oliv, tako da je zbral na kupu odlično zasedbo. V Ljubljani so nam predstavili nov album Carnival is Forever, ki v živo delujo bolje kot v CD predvajalniku. Imajo odličen tipično Poljski zvok s težkimi kitarami in močnim bas bobnom. Novi vokalist Rafał Piotrowski pa je za moje pojme še malo preveč energičen na odru, predvsem kar se tiče spodbujanja ljudi k vzklikanju HAY, HAY, HAY, ampak mu to gladko oprostim. Vrhunca večera sta bili za mene skladbi Winds of Creation in Day 69, ki je nasplošno moja najljubša. Publika se je vživela in koncert je bil odličen. Malce so me edino razočarali, ker kljub pozivom še vedno številčne množice niso odigrali »one more song«, vendar pa so bili očitno na tesno s časom.

Kakorkoli že, ponedeljek je bil dober dan za death metal. Kot ponavadi pa sem po koncertu spil pivo in se zadovoljno odmajal domov.

Tekst: Nejc Medved
Foto: Cyanide Serenity & Decapitated/Myspace