Terorizem

Ni komentarjev

V zahodnem svetu nas že lep čas plašijo s "terorizmom" – s "plakatov" in eminentnih televizijskih postaj nas grozeče opazujejo zaraščeni, bradati muslimani, z izbuljenimi očmi, polnimi nekakšnega srda in neopisljive mržnje, oprtani z mitraljezi in oviti v snope med seboj povezanih ročnih bomb in razstreliv vseh vrst. Slišimo jih s "preroškim" glasom govoriti o "džihadu" in napovedovati smrt vsem nasprotnikom "allaha", Jevrejem, kristjanom – "brezbožnikom" vseh možnih vrst in oblik.
Kar v svoji površnosti in lastni religiozni nečimrnosti, prevladujočemu duhu in tihemu družbenemu konsenzu o "spoštovanju verskih načel", češ, "če sami verjamemo, kako lahko drugim odrekamo njihovo vero", venomer spregledujemo, je dejstvo, da resnična nevarnost "terorizma" ne preti iz/zaradi sovraštva samega – tega je moč racionalizirati, razlagati, ga zgodovinsko in drugače opredeljevati, osmisliti, mu dati razlog, ugotoviti vzrok – marveč iz "vere", "prave" vere, ljubezni, resnične pripadnosti originalnemu verskemu izročilu in branju tega kot "zgodbe o Treh pujskih" ; prava nevarnost preti iz "vere v mučeništvo" in številne, hipotetične blagodati, ki jih tovrstno "udejstvovanje" ponuja. Dvomim, da bomo kdaj videli Osamo, ali kateregakoli novodobnih prerokov, da bi se razstrelili "zavoljo vere" in "ljubezni do boga", ali pač?