TEDxLjubljana 2011

Prej¹njo nedeljo, 22. 5., je v ljubljanski Stari Elektrarni buril duhove ¾e sedmi TEDx dogodek v Sloveniji. Glavna tema veèera je bila postavljanje mej, oziroma prespra¹evanje o tem, kdo nam jih sploh postavlja? Jih najveèkrat kar sami sebi?

TED je neprofitna organizacija, posveèena širjenju dobrih idej. Vse skupaj se je zaèelo pred 25 leti kot 4-dnevna konferenca v Kaliforniji. Od takrat dalje TED podpira ideje preko raznovrstnih aktivnosti. Vsakoletna TED konferenca gosti vodilne svetovne mislece in akterje, ki posredujejo svoje ideje v obliki 18-minutnih govorov. Ti govori so kasneje brezplaèno dostopni na spletni strani TED.com. V duhu idej, ki jih je vredno širiti, pa je nastal TEDx. To je program lokalnih samoorganiziranih dogodkov, kjer se izmenjujejo predvajani TED govori in govorniki v ¾ivo z namenom, da zanetijo poglobljeno razpravo in povezanost znotraj publike. Ti dogodki se oznaèujejo kot TEDx, kjer x pomeni neodvisno organiziran dogodek, ki ga prostovoljno pripravijo posamezniki v lastni re¾iji.

Organizator Matej Golob je s pomoèjo ekipe tokrat pripravil sooèenje publike s sedmimi govorci. Slišali smo pravljiènih sedem tako imenovanih TED Talks, kjer ima govorec na voljo 18 minut, da predstavi svojo idejo ali izkušnjo, ki navdihuje. Pa ne gre samo za floskulo. Kar smo v nedeljo videli in predvsem slišali je bilo zares vredno pozornosti in razmisleka.

Prva je nastopila Marija Kozin s svojim kolesom. Zakaj s kolesom? Ker je z njim prevozila dolgo pot od svojega domaèega mesteca, Škofje Loke pa vse do Beijinga na Kitajskem. Ker ji je kolo v 30 mesecih na poti skozi 23 dr¾av pomagalo, da se je ogromno nauèila o sebi in drugih, o drugaènih. O ljudeh, ki nimajo vseh privilegijev, ki jih imamo mi na Zahodu, niti potnega lista na primer. Med drugim je do¾ivela bombni napad med vojno v Gruziji, preèkanje Tibeta pri minus 15 stopinj ter nekaj la¾jih prometnih nesreè. Èeprav je bilo potovanje na trenutke zelo naporno, Marija nosi v sebi spomine zanimivih, skromnih ter nenavadno dobrih ljudi ter osupljivo lepe narave, ki odtehtajo vse pre¾ivete napore. Pravi, da je bila kot plesalec v zraku. Predvsem pa se je nauèila biti hvale¾na.

Še toliko bolj je na hvale¾nost opozoril Aleš Èerin, avtor projekta 1 evro na dan, s katerim je ¾elel ugotoviti, ali v Sloveniji èlovek lahko pre¾ivi, èe ima za hrano na voljo samo en evro dnevno. Aleš je kmalu ugotovil, da bo moral kompletno spremeniti prehranske navade, ne le zmanjšati kolièino hrane, katere je bil navajen. Ponovno je odkril moè narave in uporabnost domaèega vrta. Iz prehrane je èrtal procesirano hrano, zaèel peèi domaè kruh in uporabljati mlekomat. Po nekaj tednih mu je kar lepo uspevalo upoštevati mejo 1 evra. So pa tudi drugaène meje, na katere nas je opozoril. Na Madagaskarju slovenski misijonar Pedro Opeka rešuje ljudi s smetišèa. Tam doloèa mejo med pre¾ivetjem in smrtjo otroka obrok ri¾a. Z darovi ljudi misijonar za vsak evro kupi dva kilograma ri¾a. En evro bi za en dan lahko nasitil vsaj 10 otrok. Spoznanja, ki izhajajo iz Aleševega projekta, so pretresljiva. Med drugim poziv k hvale¾nosti za take “samoumevnosti“ kot je èista voda, obilica plodne zemlje, ugodne klimatske razmere, kjer vr¾emo zrnje v zemljo in kar vzklije, zraste in obrodi. Povsod ni tako. Pa za mo¾nost, da se lahko uèimo, da zaslu¾imo, da je vedno kaj v hladilniku. Povsod ni tako. Na Madagaskarju otroci stradajo. Potem pa druga perspektiva, ko ljudje okoli nas mrzlièno hujšajo in štejejo kalorije, zato da bi jih bilo manj in nato farmacevtsko podjetje ponudi zdravila (primer Orlistat), ki zmanjšajo vsrkavanje mašèob iz prebavil v kri. Tako gredo dragocene mašèobe direktno v kanalizacijske cevi. Absurdno.