Tajska – raj za študente

Verjetno smo se prav vsi študenti prej ali slej srečali z vprašanjem – kam se odpraviti na ugodne počitnice? Eden od naših odgovorov je prav gotovo Tajska, ki ti jo bomo predstavili iz prve roke v tejle fotoreportaži.

Ideja o Tajski nama je z Niko padla na pamet v mrzlih zimskih mesecih, ko sva razmišljala, kako naj pobegneva od mraza in megle, pa da nama za to ravno ne bo potrebno prodati avtomobila. Po brskanju na spletu sva se na koncu odločila za Tajsko, posebno, ker so bili nad njo navdušeni tudi nekateri najini znanci. Najprej sva se želela pozanimati kako je z vizami za Tajsko, zato sva pisala email kar na veleposlaništvo in odgovorili so nama, da v kolikor bova bivala kot turista in bova na Tajskem manj kot 30 dni, vize ne potrebujeva.

Okvirno sva izbrala februar po izpitih kot željen datum, nato pa sva se vrgla na iskanje letalskih kart. Razni primerjalniki cen različnih letalskih prevoznikov nama niso ravno najbolj pomagali, ampak sva po sreči naletela na januarsko akcijo Emiratesa in se v roku 2 dni odločila, da rezervirava povratni karti Benetke – Bangkok , ki sta naju skupaj stali skoraj okroglo 1000eur. Za datum odhoda sva določila 15.2., let nazaj pa je bil 3.3., se pravi se je šlo za 15 dnevne počitnice, če odštejemo pot z letalom. Pri nakupu letalskih kart s kreditnimi karticami je treba biti pozoren, saj je med pravili napisano, da moraš pri prevzemu kart na letališču imeti isto kreditno kartico s seboj, ker jo znajo preveriti. Nama se to pri nobenem letu sicer ni zgodilo, ampak sva slišala, da so tudi drugi opozarjali na to. Tako, da če boste plačali s kreditno kartico kakšnega od staršev, imate dober izgovor, da vam jo posodijo tudi za na pot :)

Ko sva enkrat imela letalske vozovnice rezervirane pa sva se lotila pregledovanja znamenitosti, hkrati pa sva se morala sploh še odločiti, katere kraje želiva obiskati. Nekako sva se sporazumela, da želiva ob Bangkoku obiskati tudi enega od otokov, odločila pa sva se tudi za obisk severa Tajske, ki naj bi bil nekoliko bolj divji oz. manj turističen. In odločitev je padla – 5 dni Bangkoka, 4 dni na otoku Phuketu in 5 dni v Chiang Mai. No, takrat pa je bilo potrebno poiskati tudi prenočišča in notranje lete.

Prenočišče v Bangkoku in prevoz do Benetk

Ker je na Tajskem hotelov in apartmajev kot gob po dežju, sva se najprej lotila iskanja prevoza. Preko Air Asia (ki je mimogrede dokaj obupen letalski prevoznik) sva rezervirala še 3 notranje lete in sicer Bangkok – Phuket, Phuket – Chiang Mai in Chiang Mai – Bangkok. Hotele sva iskala preko parih strani, a sva se na koncu odločila za rezervacijo na spletni strani Agoda, ki ima za ta Tajsko zelo obširno ponudbo, hkrati pa najbolj pregleden iskalnik, celo toliko pregleden, da sva hotele rezervirala in plačala kar preko mobitela. Ogromno ponudbe pa lahko najdete tudi na tej povezavi: Booking. Za 4 nočitve v hotelih za 2 osebi sva plačala skupno okoli 70eur po hotelu (manj kot 10eur na osebo/nočitev) čeprav sva izbrala same takšne hotele, ki so imeli na Bookingu najboljše ocene.

Za tiste, ki so bolj avanturističnega duha pa je ogromno ponudbe poceni prenočišč tudi na tej povezavi: AirBnb. Avanturističnega pravim zato, ker imajo na tej strani nastanitve v večini privatniki, torej je potrebno še nekaj dodatnih živcev za dogovarjanje. Ampak če želite najti poceni prenočišče, je to precej dobra možnost, v zadnjem času tudi podarjajo bonus za vse tiste, ki se prijavijo preko zgornje povezave.

Kar se tiče bistvenih stvari nama je ostal odprt samo še prevoz do Benetk in nazaj. Ker nisva hotela obremenjevati staršev ali prijateljev, sva se po nasvetu kolega obrnila na GoOpti, kjer sva oba skupaj za prevoz Ljubljana – Benetke in Benetke – Ljubljana plačala 76eur, podjetje pa naju je navdušilo s svojo točnostjo in prijaznostjo, tako da se bova vsekakor še kdaj odločila za njih. Vsekakor pa je dobro, da na TEJ POVEZAVI kar takoj preverite ceno prevoza, saj lahko precej odstopa.


Z letalskimi kartami in hotelskimi voucherji v »digitalnem žepu« sva nato končno lahko naredila tudi okviren plan, katere znamenitosti si želiva ogledati in kako bo potekalo najino potovanje. O tem pa več v nadaljevanju. Midva sva svoj plan sestavila glede na nasvete Lonely Planeta in Trip Advisorja – vsekakor je Lonely Planet še vedno praktično obvezna zadeva za vsakogar, ki se prvič poda na Tajsko – midva sva ga za okoli 21€ (skupaj z dostavo!) kupila na Book Depository in prišparala nekaj evrov. Bodite pozorni, da kupite zadnjo izdajo (to, ki se nahaja na zgornji povezavi), ker je v starih verzijah (ki krožijo po popotniških forumih) kar nekaj povsem zastarelih in napačnih informacij.

Pot v Bangkok

15.2. se je začelo najino potovanje, ko naju je na železniški postaji v Ljubljani pobral kombi GoOpti-ja in kmalu sva bila že na beneškem letališču, kjer sva na check-inu dobila najino letalsko karto do Bangkoka (pravzaprav 3 karte, saj sva prestopala v Dubai-u in Hong Kong-u). Oddala sva kovčke, na hitro zmolila, da se do Bangkoka ne zgubijo in se usedla na prvega od premnogih letov, ki so naju čakali. Tukaj bi rad samo pohvalil letalsko družbo Emirates, ki imajo res super letala, prijazno osebje in v primerjavi z ostalimi odlično hrano. Še en nasvet, katerega verjetno večina ne pozna – če čakaš več kot 4 ure na kakšnem od letališč pri povezanih letih Emiratesa, lahko na informacijah zahtevaš kupon za brezplačen obrok na letališču (baje gre za konkreten obrok v eni od restavracij na letališču, midva žal ne veva, ker so nama to seveda povedali šele na koncu ob vrnitvi…).

Tajska templji

Presedanja v Dubai-u in Hong Kong-u sta nama vzela kar nekaj časa, spanca in dobre volje, čeprav je zanimivo v Dubai-u videti palme sredi letališča in nepregledne množice v Hong Kongu. Ko sva končno prispela na ciljno destinacijo pa naju je pričakal temperaturni šok. Namreč, ko sva uspešno našla svoje torbe in se odpravila proti izhodu, sva še vedno hodila na »slovenski temperaturi«, saj so Tajci obsedeni s pretirano uporabo klimatskih naprav, kjer je to le mogoče. Zato pa ti pri izstopu z letališča pljuča zablokirajo za par sekund, ko se napolnejo z vročim in vlažnim smogom, ki ga tam imenujejo zrak. Prevoza do hotela pravzaprav ne moreš izbirati, saj se le postaviš v eno od vrst za taksi in kmalu že sediš v enem od mnogih roza ali rumenih taksijev. Nov nasvet – nujno imejte s seboj zelo natančno sprintano pot do hotela, saj se taksistom ponavadi niti ne sanja, kam točno morajo peljati (preverjeno tudi pri drugih turistih v Bangkoku). Taksist naju je uspešno pripeljal pred hotel Tanatawey places, za pol-urno vožnjo pa sva mu odštela približno 10eur, kar se nama je zdelo zelo poceni, čeprav sva kasneje videla, da gre za verjetno najdražji taksi na Tajskem.

Hotel v Bangkoku

Na recepciji hotela (povezava) sva spoznala pregovorno gostoljublje Tajcev, saj so bili vsi res izjemno prijazni. Hkrati pa sva bila tudi presenečena nad njihovo zelo polomljeno angleščino – tekoče angleščine ravno nisva pričakovala, a za zaposlene v hotelu si nisva mislila, da bodo za sporazumevanje potrebovali tudi roke in noge… No kakorkoli, uspela sva dobiti nekaj napotkov glede prevozov po Bangkoku in se napotila v sobo, ki je bila lepša kot na slikah, čista, klimatizirana in z zanimivim pogledom. Ker sva v hotel prišla že dokaj pozno, sva se lahko samo še odpravila spat.

Shopping v Bangkoku

Zajtrk v hotelu je bil za hitro pozabo, saj je bil nekako »prisiljeno« angleški, a s tem se nisva preveč obremenjevala. Prvi dan sva si izbrala za nakup daril, shopping in ogled dela mesta. V del mesta, imenovan Siam Square, sva se napotila kar z lokalnim busom, na katerem sva na srečo našla angleško govorečega tajskega študenta, ki nama je znal povedati, na kateri postaji morava dol. V Siam Squareu se nahajajo veliki shopping centri kot je recimo Siam Paragon (ki od zunaj zgledajo zelo fancy, v svoji notranjosti pa skrivajo tudi prodajo na štantih) in pa akvarij Siam Ocean World, ki sva ga obiskala in nad katerim nisva bila najbolj navdušena. Za približno 10eur sva videla že boljše, zanimiv je edino tunel okoli katerega plavajo morski psi in ostale plavajoče zverine. Na vhodu se je možno zmeniti za študentski popust, tudi če nisi zares študent (pokažeš dokument s sliko in itak ne vejo za kaj se gre). Shopping v Bangkoku Kar se tiče samega shoppinga – obiskala sva MBK shopping center, kjer se z veliko volje in časa da najti res dobre stvari po zelo nizkih cenah. Je pa tako, da se moraš praktično za vsako stvar pogajati – več časa kot imaš, manj boš plačal. Stavba je razdeljena na 6 nadstropij in vsako nadstropje pokriva eno področje – tako v enem nadstropju najdete vse možne blagovne znamke oblačil (tako ponaredke kot tiste prave), v drugem pridejo na svoj račun ljubitelji IT opreme (razne »gadgete« je možno dobiti po smešno nizkih cenah), na vrhu pa je možno obiskati tudi restavracijo, ki je razdeljena na vsaj 20 delov in postreže z vsemi znanimi in neznanimi svetovnimi kuhinjami. Če boste na počitnicah v Bangkoku in boste imeli željo po shoppingu je verjetno MBK pravi kraj za vas… Par cen za pokušino – ženska poletna oblekca 2,5eur; polnilec za Iphone 3eur; Armani ura iz vitrine (ki po 1 mesecu še vedno dela) 50eur; ženska ura Dolce & Gabbana 10eur (prav tako dela in v urarstvu v Ljubljani niso vedeli, da gre za ponaredek); Armani moške kavbojke 20eur… So pa to vse cene, ki so bile spogajane »na hitro«, načeloma nikjer nisva izgubila več kot 5 minut, sicer bi verjetno dobila zadeve še po veliko nižji ceni. Najboljši predlog za pogajanje s Tajci je definitivno ta, da jim takoj rečeš nerealno nizko ceno in rečeš, da greš sicer k sosedu pogledat (izdelki se ponavljajo v vsaki drugi trgovini, tako da nikoli ne kupiti prvega, ki ga zagledate, pač pa poskušajte pridobiti par »ponudb«, da boste dobili njegovo realno ceno).

Templji v Bangkoku in divjanje s Tuk-Tuki

Ni bilo časa za počitek po shoppingu, pač pa sva si takoj naslednji dan vzela za ogled mesta, v prvi vrsti sva želela obiskati par templjev, po katerih je mesto znano. Za začetek sva se odpravila do enega največjih, če ne celo največjega – templja Grand Palace. Takoj po izstopu iz taksija je do naju pristopil turistični vodič, ki nama je povedal, da je tempelj zaprt, saj sva prišla ravno v času molitev in da v vsakem primeru ne bi mogla vanj, ker sva bila oblečena v kratke hlače, Nika pa tudi ni imela pokritih ramen (zdaj veste na kaj paziti, če želite obiskati ta tempelj!). Ker je videl, da nama je s to novico malo podrl plane, je takoj ustavil mimoidoči Tuk-Tuk (trikolesnik) in vozniku le-tega razložil kam naj naju pelje. Najprej sva mislila, da gre za nateg, saj mu je na mapi označil precej oddaljene kraje, a ko je povedal, da bo cena prevoza 20 bahtov (0,5eur) sva se brez pregovarjanja usedla za hrbet veselega voznika. Stoječ buda menih Ta naju je najprej peljal do stoječega Bude, kjer se je Nika uspela tudi slikati z enim od menihov (pa še ta jo je takoj opozoril, da se ga ne sme dotikati). Pot smo nadaljevali še do templjev, v katerih biva ležeči Buda in v enem izmed templjev je bila Nika spet nezaželjena zaradi svojih oblačil (sicer imajo večinoma pripravljene odeje, s katerimi si lahko ženske prekrijejo ramena, a hlače čez koleno so za ženske v teh primerih skorajda obvezne). Bangkok ležeči Buda Voznik je svojo vožnjo poplačal na drug način, saj je povedal, da v kolikor naju pelje v kakšno zlatarno ali h krojačem oblek, dobi kupone za brezplačno gorivo. Ker je bil zelo zabaven in prijazen, nama to seveda ni bilo odveč. Zlata sicer nisva kupovala, sva pa kupila obleko po meri iz kašmirja, za katero sva odštela nekaj manj kot 150eur (brez skrbi, obstajajo tudi bolj poceni, ampak iz manj kvalitetnega materiala). Postopek poteka tako, da najprej izbereš barvo, nato pomeriš podobno obleko, nakar te krojač izmeri po dolgem in počez ter ti naroči, da se vrneš čez približno 2-3 ure. Takrat že prvič pomeriš delno narejeno obleko, zato da lahko naredijo zadnje popravke. Naslednji dan ti obleko pošljejo v hotel in na recepciji te pričaka skupaj z zastonj kravato in srajco.

Prehranjevanje v Bangkoku

Ker še nisva bila povsem domača v Bangkoku, sva vozniku rekla naj naju zapelje nekaj pojesti. Ta je očitno ocenil, da smo Evropejci preveč fancy za njihovo ulično hrano in naju je zapeljal v neko gostilno na odprtem, kjer si lahko iz bazenčkov izbral različne ribe ali jastoge. Cena za Tajsko ni bila ravno zelo ugodna (600g jastog je stal 50eur), zato sva se  raje odločila za piščanca na ulici, ki pa je bil smešno poceni (od 1-3eur po osebi dobiš celoten obrok – v eni od »restavracij« na odprtem sva recimo za 2 eur dobila 2 juhi, 2 porciji piščanca, riž, omako in 2 Coca coli – pa se sploh pogajat ni bilo treba). Tajska prehrana Definitivno so stojnice zakon, saj so dobesedno na vsakem vogalu, hrana pa je okusna, nisva pa imela tudi nobenih prebavnih težav, čeprav se resnično nisva preveč pazila (večkrat sva jedla tudi jajca, saj naju je navdušil Pad Thai – zelo ozki rezanci s piščancem, jajcem ali škampi). Kar se tiče samega prehranjevanja na Tajskem je tako, da v kolikor vsaj malo ljubite pekoče, boste zagotovo uživali. Tisti, ki pa pekoče hrane nikakor ne marajo, znajo malo trpeti, saj »no spicy« na Tajskem pomeni, da je hrana malo pekoča, »little spicy« pa da je že zgornja meja užitnega za vse tiste, ki doma svojo hrano pogosto začinijo. Ampak brez panike – izbira hrane na Tajskem je takšna, da vsak lahko hitro in enostavno najde tisto, kar mu ustreza.

Plavajoča tržnica, Tigrov tempelj in most na reki Kwai

Po dveh dneh »bluzenja« po Bangkoku sva se odločila tudi za en voden celodnevni izlet. V kolikor bi tudi sami radi obiskali plavajočo tržnico ali Tigrov tempelj, je vsekakor priporočljivo, da vzamete en tak paket, saj smo na lastne oči videli primer turistov, ki so raje na divje prišli do Tigrovega templja (vozili so se 4 ure tja grede), nakar jih niso spustili noter, ker so bili prepozni. Ceno se da tudi spogajati, midva sva šla kar v eno od (malce bolj uglednih) turističnih agencij in za 100eur vzela celodnevni izlet za oba (izlet vključuje obisk Plavajoče tržnice, mosta na reki Kwai, Tigrovega templja ter kosilo, prevoz iz hotela in nazaj + angleško govorečega vodiča). Če se boste odločili za kaj podobnega se pripravite na zgodnjo budnico, saj naju je kombi pred hotelom pobral že ob 6h. Kombiji so presenetljivo zelo dobri, urejeni in moderni, le s klimo spet pretiravajo v njih. Ko smo pobrali še vse ostale potnike smo se naprej podali na plavajočo tržnico, eno od glavnih znamenitosti v okolici Bangkoka.

Plavajoča tržnica

Plavajoča tržnica ali Floating market je od Bangkoka oddaljena cca. 1,5 ure vožnje. Čeprav je zadeva že precej skomercializirana, saj na njej kupujejo v večini samo turisti, je vsekakor vredna ogleda. Množica čolničkov, ki tudi tolčejo eden ob drugega, veliko dretja s strani prodajalcev, pogajanja (cene v vsakem primeru niso ravno nizke, verjetno ravno zaradi tega, ker gre ubistvu za turistično točko) in zanimivi trenutki (prodajalci občasno ujamejo kakšne turiste kar z dolgo palico, s katero potisnejo njihov čoln ob bok svojemu in jim nato nemoteno predstavijo svoje trženjske sposobnosti). Kupovati je možno z obale ali pa s kakšnega čolnička, v kolikor seveda doplačaš nekaj evrov, a si v tem primeru dokaj odvisen od krmarskih veščinlastnika čolna. Ker je večina prodajalcev starejših se je zelo težko sporazumeti v angleščini, zato so prodajalci iznašli nov način pogajanja – brez besed, samo z mimiko in kalkulatorjem v rokah. To izgleda tako, da najprej prodajalec vpiše številko in ti jo pokaže. Ti zaviješ z očmi in vpišeš 5x nižjo številko. On se zasmeje in spusti svojo ceno za 50%. Vse naprej pa je odvisno od tvoje dobre volje in časa, ki ga imaš na voljo. Bangkok Floating market Nekatere cene se da znižati tudi za 90%, če si seveda vztrajen. Pravilo pri pogajanju s Tajci naj bi bilo tudi to, da se je potrebno ves čas smehljati in na noben način ne smeš širiti slabe volje. Še na eno stvar je potrebno paziti – ena največjih žalitev na Tajskem je, če z nogo stopiš na kovanec, ko ti ta pade po tleh. Na kovancih je namreč slika njihovega kralja, ki ga vsi (prisilno ali ne) zelo spoštujejo. Če se vrnemo na tržnico – na izbiro boste imeli veliko hrane, začimb in seveda tudi klasičnih proizvodov, kot so obleke in spominki, tisti najbolj pogumni pa se bodo lahko tudi fotografirali s kakšnim pitonom, ki domačinom visijo okoli vratu. Bangkok plavajoča tržnica Po končanem ogledu tržnice smo se posedli v ti. Speedboat (naj vas ime ne zavede, ne pričakujte ravno norega glisiranja) in se podali po kanalih, kjer dejansko tudi živijo nekateri domačini v zelo slabih razmerah. V kanale se namreč odteka tudi kanalizacija, v njih plavajo tudi kače, mali krokodili in druge živali, prebivalci pa v teh istih kanalih perejo tudi svoje obleke… Po kakšnih 20 minutah vožnje smo s speedboatom prispeli na kraj, kjer so nas že čakali kombiji in nadaljevali smo svojo pot proti mostu na reki Kwai.

Most na reki Kwai

Na poti smo se najprej ustavili na eni ob obcestnih restavracij, kjer sva verjetno jedla najslabši obrok na Tajskem, ampak že od prve sekunde ti je lahko jasno, da je objekt postavljen kot neka hranilnica za mase ljudi. Sledila je vožnja do majhnega mesteca na poti, kjer na začetku sploh nismo vedeli, zakaj smo se ustavili, saj je v mestecu edina zanimivost vojni muzej, ki ga pa nisva obiskala, saj naju je premagala žeja in sva se raje napotila do bližnjih štantov. Tam pa je čakal tudi mali leopard na verigi, s katerim smo promovirali enega od bližnjih safarijev. Nika je doživela svojih 5 minut, saj ga je lahko vzela v naročje, ga hranila preko flaške in se fotografirala z njim. No, potem pa sva le dojela, zakaj smo se ustavili v tem sicer precej zapuščenem mestecu – le nekaj 100 metrov naprej se je nahajal znameniti most na reki Kwai, po katerem so tudi posneli znani film z istim imenom. Most na reki Kwai Iskreno povedano – most sem poslikal samo zato, ker velja za turistično znamenitost, sicer pa je sam po sebi precej zanemarjen in grd. Hitro smo se pobrali od tam, posebno ker je začela tudi vročina počasi pritiskati.

Tigrov tempelj

Počasi a vztrajno smo se bližali Kanchanaburiju, kjer se nahaja Tigrov tempelj ali Kanchanaburi Tiger Temple. Zgodb o tem, zakaj so tigri tako prijazni in nenapadalni obstaja več kot je turistov na Tajskem. Eni imajo teorijo, da so tigri zadrogirani, drugi da jih pretepajo in se pravzaprav bojijo ljudi, tamkajšnji menihi in vodiči pa seveda zatrjujejo, da je trik v tem, da so te tigri vajeni ljudi, hkrati pa so podnevi že tako neaktivni, ker jim je vroče. Eden od vodičev pa je dejal tudi, da so takšni zaradi hrane, saj naj jih ne bi hranili z mesom, pač pa z neko pasjo hrano. Bangkok Tiger Temple No kakorkoli, zgodba o Tigrovem templju naj bi se začela, ko je nekega dne tja zašel ranjen mali tiger, ki so ga Menihi sprejeli in pozdravili, vendar so nato ugotovili, da ni zmožen sam preživeti v divjini in so ga obdržali. Kaj je bil glavni razlog, da je zdaj tam kakšnih 20-30 tigrov ostaja uganka, verjetno pa ima kapitalizem kar nekaj pri tem. Tigrov tempelj na vhodu zgleda kot povprečen živalski vrt na odprtem, saj mimo obiskovalcev hodijo krave, ovce in koze, a ko se spustiš v kanjon, kjer čez dan prebivajo/ležijo tigri, stvar le postane malo bolj adrenalinska. Najprej ti vodiči povejo, da moraš odložiti vse torbice, očala ali karkoli nenujnega, kar bi lahko sprovociralo tigre. Nato se postaviš v vrsto in čakaš na svoja dva vodiča, ki te popeljeta na fotografiranje – dokler ti eden kaže, kako se lahko postaviš, drugi s tvojim fotoaparatom naredi par slik. Tako obkrožiš 3-4 tigre in dobiš fotografije, ki bodo zagotovo našle kakšno posebno mesto, če ne drugega pa v profilni sliki na Facebooku. Bangkok Tigrov tempelj Tigri se načeloma ne premikajo preveč, vsake toliko kakšen zamahne z repom ali taco, tako da moraš biti vseeno malo pazljiv, med čakanjem pa sva videla, da je eden od tigrov tudi začel nemirno hoditi naokoli (na verigi seveda), drugi pa je renčal na ljudi v bližini, a ta dva tigra so nato seveda pustili na miru in se z njimi ni nihče več fotografiral. Iz kanjona sva naredila še en krog po parku, kjer sva naletela še na skupino turistov, ki so se slikali z dvema malima tigroma, ki sta priklenjena dokaj nemirno opazovala mimo hodeče koze in ovce… Občutek sem imel, da bi v trenutku planila na njih, če bi le to bilo možno. Eden od skrbnikov je sicer tudi povedal, da tiger z vsakim mesecem starosti na začetku podvoji velikost in težo. Zanimiv dan se je za naju počasi zaključeval, sledila pa je še 3 urna vožnja do Bangkoka, ki smo jo na srečo prekinjali s parimi postanki.

Khao San Road

Znamenita ulica Khao San Road naju ni pustila najboljšega vtisa, pravzaprav sva bila nad njo kar razočarana. Khao San Road povsod predstavljajo kot ekstrakt vsega tistega najbolj norega na Tajskem, predvsem kar se tiče razvrata, ladyboyev in seks turizma nasploh. Pravzaprav pa gre za zelo skomercializirano verzijo grških turističnih ulic, ki jih je doživel vsak obiskovalec Krete ali Iosa… Obcestni lokali iz katerih odmeva glasna muzika, nepregledne množice pijanih turistov, prodajalci, ki vsi prodajajo iste artikle in se derejo en čez drugega, pomešan vonj švica in piščanca ter pivo po evropskih cenah. Bangkok Khao San Road Ladyboyev ni bilo na spregled, ali pa so tako dobro kamuflirani, tudi nekega razvrata ni bilo videti, čeprav sva bila tam v večernih/nočnih urah. Po stopnicah sva se spustila tudi v klub, iz katerega je bilo slišati hiphop/rnb komade, pa sva hitro odšla, ker razen natakarjev v njem ni bilo nikogar. Po manj kot eni uri že nisva več vedela, kaj lahko tam počneva, mene pa je že zagrabilo, da bi prodajalcem povedal, da ni fora, če vsi prodajajo majice z istimi napisi in da je ne bom kupil od njega, tudi če bo 2 dni za mano hodil. Ampak logika je pri njih drugačna… Obisk Khao San Road tako definitivno odsvetujem, čeprav se zavedam, da ga bo vsak obiskal že samo zaradi teh zgodbic, ki krožijo o njem.

Otok Phuket

Iz divjega, a zanimivega Bangkoka sva se z Air Asia podala na bolj mirni otok Phuket. Bolj mirni zato, ker sva prenočišče rezervirala v Phuket Townu namesto na Patong Beachu, ki je bolj znan po nočnem življenju in masovnem turizmu. Najin plan je bil malo počivati, potovati po otoku, si ogledati rajske plaže in skočiti do bližnjih Phi Phi Islands, ki tudi po tsunamiju, ki jih je doletel leta 2004, slovijo po svoji neokrnjeni naravi in osupljivih plažah. No, na koncu ni bilo vse tako kot sva pričakovala.

Phuket town

Phuket town je po pravici povedano dolgočasno mesto. Že prvi dan sva iz hotela, ki je bil od centra oddaljen kakšnih 10 minut vožnje, optimistično krenila proti centru Phuket Towna, saj sva tudi po zagotovilu punc na recepciji (ki so mimogrede komaj znale kakšno angleško besedo) pričakovala, da bova na poti srečala kakšen tuk-tuk ali taksi, ki naju bo zapeljal do tja. Na koncu sva hodila 45 minut po neznanih ulicah, prevoza pa ni bilo niti na spregled. Vsekakor šok, glede na to, kako se prevozniki borijo zate, ko si v Bangkoku. Ko sva prispela v center okoli 22h pa je sledil nov šok – praktično vse je bilo že zaprto. Napotila sva se v ti. »Old Phuket Town«, kjer sva komaj našla eno odprto restavracijo. Natakar nama je povedal, da je tako vsak dan, saj se v Phuket townu dejansko nič pametnega ne dogaja. Njihov Old town je pravzaprav samo ena ulica z malce starejšimi hišami, v celem mestu pa nisva odkrila nič bolj vznemirljivega kot lokalno tržnico, kjer se je dalo poceni jesti. Prej so imeli še neko farmo krokodilov, a v času najinega obiska tudi ta ni obratovala. Če lahko svetujeva glede izbire hotela – nekaj turistov, ki sva jih spoznala v času bivanja na Phuketu, je bivalo v hotelu Sino (klikni TUKAJ za povezavo) in so bili izjemno zadovoljni tako nad samo lokacijo (v centru) kot tudi nad ceno in osebjem hotela. Phuket prevoz Zato sva se takoj naslednje jutro odločila za najem avtomobila, saj sva videla, da drugače enostavno ne bo šlo. Avtomobili so poceni, če imaš srečo lahko najameš tudi enega od mnogih Jeepov za cca. 15-20eur na dan. Sama sva se žal morala zadovoljiti s Hondo Jazzom, ker so bili Suzukiji vsi zasedeni (ker so najcenejši in dokaj atraktivni za vožnjo jih hitro zmanjka…). Nekaj časa sem rabil, da sem se navadil na vožnjo po levi strani in volan na desni strani, v križišču pa sem kar parkrat prižgal brisalce namesto žmigavcev (pomislite kako to zgleda pri 40 stopinjah). Seveda se je potrebno navaditi tudi na precej kaotičen promet, saj se na Tajskem prehiteva po levi ali desni, avtomobili in motorji ti brezskrbno sredi hitre ceste prekrižajo pot, rdeči semafor pa je tudi bolj za okras. No, ampak vseeno je bil najem avta definitivno dobra odločitev.

Z avtom po Phuketu

Na prvo daljšo pot z avtom sva se podala iz Phuket towna čisto proti jugu otoka (Phrom Thep Cape), kjer naj bi bilo možno videti najlepši sončni zahod na Tajskem. Na poti sva se najprej ustavila malo izven Phuket towna, kjer se nahaja Phuket ZOO, ki je znan predvsem po ogromnem številu krokodilov, ki tam prebivajo. Phuket ZOO krokodili Med drugimi sva si lahko ogledala tudi show s krokodili, show s sloni (ki so igrali košarko, nogomet in celo slikali risbe) ter show z opicami. Živalski vrt je sicer precej majhen, a vseeno je možno videti veliko živali in vse je nekako domače. Glede na to, da gre verjetno za najbolj zanimivo stvar v Phuket townu in njegovi okolici, je vsekakor priporočljivo skočiti na obisk.

Wat Chalong

Naslednja postojanka je bil najpomembnejši budistični tempelj na Phuketu – Wat Chalong. Le kakšnih 15 minut iz Phuket ZOO-ja sva že zapeljala pred ogromna zlata vrata, ki so označevala vhod v ta ogromen tempelj. Phuket Wat Chalong Vstopnina je tu brezplačna, možno pa je tudi vstopati v različne templje, od katerih so nekateri precej visoki, zato je tudi pogled izvrsten. Naju je edino ubijala vročina, saj se je bilo pred templji že težko sezuti (kar je seveda obvezno) in nato hoditi po razbeljenem asfaltu. So pa templji res lepi in se vsekakor splača obiskati.

Plaže na Phuketu

Ker je vročina res dosegla svoj višek, sva se odločila, da čimprej poiščeva plažo in se ohladiva. Ob cesti naju je prepričal velik znak »Sea food & Sea view« in zavila sva z glavne ceste levo proti morju. Po parih minutah vožnje sva prispela do »morja« in se samo spogledala. To morje namreč ni bilo nič drugega kot ogromna blatna naplavina, manjkalo je samo še to, da iz nje pogleda kakšen aligator. Ker pa sva bila že preveč lačna sva prezrla ta fantastičen sea view in naročila kosilo. Čeprav naju je natakar prepričeval, da je velika porcija absolutno preveč za enega človeka in naj jo vzameva oba (?!), sva ga prepričala, da nama je prinesel 2 veliki porciji in tukaj so se že pokazale najine izkušnje iz preteklih dni, saj sva oba porcijo brez problema pojedla. Tako da tudi sami brez skrbi naročite večje porcije, saj so njihove porcije za enega človeka ponavadi bolj neka predjed po evropskih standardih. Z (lažnim) upanjem, da sva imela nesrečo pri izbiri plaže, sva se podala še južneje, kjer se nahaja ena najbolj znanih plaž na otoku – Rawai beach. Rawai beach 2012 Rawai beach na slikah na internetu zgleda super, samo kaj, ko je šlo samo za drugo blatno naplavino. Celo čolni in gliserji domačinov so ležali nasukani na tem blatu in pravzaprav niti nisva želela izgubljati časa z vprašanji, zakaj in kako je prišlo do tega, pač pa sva se takoj podala naprej, saj naju je sončni zahod že lovil. Ko sva se z avtom povzpela na Phrom Thep Cape (kot nekakšen mini polotok na jugu Phuketa), sva bila presenečena nad številom turistov, ki so tam že čakali na spektakel. Phuket sončni zahod No tu pa je sledilo še eno razočaranje – sončni zahod je namreč lepši na katerikoli točki slovenskega primorja, saj na Phuketu sploh nikoli ni tistega značilnega »rdečega neba« pred sončnim zahodom, pač pa sonce z veliko hitrostjo »pade« v morje, medtem ko je zunaj še vedno povsem svetlo. Temu »padcu« je vseeno sledil velik aplavz s strani vseh prisotnih, medtem ko sva se midva samo začudeno spogledovala. Precej razočarana sva se posedla v najin avto in se vrnila nazaj v hotel.

Patong beach

Ker z jugom otoka nisva imela sreče, sva se naslednji dan odpravila na zahod oz. natančneje proti znanem Patong beachu. No, Phuket nama očitno ni bil usojen, saj se je dan spet začel fantastično. Bila je sobota in morala sva iti na bankomat. Ko sem v bankomat ustavil svojo kreditno kartico, se je narisal rdeč ekran in napisal nek error, nato pa mi je (preden bi sploh lahko vpisal PIN) enostavno pojedlo kartico. Tip v kabini zraven avtomata seveda ni govoril angleško, nobena od prodajalk v sosednji prodajalni tudi ne (nasploh sva bila zelo presenečena, da na celotnem otoku, ki živi večinoma od turizma, nihče ne govori tekoče angleško, da o njihovi prijaznosti ne govorimo) in tako nama ni preostalo drugega kot da po neuspešnem klicu na banko opustiva idejo o tem, da bova kreditno takoj dobila nazaj. Poskusila sva pozabiti na to neprijetno situacijo in sva skočila na bližnjo plažo. Vendar enostavno plaže na Phuketu niso dosegale mojih (sicer visokih) kriterijev. Ampak to, da je na plaži komaj možno dobiti plac za brisačo, da ima morje okus po kremi za sončenje in da si na koncu poln mivke, zame enostavno ni sprejemljivo. Pač sem bolj tak tip, ki raje vidi tudi kakšen košček sence, vzame pivo v roko in zaplava v čistem morju takrat ko se mu zahoče. Tukaj sem imel pa na izbiro norišnico na mivki ali pa kopanje v blatu. Žal ne morem tega prav nikomur priporočiti. Phuket plaža V hotelu so nama nato še povedali, da imajo banke na Tajskem pravilo, da vse tuje kartice, ki jih pojejo bankomati (ne glede na razlog) takoj razrežejo. Po klicu na banko so nama to tudi potrdili in hvala bogu, da sva imela še eno bančno kartico s seboj, ker sicer ne vem kako bi se lahko zmenila za mednarodni transfer z ljudmi na banki, ki komaj razumejo besede kot so »ATM machine« in »credit card«. Po vrnitvi v Phuket Town sva nato prestrašeno z drugo kartico dvignila denar na bankomatu in nekako nama je uspelo, zato sva od veselja takoj šla do ene od turističnih agencij in rezervirala izlet na Phi Phi Islands, ki so znani po svojih rajskih plažah itd. Phuketa sva imela namreč že malo čez glavo…

Phi Phi Islands

Phi Phi Islands pa so končno bili ena svetla točka Phuketa. Gre za otoke, ki so postali svetovno popularni predvsem po letu 2000, ko so na njih posneli znani film The Beach, na plažah otokov pa so posneti tudi deli James Bonda. Phi Phi Islands so sestavljeni iz dveh večjih otokov, Ko Phi Phi Don (največji in tudi edini poseljeni otok) in Ko Phi Phi Lee ter nekoliko manjših otokov, ki pa večinoma zgledajo le kot strme skale, ki štrlijo iz morja. Iz Phuketa je možno do Phi Phi otokov priti z različnimi ladijskimi prevozi, od trajektov, do speedboatov in celo manjših čolničkov, kar pa ne bi najbolj priporočal, ne samo zaradi valov, pač pa predvsem zaradi žgočega sonca, pred katerim se v tem primeru nimaš kam skriti. Phi Phi islands Že sama sva na naši ladji imela težave, saj je bilo na palubi na soncu verjetno čez 40 stopinj, medtem ko so v salonu zopet nabili klimo na 16 stopinj… Že prva plaža, pri kateri se ustaviš z ladjo, je prekrasna, prizor kvarijo le množice turistov in ladij, ki krožijo okoli nje. Pot smo nadaljevali ob otoku, ki ponuja prekrasen pogled na idilične zalivčke z modrozelenim morjem in palmami ter na drugi strani pogled na odprto morje, iz katerega opaziš samo kakšen manjši štrleči otoček. Phi Phi otoki Midva sva se odločila tudi za potapljanje (oz. »snorkljanje«) in nikakor nama ni bilo žal. Izjemno bogat morski svet (če si spreten lahko kakšno od rib med plavanjem tudi dotakneš) s takšnimi in drugačnimi pisanimi ribicami, morskimi zvezdami in koralami. Ribe so popolnoma neboječe, kar ti pokažejo tudi vodiči, ki okoli parih turistov v morje pomečejo koščke kruha in kaj kmalu jih obkroži na stotine malih ribic, ki se ne ozirajo na to, da med njimi plava nekaj 100x večje in težje bitje. Za konec smo se ustavili še v enem od naselij, kjer stojijo celo hoteli in ulica štantov s spominki in ostalimi standardnimi proizvodi. V ceno izleta je bilo vključeno tudi kosilo v hotelu, ki je bilo presenetljivo zelo dobro, tako da smo se zadovoljni in siti podali nazaj proti Phuketu. Ogled Phi Phi otokov tako vsekakor lahko priporočava vsem, pazite se samo sonca, ki zna cel dan res neusmiljeno pripekati. Zvečer sva si privoščila še večerjo v lokalu blizu hotela, spakirala stvari in že začela razmišljati o Chiang Maiu.

Chiang Mai

Polet iz Phuketa v Chiang Mai je trajal približno 2 uri, na letališču pa sva doživela že prvo pozitivno presenečenje – vsi so govorili tekoče angleško, tega pa na severu vsekakor nisva pričakovala, posebej ne po slabi izkušnji na veliko bolj turističnem Phuketu. Direktno iz letališča sva se napotila proti najinemu »hotelu« Sai Thong Guest House. Hotel z narekovaji zato, ker gre pravzaprav za manjši družinski objekt s parimi sobami. In moram priznati, da naju je že od samega začetka navdušil. Celoten objekt stoji takorekoč v centru Chiang Maia, a že ko stopiš čez prag imaš prej občutek, da si sredi džungle. Hotel je popolnoma izdelan iz lesa, v veži so ribniki in palme, vse skupaj pa ima nekakšen hipijevski pridih. Lastniki so res izjemno prijazni (kdaj celo tako, da te spravijo v zadrego) in ustrežejo res vsaki želji, tako da namestitev v tem hotelu absolutno priporočava, sploh glede na ceno, ki je bila res ugodna (manj kot 10eur po osebi na nočitev). Ker sva imela urnik za Chiang Mai kar zapolnjen, sva se že takoj podala na prvo destinacijo, ki se imenuje Chiangmai Night Safari.

Chiangmai Night Safari

Night safari se nahaja kakšnih 20 minut vožnje iz centra Chiang Maia, zato sva se usedla na prvi Tuk-Tuk, ki naju je (za Bangkok) presenetljivo poceni odpeljal do tja. Tukaj so Tuk-Tuki spet nekoliko drugačni, gre pravzaprav za nekakšne minibuse, ki so zadaj odprti in sprejmejo naenkrat tudi po 8 oseb. Več oseb, kot se pelje naenkrat, cenejša je pot. V kolikor torej želite prišparati, lahko voznikom poveste, da ste pripravljeni čakati, da najde še kakšne potnike. V safariju imajo sicer ob določenih urah organizirane vlakce, ki te popeljejo po obeh straneh safarija in midva sva se odločila, da bova preizkusila ta način ogleda safarija. Ker pa sva prišla pred safari nekoliko prej, kot je bilo potrebno, sva imela še dovolj časa, da si ogledava okolico. Pred safarijem v kletkah kraljujejo beli tigri, srne sproščeno prečkajo cesto (in se tudi zapodijo za tabo, če imaš pri sebi kaj hrane), največje presenečenje pa je njihova »Žirafja restavracija«.

Tajska beli tiger

Že ob vstopu vanjo namreč vidiš, da je nekaj posebnega, ker je urejena v barvah različnih živali (in je za živalski vrt presenetljivo moderno urejena), pravi šok pa doživiš, ko se usedeš za mizo. Najino kosilo so namreč le pol metra stran spremljali na eni strani beli tigri in na drugi strani beli lev in levinja (edina takšne vrste na Tajskem), med nami pa je bila zgolj (verjetno precej debela) šipa. Vsekakor obrok, ki ga velja preizkusiti in ki si ga ne glede na kvaliteto in ceno hrane zagotovo zapomniš do konca življenja.

Tajska beli lev

Sam safari naju nato niti ni pretirano navdušil, saj vidiš večinoma živali, ki si jih lahko ogledaš tudi v ljubljanskem živalskem vrtu. Zanimivo je edino to, da je večina živali spuščenih in tako lahko mnoge hraniš direktno iz vlakca, med drugim smo uspeli nahraniti žirafo, različne srne, medvede in prašičke… Ko sva z vlakci prekruzala obe strani safarija pa sva se podala po njem tudi peš. Na sredi safarija je precej veliko jezero in ob hoji okoli njega spet srečuješ različne živali v kletkah, kar je verjetno precej bolj zanimivo kot sama vožnja z vlakci.

Tajska night safari

Odhod iz safarija nama je popestril še mali beli tiger, ki so ga ravno takrat pripeljali s kombijem. Njegov lastnik ga je brezskrbno neprivezanega kar spustil iz kombija, tiger pa mu je takoj začel izkazovati svojo ljubezen z naskakovanjem, lizanjem in igranjem. Prav neverjetno je bilo videti takšen odnos človeka in »malega« belega tigra, ki je vseeno po kilaži verjetno zlahka prekašal vsakega bližnjega opazovalca.

Chiang Mai night safari

Ker se je dan bližal koncu, sva na recepciji safarija prosila, da nama naročijo tuk-tuk in z njim sva se odpravila na zasluženo večerjo ter spanje.

Chiang Mai Zoo

Drugi dan v »severni prestolnici« sva izbrala za obisk dveh največjih mestnih znamenitosti – živalskega vrta in templja Doi Suthep. V Chiang Mai Zoo-ju so bili zelo veseli, ko so slišali, da prideva delati reportažo za slovenske študente in so nama celo dodelili lastno vodičko, ki naju je vodila po parku in odgovarjala na najina vprašanja. Posedli smo se na mali avtobus in naša avantura se je začela (tukaj bi bilo verjetno potrebno omeniti, da sva najprej izrazila željo, da se zapeljemo z vlakcem, ki vozi po visoko dvignjenih tirih, ampak je vodička takoj rekla, da je vlak zelo star in se pogosto celo ustavi, kar pomeni da visoko v zraku nekaj ur čakaš na popravilo in zato vožnjo vsem odsvetujejo).

Chiang Mai Zoo

Po nekaj zgodovinskih podatkih, ki verjetno nikogar resneje ne zanimajo, sva se že ustavila pri slonih, kjer domuje njihova »Hollywoodska zvezda«, saj je odrasli slon nastopil že v kar nekaj filmih. Niko pa je seveda bolj navdušil mali slonček, ki ga je možno tudi božati in hraniti. Zatem nama je vodička povedala, da glavne zvezde živalskega vrta še spijo, zato smo se podali do divjih mačk in moram reči, da sem že tam dojel, da je to živalski vrt v kakršnem še nisem bil. Prostorom, kjer se nahajajo živali, sploh ne moremo reči kletke ampak bolj neka zavetišča, saj ima vsaka žival ogromno prostora, v njihovih zavetiščih pa se nahajajo tudi pravi slapovi, ribniki in številne dekoracije, tako da sem verjetno prvič dobil občutek, da živali v ujetništvu uživajo.

Chiang Mai Živalski vrt

Enako sem se počutil v ogromnem prostoru, ki je namenjen pticam. Le-te brezskrbno letajo naokoli in uživajo v sadežih, ki jim jih skrbniki dajejo na drevesa. Na trenutek imaš občutek da si v raju, saj mimo tebe plavajo ribe, v ozadju slišiš slap, pod mostom pa se poljubljata dva črna laboda… Neverjetno. Že tako popolnoma navdušena sva se nato odpravila pogledati zvezde parka – pande (ki so mimogrede tudi ambasadorke dobre volje med Tajsko in Kitajsko, ki jim jih je tudi posodila za par let).

Chiang Mai pande

V prvem delu zgradbe smo se tako zabavali z neverjetno razposajeno »malo« pando z imenom Cuddly Lil Ping, ki je bila spočeta »iz epruvete«, saj je ta skakala gor in dol, pozirala in se nasploh premikala tako hitro, da je čez debelo šipo praktično sploh nismo uspeli slikati. Tudi vodička je povedala, da imamo kar srečo, saj so pande zelo redko tako aktivne. V naslednjem prostoru pa je prišel na svoje tudi moj fotoaparat, saj sta »mama« panda in »oče« panda sedela neposredno pred nami z naloženim bambusom v naročju, nato pa sta pred odhodom na počitek naredila še nekaj krogov in malce zapozirala.

Tajska ZOO panda

Zanimivo je, da jih morajo stalno imeti v ločenih prostorih, saj kljub temu, da v osnovi pande niso agresivne nimajo preveč občutka in se zelo hitro medsebojno poškodujejo, hkrati pa tudi v divjini razen pri parjenju niso vajene družbe.

Takoj za prvimi zvezdami parka smo se napotili še do naslednjih, ki veljajo tudi za enega od simbolov Avstralije. Ne, to niso kenguruji, ampak še ene lene živali – koale! Po prvem pogledu sva bila pričakovano razočarana, saj so samo negibno ležale na drevesih. Nato pa spet sreča – ena od koal je začela počasi skakljati okoli in sledili sta ji še dve drugi. Škljocanje fotoaparatov pa je očitno v njih vzbudilo tudi željo po poziranju, saj so na svoj neroden način izvajale zanimive akrobacije po drevesih.

Chiangmai Zoo koala

Z vlakcem smo si nato ogledali še preostali (ogromen) del živalskega vrta, kjer smo gledali orangutane, pingvine, nosoroge (in še nešteto ostalih vrst), čas pa si lahko krajšate tudi z ogledi različnih showov, ki jih izvajajo ptiči, opice in celo prašički.

Da povzamem – ne glede na to, ali ste ljubitelj živali ali ne, je to enostavno živalski vrt, ki si ga morate ogledati pod vsakim pogojem. Priporočamo tudi, da stisnete zobe in ga obiščete kar se da zgodaj zjutraj, ker so po besedah vodičke takrat vse živali najbolj aktivne, medtem ko jih pogosto lahko popoldne opazujete zgolj med spanjem.

Doi Suthep

Po živalskem vrtu sva nato pred vhodom ustavila enega od minibusov/tuk-tukov, ki naju je za 100 bahtov (2,5eur) zapeljal 12km v hrib, kjer se nahaja ena največjih zgodovinskih in duhovnih znamenitosti na Tajskem – tempelj Doi Suthep. Do templja se nato lahko zapelješ kar z (zelo počasnim) dvigalom oz. vzpenjačo, tukaj pa vam ni potrebno preveč skrbeti za garderobo, saj je zadeva kar obiskana s strani turistov, zato ženske na licu mesta dobijo razne rute, s katerimi si morajo prekriti ramena. Tempelj je precej lep, večina objektov in kipcev se bohoti v zlatu, na eni strani pa je tudi izjemno lep in urejen vrtiček. S templja pa se razprostira tudi izjemen pogled na celoten Chiang Mai. Na poti nazaj ujemite kakšnega od tuk-tukov, ki ima že veliko potnikov, saj boste tako do centra mesta plačali samo 3-4eur za 2 osebi (mesto je kar daleč).

Chiang Mai Doi Suthep

Na cesti pred hotelom sva nato še preizkusila enega od štantov s hrano in za 3eur naročila 2 sadna shakea, spomladanske zavitke in kakšnih 10 ražnjičev (od ribjih in rakovih do svinjskih in telečjih…).

Shopping v Chiang Mai-u

Predzadnji dan na Tajskem sva si izbrala za zadnji shopping, obiskala sva ti. Night market, kar je ubistvu ena daljša ulica, na kateri so postavljeni štanti z oblekami, hrano, ročnimi izdelki in ponarejenimi Rolexi. Nato sva se z rdečim minibusom podala še do shopping centrov Kad Suan Kaew in Airport Plaza, kjer sva naletela na mix nam znanih trgovin (H&M, Zara…) in štantov. Ponudba je praktično ista kot v Bangkoku, le da je tu še nekoliko ceneje, tako da ne boste nič zamudili, če shopping v Bangkoku izpustite.

Muay Thai ali Tajski boks

Predzadnji večer sva obiskala še eno tajsko atrakcijo – turnir v (uličnem) tajskem boksu. Ob hotelu so nama vsak večer vztrajno porivali letake v roke in končno sva se odločila, da plačava tisti dve (niti ne najbolj poceni) vstopnici in si pogledava še to. Zanimivo je že to, da nama je vstopnici tik pred začetkom prodal eden izmed borcev (priprav na borbe očitno ravno ne poznajo). Oba pa sva bila tudi nad tem spektaklom navdušena, saj je vse skupaj organizirano tako, da se najde za vsakega nekaj. Dvoboji se odvijajo v ringu, ki je postavljen v osamljeni stranski ulici, preko katere prideš do prostora, kjer se nahajajo 4 kafiči. Vsak kafič seveda »skrbi« za svoj del ringa, v katerem pa se eden za drugim vrstijo dvoboji in tukaj lahko res vidite vse živo.

Tajski boks muay thai

Od dvobojev žensk, do noro vzdržljivih 10-letnikov in pravih uličnih borcev. Vse skupaj pa spremljajo domačini, ki mahajo z bankovci v rokah in nagovarjajo turiste k stavam. Za tiste, ki jim sicer borilni športi niso zanimivi pa poskrbijo z neverjetno točko, pri kateri v ring postavijo 10 borcev in jim zavežejo oči. Verjetno še nikoli nisem toliko prerivanja, padcev in krošejev direktno v obraz, ko pa je še »sodnik« dobil svoje sem verjetno doživel vse kar sem lahko. Začuda so ring vsi zapustili nasmejani in objeti, čeprav je bilo par borcev kar pošteno zdelanih. Zadnja borba je bila pravzaprav edina profesionalna in v njej je francoski borec kljub izgubljenemu zobu (ki je poletel daleč ven iz ringa) in bolečem mednožju uspel premagati domačega borca in poskrbeti za veselje na »evropskem« delu tribune. Vsekakor doživetje in vzdušje, ki ga ne pozabiš kmalu.

Vas Dolgovratk (Long neck tribe)

Dolgo časa sva razmišljala ali naj obiščeva vas Dolgovratk ali ne, saj sva o njih brala takšne in drugačne zgodbe. A sva se zavoljo odvečnega časa in te reportaže zadnji dan le odločila, da se prepričava na lastne oči. In to je bila ena od bolj negativnih izkušenj. Agencije ponujajo obisk različnih vasi (ena najbolj znanih je Karen Long neck tribe), a sva se kot ponavadi raje postavila ob cesto, zaštopala enega od mimoidočih Tuk-tukov in se dogovorila, da naju bo za 12eur peljal do vasi dolgovratk in do enega od slapov, ki sva si jih ravno tako želela ogledati. Do vasi Dolgovratk smo se peljali slabe pol ure in ko smo prispeli do tja, sva že na vhodu bila neprijetno presenečena, saj sva morala plačati vstopnino (pa ne dolgovratkam). To je že dišalo po tistem, da gre pravzaprav za človeški-živalski vrt. In res dobiš večkrat tak občutek. Dolgovratke sedijo vsaka pred svojo kolibo in se ukvarjajo z različnimi deli (šivajo, pletejo…), hkrati pa prodajajo svoje izdelke (ampak verjetno prav vsak obiskovalec dobi občutek, da denar ne gre njim v žep). Večina je zgledala precej žalostnih, pravzaprav je bila samo ena nasmejana.

Dolgovratke

Nekatere celo znajo par besed angleško, a seveda premalo, da bi se lahko kaj konkretnega pogovoril z njimi. Največje veselje sva jima naredila, ko sva njihovim otrokom prinesla par piškotov (če že greste tja, nujno vzemite vsaj vrečo bonbonov). Vas je postavljena ob ozki makadamski cesti, ki se vije v hrib, čisto na vrhu te ceste pa se nahaja cerkev. Moram priznati, da sem komaj čakal, da zapustim to vas in nikomur ne priporočam obiska, saj se bojim, da s plačili raznih vstopnin ali spominkov samo spodbujamo naseljevanje teh žensk v ujetništvu. Sicer nama je taksist trdil, da temu ni tako, ampak izrazi na licih teh žensk so govorili drugače.

Mae Sa slapovi

Pot smo nato nadaljevali do nacionalnega parka Pui, kjer se nahajajo slapovi Mae Sa. Slapovi imajo 10 razglednih točk, zadnja (najvišja) se nahaja kakšen kilometer ali dva visoko na hribu, tako da sva se kar nahodila, vlaga v zraku pa poskrbi, da prideš na cilj popolnoma premočen. Voda pod slapovi je sicer kar mrzla, a vseeno se je nekaj domačinov hladilo pod njimi, bolj pogumni pa so celo plavali naokoli. Zagotovo lep izlet, nad katerim bodo navdušeni tudi fotografi, saj se tu nahaja kar nekaj zelo lepih razglednih točk.

Tajska masaža

Za konec sva si pustila še tisto najbolj boleče – tajsko masažo. Okvirna cena masaž je tu sicer 4-5eur za 1 uro, naše spletne strani s popusti se lahko s svojo ponudbo skrijejo :) Ponudnikov seveda kar mrgoli na vsakem vogalu, midva sva bila že tako utrujena, da sva se ustavila v najbližjem salonu pri najinem hotelu. Nika si je izbrala masažo z oljem, ker naj bi bila bolj nežna, jaz pa za Thai masažo hrbta in ramen. Zase lahko rečem, da sem približno 3/4 časa kar trpel, Nika pa je na začetku nekoliko bolj uživala, ampak je proti koncu masaže tudi ona dobila kakšnih 15 peklenskih minut. Tako da tisti bolj občutljivi raje vzamite kakšno nežno masažo oz. maserkam povejte, da ne želite trpeti.
Če potegnem črto (končno ane) – Chiang Mai me je presenetljivo od vseh 3 lokacij, ki sva jih obiskala, najbolj navdušil in z veseljem bi ga še kdaj obiskal. Bangkok je tipično velemesto, za katerega mi ni žal, da sva ga obiskala, ampak dvomim, da se bom še kdaj vrnil tja. Za Phuket pa lahko zagotovo zatrdim, da ga ne bom nikoli več obiskal, saj ne vem ali mu je bolj škodil tsunami ali pa masovni turizem, ampak enostavno to ni to. Me prav zanima, če se je kdo prebil do konca te reportaže, saj mi v Wordu kaže že 13. stran, tako da čestitke vsem, ki tole še berete in lep pozdrav do našega naslednjega potovanja! :)

Vabljeni pa tudi k ogledu naših ostalih potopisov:

- Šri Lanka
Nova Zelandija
- Laos
- Pariz
Valencia
- Dunaj
- Salzburg
- Islandija
Šolta
- Vietnam

Tekst: Damir Vidan
Foto: Damir Vidan & Nika Čeranič







Komentarji

Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect

Naključne vsebine
Nagradne igre

Severina in Nina Pušlar

Podarjamo 2 vstopnici za veliki in zdaj že skoraj tradicionalni koncert Severine v Portorožu! Spodaj izpolni svoje podatke in odgovor na nagradno vprašanje, ki se glasi:"Katera pesem Nine Pušlar je bila lani največkrat predvajana pesem na radijih?"


Spremeni besedo.


Nagradne igre

Sladica Summertime 17

Podarjamo 2 vstopnici za Sladica Summertime 17, ki se bo odvijal 23.6. v Sputniku! Spodaj izpolni svoje podatke in odgovor na nagradno vprašanje, ki se glasi: "Za kateri koncert bodo na Sladici podelili 2 vstopnici?"


Spremeni besedo.


Nagradne igre

Fresh Island 2017

Podarjamo 2 vstopnici za zaključek Fresh Island festivala na Pagu, na katerem bosta nastopila Rae Sremmurd in Sean Paul. Spodaj izpolni svoje podatke in odgovor na nagradno vprašanje: "Kateri DJ, znan tudi iz serije Princ iz Bel Aira, bo nastopil na Fresh Islandu?"


Spremeni besedo.


Nagradne igre

Overjam 2017

Podarjamo 2x1 vstopnico za Overjam 2017! Spodaj izpolni svoje podatke in odgovor na nagradno vprašanje, ki se glasi: "Katerega leta se je odvijal prvi Overjam festival?"


Spremeni besedo.