Švedsko-grško-slovenski metalski večer v Orto baru

16.1.2012 so nas v Orto baru obiskali švedski ortodoksni black metalci Ondskapt, družbo pa so jim delali grški The One in domači Somrak.

Vsem zvestim bralcem bi se najprej rad opravičil za zamudo, vendar pa v teh dneh enostavno nisem našel časa za opis dogodkov na ponedeljkovem koncertu v Orto baru. Predstavili so se nam namreč trije predstavniki black, torej najčrnejše in najbolj temačne, podzvrsti  metala. Začenši s Somrak, lokalnim bendom iz obale, natančneje Kopra, ki se ukvarjajo z interpretacijo black metala od leta 2001, v tem času so izdali celovečerec, nekaj demov in nazadnje leta 2010 split pri katerem so se nam predstavili še s štirimi lunatičnimi skupinami iz Slovenije. Imel sem jih priložnost videti prvič, čeprav so kar redni gostje slovenskih odrov.  Igrajo black metal, nekako z veliko melodije in z zelo predirljivim vokalom. Uravnoteženost kombinacije vokala in inštrumentov pa je šla v tem primeru kar resno narobe, saj je pevec (verjetno ne po svoji krivdi), kot po pravilu preglasil sicer dobro uglašene ostale člane ekipe. Sicer so kar primerno poskrbeli za samo vzdušje s svečami in kadili, vendarle pa je bil odziv ljudi bolj boren, kot opažam, da je že pravilo v Orto baru, zakaj je temu tako pa ne morem pojasniti. Odigrali s nekaj komadov iz nove plošče, najbolj pa se zastrigel z ušesi pri zadnji skladbi, sicer relativno kratkega nastopa, z naslovom Banished into the Void, kjer pa je žal premočan vokal povozil sicer zelo močan nastop, katerega je pevec popestril šez nekaj dramaturškimi vložki. Ker je publika po nekajsekundni pavzi že dirjala na zrak na zasluženo cigareto, so se tudi Somrak hitro pobrali iz odra.

Osebno sem največ pričakoval od druge zasedbe, ki sliši na ime The One, sestavlja pa jo dvojec Grkov, ki je v karieri izdal dva albuma in nekaj splitov. Med poslušanjem doma sem začutil, da bi to lahko bilo nekaj posebnega in res se je vse skupaj pričelo precej dramatično, z veliko dima in prihodom na oder pevca, ki je bil ves čas pokrit z meniško kuto, ter bobnarja kateremu je med bobnanjem na vsake toliko izpod kapuce pogledal resnično diabolično poslikan obraz. In če smo pri Inquisition, ki je prav tako dvojec lahko ugotovili, da sta včasih za šus dovolj le kitara in bobni, se tukaj nekako ni vse poklopilo. Na trenutke se je začutila tista prava harmonija, ki požene mravljince po telesu, vendar pa je bilo takih trenutkov premalo, da bi lahko rekel da je šlo za resnično dober koncert. Tudi Grka se v slogu svoje države nista ravno proslavila z delavnostjo in sta hitro odšla iz odra. Meni pa je nekako ostal v ustih grenak priokus, saj bi verjetno v drugačnih okoliščinah lahko vse izpadlo veliko bolj epsko. Tokrat pa nekako kombinacija prizorišča in publike ni dopuščala boljšega nastopa.

Zadnji so na oder prišli Švedi Ondskapt, njih poznam iz nekaterih dokumentarcev o black metalu, kjer so se mi vedno zdeli zelo ekstremni, tudi glasba na njihovih albumih je agresivna, z dovolj melodije da lahko človek uživa ali v tematskih harmonijah ali pa v dejanskem šusu, ki ga kot predstavniki švedske black metal šole obvladajo do potankosti. Njihova prezenca na odru je bila prava, čeprav se mi je zdelo, da jih malo muči pomanjkanje prostora. Glasbe je bila hitra, je bila melodična, vendar pa je tudi njim zmanjkal element pomljivosti ali če rečem drugače, nekako se človek ni začutil v tem kar so počeli. Malo sem bil tudi razočaran nad dejstvom, da se je med njihovim koncertom tudi zmajšala količina poslušalcev, saj sem izpred odra z lahkoto videl šank. Proti koncu koncerta sta se vsaj prvi dve vrsti razživeli, popravil se je tudi zvok, vendarle pa potem ob popolnem pomanjkanju interesa do vrhunca vendarle ni prišlo, saj so po komadu Djävulens Ande spakirali svojo antikrščansko opravo in se odpravili novim dogodivščinam naproti.

Sam sem popil še eno pivo in se odmajal…opa…ne domov ampak do kolega, na požegnani Dormeo.

Tekst: Nejc Medved
Foto: Ondskapt Myspace