Študij Medicine
Opis študija na Medicinski fakulteti v Ljubljani
Na naši fakulteti potekata na dodiplomski stopnji dva študijska programa (ki se zaradi narave študija izvajata zgolj kot redni študij), splošna medicina in dentalna medicina. Ker sem sama medicinka in ker je to tudi številčno bolj zastopan študij (okrog 200 vpisanih vsako leto, za primerjavo s 50 vpisanimi na dentalni medicini), nenazadnje pa tudi zato ker bom opis dentalne medicine prepustila kolegom, ki jo študirajo, bom tu opisala le svojo izkušnjo pri izobrazbi v zdravnika, torej študij na odseku za medicino.
Po dokončanju dodiplomskega študija (ki traja 12 semestrov, obsega pa 42 predmetov, od katerih se jih 12 konča s predmetnim kolokvijem in 30 z izpitom), ki se konča z zadnjim opravljenim izpitom, torej – ne pišeš diplome, kot na večini ostalih fakultet) pridobiš naziv doktor medicine.
No pa poglejmo, kako se potovanje začne… Vse skupaj se začne z mučnim obiskom prvega predavanja (tudi če je 1.oktober petek, se pripravite na to da vas bodo že prvi dan zasuli z biofiziko, biokemijo in biologijo celice), po katerem se vprašaš zakaj le si se vpisal na medicino, ko pa nič kaj medicinskega nisi poslušal. Brez skrbi. Ves prvi, drugi in del tretjega letnika so takšni, a z vsakim dnem manj. Tako da, nič ne de – prvi študijski dan, prvi študijski mesec, prvi izpit (biofizika), vse to je le kaplja v morje, ki se jo na koncu svoje poti le s težavo še uspeš spomniti. Torej, pojdimo po vrsti:
1. letnik: kot že rečeno – srečaš se s tremi ogromnimi izpiti (ki se ti ob koncu študija zdijo bolj majhni, kot so se ti zdeli v začetku): biofizika, biologija celice in biokemija. Razen tega pa še z enim od bolj zanimivih v začetnih letnikih: nujna medicinska pomoč. Poleg njih je tu še nekaj manjših nadlogic, ki jih večinoma opraviš s kolokvijem (medicinska terminologija, informatika…). Večina kolokvijev ni pogoj za vpis v višji letnik. Vaje iz anatomije in histologije se prav tako začnejo, a izpit opravljaš v 2.letniku
2. letnik: Anatomija (ali: kako se naučiti telefonski imenik v latinščini napamet). Olajšaš si jo predvsem, če REDNO obiskuješ predavanja, ki so za nameček še zelo zanimiva. Histologija je prav tako zgodba zase, a jo nekako prežvečiš (spoznaš pa tudi vse mikroskopske odtenke vijola barve). Poleg tega sta tu še biokemija, tokrat drugi (organski) del in fiziologija (ki je za razliko od ostalih precej logična). Vse skupaj začini humana genetika ter medicinska filozofija, medicinska psihologija, socialna medicina… Za večino od slednjih velja, da k izpitom/kolokvijem večina ljudi pristopi šele kasneje.
3. letnik: Podrobno se poglobiš v mikrobiologijo in kasneje veliko patologijo (za nekatere velika prelomnica) in patofiziologijo. To je tudi leto, ko se spoznaš kako se pogovarjati s pacienti in kakšna zdravila jim predpisovati (farmakologija).
4. letnik: je nekoliko bolj sproščen, opravljaš izpit iz farmakologije, kasneje pa sledijo stvari, ki so bolj ali manj povezane s kliniko. Če se ti je do sedaj zdelo da študiraš bolj kako naravoslovno znanost, se tu prvič zares dodobra spoznaš s pacienti in se z njimi znajdeš »ena na ena«. Dermatologija, infekcijske bolezni, nevrologija, psihiatrija, radiologija. Razen njih še nekoliko dolgočasna higiena in pa predavanja iz kirurgije in interne medicine (vaje iz teh predmetov opravljaš, ko si malo starejši).
5. letnik: Spoznaš kako poteka rehabilitacija bolnikov v Soči, kaj imajo splošni zdravniki za opraviti z zobmi, kako ti določijo trajanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, kako poteka sodna obdukcija (si na njej tudi prisoten, saj je tudi to del zdravniškega poklica), srečaš pa se tudi s specialnostmi kot so: ginekologija, otorinolaringologija, ortopedija, pediatrija, oftalmologija, onkologija. V drugem semestru tega letnika se končajo čisto vsa predavanja in obiskuješ le še vaje. Ne počutiš se več kot na faksu, saj se znajdeš na kliniki, kjer prevladujejo pacienti in zdravniki in sestre, študentje pa so v manjšini. Trudiš se izvedeti čimveč o vsem. Pametno je veliko spraševati in se tudi sprotno pripravljati na vaje, kar pa niti ni težko, saj je večina stvari zanimivih. Lahko začneš razmišljati, kaj te najbolj zanima in iskati samega sebe v medicini.
6. letnik: pogoj za vpis je le en izpit iz 5.letnika in to je sodna medicina. Vendar pa moraš imeti za prisop k vajam (interna medicina, kirurgija, družinska medicina) opravljene vse izpite iz 4.letnika, večino izpitov iz 5.letnika, poleg tega pa še praktikum iz kirurgije (ki se, paradoksno, opravlja v pisni obliki; podobnih paradoksov je na faksu še nekaj, a so tako neopazni in malo pomembni, da jih prepuščam naključnemu bodočemu kolegu v lastno spoznavanje). Sicer pa je urnik v 6.letniku precej fleksibilen, sam se dogovarjaš za termin opravljanja določenih vaj, ki so bolj ali manj individualne.
S 6.letnikom se zadeva seveda še ne konča. Medicina je vseživljenjski proces in dobro je, da se pred odločitvijo tega zavedaš. Vseeno pa ni tako hudo, kot se sliši, saj se vendarle vsak dan v življenju nekaj novega naučimo, pa naj bo to medicinska stroka ali pa karkoli drugega. Večina študentov po 12.semestru še ni opravila vseh obveznosti, zato je na vrsti absolventski staž, kot na vseh ostalih fakultetah. Njegova dolžina je lastna izbira: nekateri skušajo v tem času počistiti z vsemi izpiti, drugi se (vedoč da je to njihov zadnji zares prosti čas) odpravijo na potovanje, spet tretji si ustvarijo družino (kar tudi ni slaba izbira, če si že dovolj resen, seveda…- tako boš še mlad ko bo šel tvoj otrok prvič žurat).
Kakorkoli, ko opraviš z zadnjim izpitom, pridobiš (po nekaj obiskih raznoraznih uradov) naziv dr.med. Nisi pa še glavni car, saj se tu prične novo potovanje. Zaposliš se in pričneš krožiti. Sprijazniš se z dejstvom, da o medicini še ne veš prav dosti in brskaš po spominu, knjigah in internetu, ko ti pripeljejo pacienta z določenimi simptomi. V ambulantah se slabo znajdeš, včasih te je sram pred sestrami, da so nekaj vedele bolje od tebe. A brez skrbi, to je povsem normalno in ni razloga za skrb.
Po 6 mesecih kroženja opravljaš strokovni izpit (nekakšen šnelkurz celotne medicinske vede), in z opravljenim pridobiš pravico do prijave na specializacijo. Tu pa se ločijo razne veje medicine – iz dr.med. se pretvoriš v dr.med., zdravnik specializant kirurgije, dermatovenerologije, ginekologije, družinske medicine, itd. itd. Vsaka specializacija ima različno dolgo trajanje in različen potek (od 4 do 7 let). Vendar brez skrbi, tu si že pravi zdravnik, imaš nekaj pojma in počneš to kar te zanima (večinoma), vedno pa za pomoč lahko vprašaš svoje kolege in pa seveda svojega nadzornega zdravnika, ki te vodi pri procesu specializacije.
Več o samem študiju si lahko prebereš na spletni strani fakultete:
http://www.mf.uni-lj.si/. Študentje imamo tudi
svoj spletni forum, kjer se včasih da dobiti bolj jasno sliko študentskega življenja:
http://www.medenosrce.net/. Tu si izmenjujemo izkušnje in vprašanja z izpitov, zapiske s predavanj, na forumu pa debatiramo tudi o povsem nemedicinskih temah.
Poleg knjig študentje medicine poznamo tudi
mnogo obštudijskih dejavnosti. Društvo študentov medicine Slovenije je eno največjih študentskih društev v Sloveniji in se ukvarja z najrazličnejšimi dejavnostmi, povezanimi z javnim zdravjem na vsedržavnem nivoju, nekaj projektov pa skrbi za študente medicine (kulturni, športni projekti, glasilo študentov medicine…). Več o tem:
http://www.dsms.net. Društvo izvaja tudi skrb za
enomesečne študentske izmenjave v tujino, kjer je moč opravljati prakso ali izdelati raziskovalno nalogo.
Vsako leto več je tudi možnosti za opravljanje vaj oziroma izpitov v tujini. Že nekaj let je praksa, da se slovenske študente vabi v Houston, kjer znani srčni kirurg dr. Gregorič sprejme študente višjih letnikov in jim omogoči opravljanje vaj iz kirurgije (te so tudi uradno priznane na fakulteti), možno pa je tudi opravljati vaje iz interne medicine. V okviru programa tropske medicine (ki ga organizira Infekcijska klinika) pa lahko organiziraš čisto pravo odpravo v tropske dežele.
Vedno več pa je tudi možnosti za študijsko izmenjavo v tujini (program Erasmus), kar je pri nas nekaj novega, vendar se lepo uveljavlja. Pomembno pa je znanje jezika države, v katero potuješ, saj imaš (vsaj v višjih letnikih, ko se tudi najbolj splača udeležiti Erasmus izmenjave) največ opravka s pacienti.
Tukaj je seveda še slavni Pajzl, ki mu vsakih nekaj mesecev pokajo šivi zaradi tradicionalnih medicinskih zabav. Sicer pa gre za umirjen študijski in družabni prostor fakultete, v katerem ima vsak študent možnost študija.
Kljub temu da je medicina včasih naporno opravilo (ja, dejansko se je treba učiti in to kar veliko, priznam), pa po vsakem opravljenem izpitu skleneš, da se splača in da je vsak nov uspeh podlaga za postavitev novega cilja in s tem pot do novih zmag. Tu so kolegi, ki ti pomagajo prebroditi krizo, ko učenje ne gre, tu so drobni trenutki ki ti vlivajo moč in pogum in te pripeljejo na cilj.
Rada bi dodala samo še tole: študij medicine na medicinski fakulteti v Ljubljani in tudi zdravstvo na sploh nima prav dosti skupnega z liki iz dr.Housa, Greys anatomy in Scrubsov… Nadaljevanke so sicer cool, ampak naj vas ne zavedejo v višave – pri odločitvi za študij naj vas vodijo še razni drugi vzgibi, nikakor pa ne izmišljeni uspešni nevrokirurgi, ki so poleg tega še najbolj zaželjeni samci v mestu.
Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect