Študentska posojila niso študentska pomoč

Ni komentarjev

Poleg obremenitve, ki jo odplačevanje pomeni za študenta, ki ne prejema rednih prihodkov oz. so ti sorazmerno nizki, pomeni posojilo tudi podaljševanje finančne odvisnosti študenta (poroki za najem posojil so namreč starši), kot tudi dodatno finančno obremenitev v času odplačevanja posojila med študijem ali ob zaključku tega, ko pa mlad diplomant še nima nujno stalnih prihodkov in zagotovljene socialne varnosti. Primerjave iz tujine pa kažejo, da zadolževanje študentov vodi v upad deleža študirajoče populacije, ki prihaja iz socialno šibkejših slojev, kar vodi v socialno elitizacijo, ki mlade prej odvrača od študija, kot pa  da jim ga približuje.

Zadnje čase je v medijih mogoče zaslediti ponujanje ugodnih študentskih posojil, ki bi študentom olajšale študij. Nekateri zagovarjajo možnosti tega ukrepa kot morebitno pozitivno pridobitev za študente, saj država ni zmožna oziroma ne želi štipendirati vseh študentov s primerno visokimi štipendijami. Poleg posojil, ki predstavljajo stalni nabor bančne ponudbe, se pojavljajo tudi težnje k prelivanju sredstev, namenjenih za štipendiranje, v posojilne sklade (primer je Javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranje), čemur pa ŠOS ostro nasprotuje.

Dejstvo je, da bi imelo veliko študentov brez primerne socialne pomoči onemogočen dostop do visokega šolstva, predvsem zaradi ekonomskih razlogov. Ko govorimo o pomoči študentom, pa je pomembno dejstvo, da visokošolski stroški niso samo šolnine (pri izrednem in po novem tudi doktorskem študiju) temveč tudi ostali stroški, povezani s študijem (vpisni stroški, strokovne ekskurzije, terensko delo, nakup študijske literature …) ter življenjski stroški (najemnina, prevoz, prehrana …). Študentska pomoč v Evropi se izraža skozi štipendije, posojila (kredite) in brezplačne storitve oziroma storitve s popustom. Razlika med štipendijo in posojilom je za študente ogromna. Pomeni ločnico med dejanskim financiranjem študentov in ustvarjanjem položaja upnik – zadolženec. Posojilo oziroma kredit ni študentska pomoč. Ugodna obrestna mera in odložen rok vračanja mnogokrat ustvarita lažno sliko posojil kot dodatne pomoči študentom.

Potrebno se je zavedati, da je še tako ugodno študentsko posojilo potrebno odplačati, ponavadi po zaključku študija ali že med njim – iz rednih prihodkov študenta, ki jih predstavljata štipendija in/ali študentsko delo. Doba odplačevanja je odvisna od višine posojila, letnika študija, v katerem študent posojilo najame, načina zavarovanja, poroštva in višine prejemkov.

Če se študent odloči za odloženo obliko odplačila, ga tako, v primeru, če je uspešen pri iskanju prve zaposlitve, že obremenjuje relativno velik dolg, ki ga je potrebno odplačati. Pričakovanja o samostojnem družinskem življenju in reševanju stanovanjskega problema se tako močno otežijo oziroma zavlečejo za daljše časovno obdobje.

Prav tako lahko »prisila« po najemanju posojil ogrozi dostopnost visokega šolstva, saj predstavlja določeno tveganje predvsem za socialno šibkejši sloj prebivalstva, ki se zato težje odloča za študij (manjši družinski prihodki, težje je zagotoviti poroštvo staršev…). ŠOS verjame, da se bodo na tem področju poznale posledice nove sheme sofinanciranja doktorskega študija za kandidate, ki v shemo ne bodo vključeni in se bodo morali pri odplačevanju visokih šolnin in drugih stroškov, povezanih s študijem, zatekati k drugim, manj ugodnim rešitvam.

Navedeno dokazujejo izkušnje iz Velike Britanije, kjer so uvedli šolnine in t.i. ugodne študentske kredite. Od leta 2009 je povprečna zadolženost mladih diplomantov okrog 23.000 evrov. Doba odplačevanja je med 15 in 25 let (povzeto po: Lockhart 2009) Prav tako zadolženost kar 30 % diplomirane delovne sile pomeni veliko zadolženost prebivalstva ter težje doseganje višine plač, ki so jih pričakovali z diplomo. Študentski dolg v Veliki Britaniji naj bi znašal več kot 5,7 milijarde evrov. V dveh letih od uvedbe sistema šolnin in »ugodnih študentskih kreditov« se je delež študentov, ki prihajajo iz socialno šibkejšega dela prebivalstva, zmanjšal. Tri četrtine mladih, ki prihajajo iz socialno šibkejšega dela prebivalstva, je kot glavni razlog, da niso vstopili v visokošolsko izobraževanje, navedlo strah pred zadolževanjem.

Raziskava, ki jo je opravila UCLA (v Gordon 2010) je pokazala, da je kar 67 % brucev ameriških univerz zaskrbljenih glede odplačevanja svojih posojil. Wall Street Journal (v Cottin 2009) pa navaja, da si kar dve tretjini ameriških študentov za študij najame posojila, ki do konca študija povprečno znašajo 23,186 ameriških dolarjev.

ŠOS znova poudarja pomembnost v načinu dojemanja štipendij in posojil, in sicer, da država štipendije ne smatra kot strošek, temveč kot investicijo, ki se bo večkratno povrnila. Nobeno še tako ugodno posojilo namreč ne more nadomestiti neposredne študijske pomoči ali dovolj visoke štipendije.