Stuart as Bono: Slovenija, vidimo se poleti!

Ni komentarjev

Pred koncertom je bilo v zraku èutiti malce napetosti, saj nihèe v dvorani ni pravzaprav vedel, kaj lahko prièakuje od imitatorjev tako slavnega banda kot je U2. Pred šankom je bilo ¾ivahno kot ¾e dolgo ne, saj so zaposleni pridno toèili enormne kolièine piva, prodaja tovrstnih pijaè pa  se je še poveèala, ko so èlani skupine Elevation zamujali na oder dobrih štirideset minut. Naposled je publika z glasnim aplavzom pospremila ”Bona, The Edga, Claytona in Mullena” na oder Cvetlièarne in ko so poprijeli za inštrumente, glasno zavrešèala. Led je bil razbit, ko je ”Bono” zapel in vsi smo bili prijetno preseneèeni nad posluhom in izjemno podobnim vokalom frontmana. V naslednjih dveh urah so navdušili z izvedbami uspešnic Where the streets have no name, Pride (In the name of love), Sunday bloody sunday, I still havent’ found what I’m looking for, With or without you, Desire in Vertigo. Velik plus gre tudi spontanemu in sprošèenemu nastopu fantov, ki jim je uspelo povezati se z obiskovalci in nasmejati s polomljeno slovenšèino, ko so nas pozdravili z ”Dober veèer” in ”Kako ste”. Koncert je minil ekspresno hitro, ob koncu pa je skupina izrazila ¾eljo, da nas zopet obišèe poleti. To pa še ne pomeni, da je bilo dru¾enja konec; Cvetlièarna je namreè po koncertu organizirala zabavo Generation X s številnimi uspešnicami iz 80′ in 90′ let ter poskrbela za ¾ur v duhu, ki so ga pred tem prièarali popolni imitatorji U2.

 

V vlogi Bona je nastopal Stuart, uveljavljen glasbenik z moènim vokalom, ki ima ¾e precej izkušenj na odrih; znan je kot bivši èlan skupine Indian Summer, poleg tega pa zaradi svoje podobnosti z originalnim Bonom iz U2 redno nastopa kot njegov dvojnik. Kitarist Alan je dober pribli¾ek legende The Edge, ki ima ¾e 14 let prakse s svojo kitaro, prav niè drugega pa ne bi mogli trditi tudi za Tonya oziroma Adama Claytona, ki s svojo bas kitaro obvlada do potankosti. Ne smemo pozabiti še na Marka, ki je bil odlièen na bobnih – kot pravi Larry Mullen. Veselimo se, da jih na slovenskih odrih vidimo še kdaj. In kakor je rekel nakljuèni obiskovalec: ”Oni ne ¾elijo biti U2, oni so U2!”

 

Tekst: Katja Šadl

Foto: Maša Pelko