Šri Lanka – azijski raj za vsakogar

Šri Lanka je majhen košček raja na Zemlji, zato smo vam pripravili fotoreportažo, v kateri vam predstavljamo Šri Lanko in nasvete za njene bodoče goste.

Po lanskem obisku Tajske sva se z Niko odločila, da še enkrat obiščeva Azijo, saj je ta idealna za februarske počitnice, ko v Ljubljani zavladajo sneg, mraz in megla. Po dolgotrajnem odločanju in iskanju destinacij, ki bi po eni strani nudile tako poležavanje na plaži kot veliko naravnih znamenitosti in atrakcij, sva ugotovila, da je ravno Šri Lanka ta, ki nama lahko vse to ponudi. Ta tropska otoška državica se nahaja pod južno obalo Indije in letos se je v velikem slogu vrnila v svet turizma, saj jo je uveljavljeni Lonely Planet (mimogrede – TUKAJ dobite najnovejšo izdajo Lonely Planeta Šri Lanka po najnižji ceni z zastonj poštnino) postavil kar na 1. mesto med najbolj atraktivnimi destinacijami za leto 2013. Če upoštevamo, da jo je leta 2004 prizadel rušilni tsunami, ki je za sabo pustil okoli 50.000 žrtev, nešteto porušenih objektov in popolnoma uničene plaže, je to še toliko bolj spoštovanja vredno.

Palme ob cesti

Kdaj na Šri Lanko?

Če gre za splošno vprašanje, potem je odgovor zagotovo – čimprej! Šri Lanka si je popolnoma opomogla od rušilnega tsunamija, turistov še ne mrgoli (kmalu se bo to verjetno spremenilo), domačini pa so verjetno tudi zaradi tega izjemno gostoljubni in se za vsakega turista res potrudijo. V kolikor pa se vprašanje nanaša na letni čas je najboljši čas za obisk Šri Lanke obdobje med decembrom in marcem, daleč najboljši mesec za obisk pa je februar, saj je konec januarja konča eno monsunsko obdobje in v začetku marca začne drugo. To seveda ne pomeni, da lahko pozabite na dežnik, ampak vsekakor ga boste februarja veliko redkeje potegnili ven iz torbe.

Koliko časa si vzeti za ogled celotne Šri Lanke?

V kolikor želite res kvalitetno spoznati cel otok in hkrati imeti še vsaj kak teden za spoznavanje obale in poležavanje na plažah so verjetno 3 tedni idealni. Midva sva imela za ogled celotnega otoka 14 (+2 dneva vožnje) dni in nekaj za naju manj zanimivih stvari sva na koncu vseeno preskočila. Problem je v tem, da je prevoz na Šri Lanki kljub precej norim voznikom izjemno počasen, predvsem v notranjosti, tako da ne glede na vrsto prevoza porabiš res veliko časa na poti.

Pogled v nebo

Kako do Šri Lanke?

Njihovo glavno letališče Bandaranaike International Airport, ki se nahaja blizu glavnega mesta Colombo, ima dobre povezave, najpomembnejša pa je verjetno tista direktna z Dubaiem, od koder boste verjetno prileteli tudi sami. Midva sva kar nekaj časa sledila ugodnejšim ponudbam preko različnih spletnih primerjalnikov, slovenskih strani Po svetu in Izlet na dlani, a sva na koncu najugodnejšo ponudbo spet dobila pri Emirates, kjer imajo ponavadi v januarju posebne akcijske cene za azijske države. Po odlični lanski izkušnji s to letalsko družbo (Benetke – Bangkok) nisva dolgo oklevala in za skoraj okroglo 500eur/povratno karto rezervirala 2 vstopnici Benetke – Dubai – Colombo. Ker sva kasneje še vedno spremljala cene kart, lahko poveva, da je to zadovoljiva cena, saj vse do najinega odhoda cenejše ponudbe za ta termin (odhod 8.2.) ni bilo. Benetke so na srečo tudi dovolj blizu – če se prevoz rezervira dovolj zgodaj, stane prevoz iz Ljubljane le 14eur, tako da predlagam, da kar takoj preverite ceno prevoza na GoOpti-ju oz. s klikom TUKAJ, saj lahko cena precej odstopa.

Kako do vize?

Najbolj elegantno in hitro boste vizo naročili in plačali kar preko spletne strani http://www.eta.gov.lk (izberete English in nato zavihek Apply). Občasno se zgodi, da je stran preobremenjena in posledično nedosegljiva, zato za vizo zaprosite kar čimprej. Po besedah ostalih popotnikov praktično ni možnosti, da bi vam vizo zavrnili, zato ne komplicirajte pri izpolnjevanju obrazca – če recimo ne poznate še točne destinacije navedite naslov poljubnega hotela ali guesthousa in napišite, da boste potovali po celi državi (to sva storila tudi midva in so nama brez problema odobrili). Plačate lahko s kreditnimi karticami Visa, Mastercard in American Express, spletno naročilo pa stane 30$, kar je 5$ ugodneje, kot če za vizo zaprosite na letališču po pristanku (hkrati pa prihranite kar nekaj časa, po letu se vam zagotovo ne bo ljubilo čakati na potrjevanje vize, posebno ne na Šri Lanki, kjer so ljudje pregovorno precej počasni). Potrditev vize boste prejeli čez nekaj dni na svoj email, enostavno jo natisnete in vzamete s seboj. Za pridobitev vize potem samo še po pristanku izpolnite majhen kartonček s podatki (nahajajo se levo od čakalnih vrst – to povem zato, ker vam tega verjetno nihče ne bo znal povedati) ter se z njim in sprintano odobritvijo postavite v vrsto.

Freske na Levji skali

Kje menjati denar?

Na Šri Lanki je valuta rupija (Rs) in v času najinega obiska je bil tečaj okrog 1 eur = 165 Rs. Prvič sva menjala na letališču, kjer se kar nekaj menjalnic nahaja še pred izhodom (vse so imele isti tečaj, tako da izberite tisto z najmanjšo vrsto). Nato sva še parkrat menjala v različnih mestih, vedno v bankah, ki jih pravzaprav niti ni težko najti. V bankah so zelo profesionalni in pogosto turiste spustijo tudi čez vrsto, pričakujte le radovedne poglede ostalih strank in gledanje v denarnico. Pa brez skrbi, ko bodo videli, da niste ravno milijonarji, bodo verjetno kmalu umaknili poglede.

Šrilanški bankovci – rupije

Za vsako malo večjo menjavo je potrebno izpolniti določene obrazce in pokazati potni list ali osebno izkaznico, tako da imejte vsaj en dokument pri sebi, da ne boste zastonj čakali v vrsti. Postopek menjave v bankah se zna zaradi počasnosti zaposlenih kar zavleči.

Kako z letališča in kam?

Priporočljivo je, da si vsaj prvo nočitev rezervirate vnaprej. Po letu boste utrujeni, tuk tukovci vam ne bodo od velike koristi, saj vas bodo peljali v luknje, kjer pač dobijo večjo provizijo, vam pa se kmalu ne bo več ljubilo pogajat in prvi vtis bo pokvarjen. Glede na to, da res odsvetujeva obisk Colomba, lahko razmislite o prvi nočitvi v Negombu (najbližje letališču, če prihajate v poznejših urah in boste pot nadaljevali z vlakom v notranjost ali proti severu) ali pa se podate kar proti jugu do Bentote (za tiste, ki se bodo najprej podali na plaže). Na letališču po prejemu vize in prevzemu prtljage zamenjajte denar v menjalnicah pri izhodu, nato pa se po izhodu podajte v levo smer in nato boste na desni videli izhod iz letališča. Prečkajte cesto (vozi se po »nasprotni smeri«, kar upoštevajte tudi pri prečkanju cest in gledanju desno-levo) in kakih 100m levo bo verjetno že čakal kakšen avtobus, ki vas bo peljal na želeno destinacijo. Ponavadi so rdeče barve, po tem ali imajo zastekljena okna pa lahko predvidevate ali so klimatizirani. Cena je 70-150Rs do Colomba po osebi, odvisno za kakšen avtobus gre, nekateri zaračunajo tudi prostor, ki ga zasede prtljaga. V kolikor greste do Negomba bi morali plačati res malo, če pa se boste podali v Bentoto, boste presedali v Colombu, do Colomba pa cena ne bi smela presegati 2eur ali nekih 300Rs za 1 osebo in pripadajočo prtljago. S taksiji je zgodba seveda drugačna, saj lovijo turiste, ki ne poznajo cen. Ko sva slišala, da se cena giblje okoli 20eur, se nama niti ni ljubilo pogajati.

Kakorkoli, prilagava povezave do prenočišč: Colombo, Negombo, Bentota, kakšna ugodna ponudba pa se najde tudi na Booking-u. Rezervacije preko AirBnb odsvetujem, ker se veliko lastnikov ne drži dogovorov in rezervacij, pač pa kasneje dvigujejo ceno ali pa odpovedujejo rezervacije. Ker je Šri Lanka država v razvoju, tudi prenočišča rastejo kot gobe po dežju, zato se ravnajte predvsem po ažurnih priporočilih turistov na teh spletnih straneh. Vsekakor pa je rezervacija prenočišč močno priporočljiva, saj se ni ravno zanesti na domačine, da se bodo držali dogovorov preko emailov in telefona (vsaj pri nama se niso), medtem ko spletne rezervacije kar upoštevajo, saj jim prinašajo največ turistov in se bojijo kazni. Prav tako pa je to edini način, da se vam ne bo treba pol dneva pogajati (za isto ceno, ki jo imajo na spletu).

Voznik avtobusa

Prevoz po Šri Lanki – najeti voznika ali ne?

Pred potovanjem sva po različnih forumih in portalih brala nasvete drugih popotnikov, ki so že obiskali Šri Lanko in nekateri od njih so svetovali, da se zelo splača najeti voznika, saj naj bi te ta precej poceni znal peljati na takšne kraje, ki jih sam ne moreš najti, hkrati pa naj bi tako tudi veliko časa prihranil na sami poti. Brez slabe vesti lahko rečem, da je to daleč od resnice, saj prav nič od navedenega ne drži. Avtobusi vozijo celo hitreje kot avtomobili, tudi sami boste videli, da avtobusa tudi na par urni vožnji nihče ne prehiti, v kolikor pa poznate osnove uporabe interneta, boste o Šri Lanki vedeli več kot marsikateri voznik. O ceni sploh ni debate – z uporabo javnega prevoza boste plačali cca. 10x manj, kot če najamete voznika, saj je javni prevoz res smešno poceni.

Tukaj bi rad poudaril, da midva nisva nek ekstremističen tip popotnikov, ki bi se z majhnim ruzakom, 1 parom spodnjih gat in mačeto čez ramo podal na osvajanje neznanega ozemlja, zato tukaj ne gre za to, da sva javni prevoz uporabljala zaradi tega, ker bi iskala divje avanture. Javni prevoz na Šri Lanki je ena tistih zadev, ki bi jo moral doživeti vsak, ki obišče to državo, saj je res nekaj posebnega, hkrati pa ZELO poceni, učinkovit in hiter. Avtobus za svojo naslednjo destinacijo lahko praktično dobite v roku parih minut na katerikoli glavni cesti, kjerkoli v državi, saj vozijo bolj pogosto kot najbolj pogost mestni avtobus v Ljubljani (večina si to težko predstavlja, a je res tako). Na poti boste v avtobusu zelo verjetno sklenili kakšno novo prijateljstvo, saj potnike pogosto zanima od kod ste, kaj počnete v življenju, kako vam je všeč Šri Lanka, pogosto pa vam povejo tudi kaj o sebi in dajo kakšen dober napotek glede svoje države.

Promet v Colombu

Vožnja zna biti morda stresna za tiste, ki ne prenašajo hitrosti, ker avtobusi vozijo res hitro, na Šri Lanki namreč velja pravilo, da ima večji prednost pred manjšim, zato se zelo redko zgodi, da bi kakšen avto upal prehiteti avtobus… Večje torbe ali backpack ruzake vam namestijo spredaj pri vozniku ali pa zadaj v prtljažnik, v kolikor ga avtobus ima. V večini primerov vam niti ni potrebno doplačati za prtljago, tudi če pa je treba, je tudi to tako poceni, da pogosto od veselja nad ceno daš večjo napitnino kot je celotni znesek vstopnice. Bodite pozorni na to, da sta prvi dve vrsti sedežev rezervirani za budistične menihe, tako da v kolikor kakšen od njih vstopi, mu le odstopite sedež, da ne boste deležni grdih pogledov. Kot turistom vam bo avtobus skoraj zagotovo normalno ustavil ob cesti, sprevodnik pa vam bo pomagal s torbami. Bolj zanimiv je način »ustavljanja« mlajšim domačinom, kjer avtobus samo upočasni svojo vožnjo, potniki pa med vožnjo skačejo v avtobus in iz njega, pogosto jih tudi sprevodnik zgrabi za ovratnik in potegne v avtobus. Domačini tudi sicer zelo dobro poznajo vse avtobusne linije, zato jih kar vprašajte na katerega je potrebno iti in kje ponavadi ustavi. Izogibajte se le nasvetom tuk-tukovcev, ki vas bodo seveda poskušali prepričati, da avtobusi več ne vozijo, da so prepolni, nevarni itd. ter vam nudili svoj prevoz. V večini primerov navedeno seveda ne drži, saj avtobusi vozijo vsak dan od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera, kot rečeno pa so linije zelo pogoste, midva nikoli na avtobus nisva čakala več kot 10 minut.

Vlak na postaji v Kandyju

Vlak na Šri Lanki pa je poglavje zase in ena od tistih (redkih) zadev, o kateri Lonely Planet ne laže – nepozabna izkušnja in 2. največja znamenitost Šri Lanke (takoj za plažami). Midva sva preizkusila obe verziji vlaka – vožnjo v prvem razredu in vožnjo v 3. razredu, pri obeh sva bila navdušena, saj sva dobila več kot sva pričakovala. V prvem razredu sva se peljala iz glavnega mesta Colombo do najine skrajne severne točke – Anuradhapure. Prvi razred sva si izbrala zato, ker je šlo za vožnjo po temi in v vsakem primeru ne bi kaj preveč uživala v pogledu na mimoidočo pokrajino. Prvi razred je vedno poln, zato vsekakor vstopnice rezervirajte vnaprej – midva sva jih na spletni strani http://www.exporail.lk/, kjer sva za cca. 8eur/osebo dobila vozovnico, ki vključuje rezerviran sedež v klimatiziranem vagonu, hrambo prtljage, poln obrok (nekaj podobnega kot na letalu), na vagonu pa je celo dostop do interneta (sicer izjemno počasnega, a vseeno), televizija, natakarji itd. Če vlak ne bi poskakoval po starih tirnicah v vse možne smeri, bi v času potovanja zagotovo pozabil, da se pravzaprav voziš z zelo starim vlakom, kjer je na vse ostale vagone priključen tudi ta »moderni«. Fascinantno je tudi opazovati natakarje, ki brez večjih težav lovijo ravnotežje med vožnjo in nosijo vroč čaj, kavo in hrano. Vožnja Colombo – Anuradhapura je trajala okoli 4 ure, ampak na cilj sva prispela precej spočita, edini nasvet, ki ga lahko dava je ta, da na vlaku nimate oblečenih ravno kakšnih poletnih oblačil, saj precej pretiravajo s klimo.

Pogled z vlaka na plantaže čajevca

Vožnjo v 3. razredu sva pa preizkusila, ko sva se iz »kontinentalne prestolnice« Kandyja podala v gorsko mesto čajevca – Ello. In ta vožnja tudi velja za veliko znamenitost. Kar se tiče vstopnic večjega problema ni, kupite jih lahko direktno na postaji, pripravite se samo na določeno mero zmede, saj nihče ne ve kdaj točno vlak pride, na kateri peron, zakaj zamuja že več kot 1 uro ipd. Je pa zanimivo opazovati, kako turisti že po 10 minutah zamude naredijo paniko na peronu, medtem ko domačini še po 1 uri brezbrižno listajo časopis. En dobrodošel nasvet za vse tiste, ki se boste podali na vožnjo s tem vlakom – ne glede na pomanjkanje informacij skušajte oceniti, kje se bo ustavil vlak in na katerem mestu se bodo približno nahajali vagoni 2. in 3. razreda (ocenite po položaju drugih vlakov). Ko namreč enkrat vlak prispe na postajo postane precej divje, saj v 2. in 3. razredu ni rezerviranih sedežev, takole na pamet bi celo rekel, da prodajo pač toliko kart kot jih lahko, zato pride do filmskih scen, ko zadnji potniki potiskajo eden drugega v vlak, da bi izkoristili vsak centimeter prostora… Po parih postajah se ponavadi gneča le malce sprosti, saj kar nekaj turistov plača vstopnico le za par postaj, toliko da okusijo vožnjo z vlakom, nato pa se podajo naprej z avtobusom (in zamudijo najboljši del).

S seboj vedno vzemite kakšne bonbone, otroci bodo navdušeni

Še en nasvet – na vlaku Kandy – Ella (ali Nuwara Eliya) se VEDNO usedite na desno stran vlaka, saj je razgled neprimerljivo boljši, leva stran namreč večji del vožnje čez okno opazuje zgolj živo skalo, medtem ko se na desni strani razprostira neverjeten pogled. Džungla, gozdički s slapovi, neštete plantaže čajevca, obiralke med nabiranjem le-tega, vaški otroci, ki seveda navdušeni mahajo in pozirajo na postajah, mimoidoči vlaki, stari zarjaveli vagoni ob tirih in še in še. Tudi dogajanje na vlaku ne zaostaja za tistim zunaj – na postajah na vlak skačejo razni prodajalci sadja in raznoraznih oreščkov ter s svojim znamenitim dretjem »OREOREOREOREORE« tržijo svoje produkte. Z oreščki v rokah definitivno zunanji prizori zgledajo že kar filmsko. Veliko potnikov na vlaku kar med vagoni visi z vlaka, da si lahko bolje ogledajo okolico in lovijo mimobežeče rastline, turisti navdušeno skačejo gor in dol s svojimi fotoaparati, domačini pa širijo svoj krog poznanstev. Na koncu 6 urne vožnje si sicer kar izčrpan od vsega dogajanja, ampak naslednji dan bi takoj to ponovil… Zapišite si torej – vožnja z vlakom iz Kandyja na plantaže čajevcev je obvezna. In nikar ne pomislite na 1. razred, da o privatnih voznikih sploh ne govorimo!

Vlak je zabavna avantura za vse generacije

Vreme na Šri Lanki

Šri Lanko sva obiskala sredi februarja, kar naj bi bil idealen čas glede na vremenske razmere, pa sva vseeno doživela kar precej deževnih dni, je pa res, da je šlo ponavadi za kratkotrajne nevihte, ki se jih kmalu navadiš. Na splošno je vreme takšno, da ne veš kaj lahko pričakuješ naslednji dan. Povprečen dan zgleda tako, da je jutro brez oblačka, do 12-14h popoldan so prave tropske razmere (sonce, vročina…), nato pa bliskovito nebo prekrijejo oblaki, ki ostanejo tam do večera, vmes pa se zgodi še kakšen kratek naliv. Ko se je zgoraj navedeno ponavljajo iz dneva v dan, sva ustrezno priredila tudi najine dnevne plane in začela (kljub temu, da tega nikoli ne počneva) vstajati okoli 6-7h, sonce in vročino izkoristiti za določene izlete in plaže, popoldansko »ohladitev« pa za obisk drugih znamenitosti, pri katerih te ne zmoti vreme oz. za potovanje z avtobusi.

Sončni zahod v Mirissi

Kaj obvezno videti?

Izbira je velika in okusi so različni, ampak tole je spisek znamenitosti, ki jih nihče ne bi smel zamuditi:

1. Plaže (nešteto znanih in manj znanih plaž, za vsak okus nekaj. Če imate radi bolj žurerska mesta lahko obiščete Hikkaduwo in Unawatuno, še bolj pa bodo na svoj račun prišli vsi ljubitelji »lastnih plaž«, saj na večini ostalih ne mrgoli turistov in pogosto se zgodi, da ti na kilometrskem pesku delajo družbo samo rakci in galebi).
2. Gledanje kitov v Mirissi (turisti pred nami so jih videli, mi smo jih videli, zelo verjetno jih boste videli tudi vi. Trenutka, ko prvič vidiš pred sabo orjaško plavut, verjetno ne pozabiš nikoli v življenju).
3. Safariji (na voljo je mnogo različih safarijev, ki se med seboj razlikujejo predvsem po ceni in »količini« določenih živalskih vrst. Slona je verjetno vsak od vas že videl, ampak v parku Uda Walawe ali Minneriya pri Sigiriyi jih boste verjetno prvič videli v njihovem naravnem okolju. Tisti z malce debelejšo denarnico boste verjetno tvegali malce več in se napotili v najbolj znan Yala national park, ki se nahaja ob jugovzhodni obali in upali, da se boste srečali iz oči v oči z leopardom. Ljubitelji ptic boste svoj raj našli le malce zahodneje – v narodnem parku Bundala).
4. Sigiriya (življenje s prijaznimi domačini in obisk Levje skale je nekaj, kar si boste zapomnili za vedno).
5. Javni prevoz (vlak iz Kandyja na plantaže čajevca je kot rečeno nora izkušnja, vsekakor pa ima svoj čar tudi vožnja z avtobusi in tuktuki, saj imajo vsi vozniki rally v genih).
6. Plantaže čajevca v Elli ali Nuwara Eliyi (Šri Lanka ali bivši Cejlon je v svetu najbolj znana kot izvoznik čaja. Tukaj boste zvedeli vse o njem – od prvega semena do zadnjega požirka v skodelici)
7. Anuradhapura (kolesarji bodo uživali na zanimivih poteh med ogromnimi dagobami, lepo urejenimi gozdički, starodavnimi vodnjaki in bazeni, vsi ostali pa bodo zagotovo obiskali najstarejše drevo na svetu. Mesto iz preteklosti)

Plaža v Tangalli, gledanje kitov v Mirissi in pogled na Levjo skalo v Sigiriyi

Čemu se izogniti?

Šri Lanka je v večini primerov prijazna in turistično neobljudena dežela, a nekaj krajem se je vseeno vredno izogniti:

1. Colombo (prestolnica Šri Lanke je verjetno najbolj neprijazno mesto, kar sva ga obiskala, pa sva bila že marsikje. Hkrati je tudi precej umazano in za tamkajšnje razmere izredno drago, cene so namreč zelo podobne našim, v nekaterih primerih jih celo prekašajo. Za videti ni veliko zanimivega, nama je bilo žal vsake minute, ki sva jo tam porabila, zato obisk te prestolnice absolutno odsvetujeva).
2. Solo potovanje žensk (moški na Šri Lanki so do parov precej prizanesljivi, medtem ko za ženske zna biti potovanje precej stresno, saj domačini niso ravno vešči pri »prebijanju ledu« in se poslužujejo precej starodavnih metod).
3. Plaži Hikkaduwa in Unawatuna (če je Portorož za vas idiličen potem ju le obiščite. Tisti, ki pa se ne želite počutiti kot sardele v vroči konzervi pa lahko brez slabe vesti nadaljujete do naslednje plaže. Čez nekaj let se bojim, da bodo vse plaže postale takšne…).
4. Najem avtomobila (poleg tega, da je aktivno sodelovanje v prometu zelo nevarno, tudi ni tako poceni, saj se bencin prodaja po evropskih cenah. Glede na smešno nizke cene javnega prometa vsekakor stvar, o kateri ni potrebno niti razmišljati).
5. Pohajkovanje po skrajnem severu in severovzhodu (po besedah domačinov je sicer zadnja leta stanje v tem delu države mirnejše, vendar obisk vseeno odsvetujejo, saj naj niti ne bi bilo razloga sprejemati tudi minimalen rizik – plaže najdeš tudi drugje, drugih večjih naravnih znamenitosti pa naj tam ne bi bilo. Posledice vojne so še vidne tako na stavbah kot predvsem pri ljudeh).
6. Kupovanje brez pogajanja (mnogim Evropejcem se ni prijetno pogajati ob vsakem nakupu, ne glede na to ali gre za nakup hrane, oblačil ali zdravil. Na Šri Lanki je to nujno potrebno, saj so trgovine s fiksnimi cenami redke, belcem pa ponavadi v začetku ponudijo popolnoma nerealno ceno, ki je verjetno sprejemljiva le za par pijanih multimilijarderjev iz Rusije. Kjer cena ni vnaprej določena (tržnice, tuk tuk, trgovine, razni izleti…) bo pogajanje obvezno, prav gotovo pa boste na tak način prihranili 50-90% začetnega zneska. V gostilnah si vnaprej oglejte meni in cene, pri prenočiščih pa obvezno vnaprej dogovorite ceno nočitve. V nobenem slučaju pa nikjer in nikoli ne sprejmite dogovora o ceni po opravljeni storitvi. Vseeno pa pri pogajanju pazite, da se ne kregate ravno okoli 10 centov samo zato, da bi dosegli svojo ceno, saj če s tem užalite trgovca, vam ta svojega artikla/storitve sploh ne bo več želel prodati.

Umazanija na tržnici v Colombu, gneča na plaži Unawatuna in prevozno sredstvo tuk-tuk

Katera mesta obiskati?

Plan vašega potovanja bo verjetno usklajen s časom in budgetom, ki ga imate na voljo. Najin plan je bil prirejen za 14 dni in 500eur po osebi za vse razen letalskih vstopnic. Stroškovno in časovno se je izšlo, spodaj bom malo opisal kraje, ki sva jih obiskala:

Colombo

Prestolnica Šri Lanke se nahaja kakšno uro vožnje z letališča. Pred odhodom sva na raznih forumih brala, da večina odsvetuje obisk tega mesta, ampak sva bila malo trmasta in sva se vseeno odločila, da bova 2krat prenočila v Colombu, obiskala nekaj znamenitosti, opravila shopping itd. Največja napaka na celotnem potovanju. Po obisku parih prenočišč, ki so vsa bila zasedena, nisva več imela izbire in sva morala prenočiti v mali sobici za 30eur. Rjuhe so bile umazane, tako da sva ležala na dekah iz letala, wc je bil na pol pokvarjen, topla voda je tekla samo občasno, tudi četrt pa je bila precej sumljiva.

Kriket je najbolj popularen šport, ki ga igrajo na vseh možnih lokacijah

Da bi bil prvi vtis še boljši je poskrbelo vreme, saj je lilo kot iz škafa. V dveh dneh Colomba nisva videla praktično nič zanimivega – shopping je obup, saj so v trgovinah cene višje kot pri nas, na tržnici pa res poceni roba, še veliko bolj kot na primerljivih tržnicah po svetu. Tako da kar se tiče shoppinga velik minus – na tržnici vas bo od kupovanja odvrnilo tudi to, da so ljudje kar malo agresivni pri svojem prosjačenju, pripravljeni so za tabo hoditi tudi po 15-20 minut in na glas prosjačiti/izsiljevati za denar. Povedali so nama, da je cel čas čudno vreme, neka čudna bela svetloba v kombinaciji z meglico, tako da tudi vremensko vzdušje ni nič kaj morsko, čeprav se Colombo nahaja ob morju. Plaž ni vredno omenjati, ravno tako ne tistih parih kulturnih znamenitosti, saj gre ponavadi za templje, skrite v kakšni temačni ulici, kjer nate spet prežijo takšni in drugačni prodajalci.

Anuradhapura

Anuradhapura je bila najina najbolj severna točka, ki sva jo obiskala. Do Anuradhapure vozi »hitri« vlak iz Colomba in razdalja je tisti bistveni faktor, zaradi katerega bi naslednjič dvakrat premislil, ali bi mesto spet obiskal, saj na poti do tja in nazaj zgubiš praktično cel dan.

V enem od mnogih templjev

Anuradhapura je sicer starodavno mesto ali bolje rečeno vasica, okoli katere je cel kup naravnih in predvsem kulturnih znamenitosti. Najbolj bodo uživali tisti, ki radi kolesarijo, saj ponuja zanimive poti za kolesarje, ki si lahko znamenitosti ogledujejo kar s kolesa. Midva sva za enodnevni izlet vzela tuk tuk, saj naju je kot v Colombu tudi tukaj spremljalo kar deževno vreme. Sicer vam vsak voznik pove, katere so tiste glavne znamenitosti, ampak skoraj zagotovo boste obiskali največjo dagobo – Jetavanarama Dagoba, najstarejše drevo na svetu Sri Maha Bodhi, Citadel in mnoge druge dagobe, ruševine in ostanke starih civilizacij.

Jetavanarama Dagoba

1 dan je za ogled vsega povsem dovolj, vprašanje je samo, ali se vam bo po 1 dnevu ljubilo spet podati na par urno pot v kakšen drug kraj. Prenočila sva v Milano Tourist Restu, ki ga priporoča Lonely Planet – gre za verjetno najbolj profesionalen hotel daleč naokoli, vendar ima tudi svojo ceno (za njihove standarde seveda). Če boste preživeli kakšno noč v tem hotelu boste verjetno naleteli tudi na izjemno simpatičnega natakarja, ki vas bo presenetil s svojim znanjem slovenščine ter vas z veseljem učil tudi domačih izrazov. Hrana v hotelski restavraciji je draga, v bližini imate pa tudi hrano na ulici, tako da nekaj izbire vseeno je. Obvezno rezervirajte sobo vsaj par dni prej, saj je bil hotel konstantno poln, verjetno ravno iz razloga, da so ostali hoteli povsem novi in neznani, hkrati pa tudi precej neurejeni (nelogično, ampak tako je…).

Dambulla

Dambulla je zaradi svoje lokacije uporabna kot nekakšno tranzitno mesto, saj v Dambullo peljejo direktno avtobusi iz Anuradhapure, Sigiriye, Kandyja itd. Mesto samo po sebi ni nič posebnega, je pa odlično za enodnevni izlet, v kolikor se boste nahajali v enem od prej naštetih mest. Na enem kraju v Dambulli namreč najdete tako ogromen Golden Temple kot znamenite Rock Cave Temples. Veliki zlati kip Bude vidite že daleč s ceste in kar nekaj stopnic je potrebno prehoditi, da se pride v njegovo višino, s katere pa se razprostira tudi lep pogled na okolico, v daljavi boste tako videli tudi Lion Rock v Sigiriyi. Še več stopnic pa je potrebno prehoditi, da se pride na vrh hriba, kjer se nahajajo Cave Temples. Tolaži vas lahko misel, da so delavci po tem hribu nosili tudi ves material za gradnjo templja, vas pa bo žulil le kakšen nahrbtnik in plastenka vode.

Golden Temple

Obvezno vstopnice kupite že spodaj pri cesti, ne glede na to, da to ni preveč dobro označeno. Nemalo obiskovalcem se namreč zgodi, da že prehodijo vse stopnice, potem pa se morajo še enkrat vrniti brez karte, saj nakup na vhodu ni možen. Vstopnina ni pretirana, v času najinega obiska je bila 7-8€. Cave Temples sestavlja 5 različnih jam, ki se nahajajo ena ob drugi in so dobesedno izklesane iz žive skale. V njih se nahajajo različni kipci in svetišča, zunaj pa teraso krasijo tudi majhni ribniki in obzidje. S seboj ne pozabite vzeti nekaj vode, saj jo boste precej verjetno potrebovali. Od preprodajalcev, ki vas prestrežejo na sredi poti, sva kupila tudi najcenejše razglednice, ki sva jih našla na Šri Lanki – 10 razglednic za približno 1€ in to brez kakršnegakoli pogajanja.

Hranjenje opic med vzponom, kipci v Cave Temples in pogled na Golden Temple

Ostali del mesta ni vreden omembe, ob glavni cesti se nahajajo majhne trgovinice, kot v ostalih manjših mestih in vasicah po državi, v mestu pa je tudi par bank, v katerih lahko zamenjate denar.

Sigiriya

Sigiriya je vasica, katero mora nujno vsak podčrtati na svojem zemljevidu pred odhodom na Šri Lanko. Z nje nosiva zagotovo najlepše izkušnje kar se tiče kontinentalnih mest, morda pa tudi celega potovanja. V Sigiriyo lahko najlažje pridete preko prej opisane Dambulle, splača se počakati na avtobus, saj vozi cel dan na vsakih 30 minut, je praktično zastonj (okoli 30Rs), v kolikor pa boste prenočili v Lakmini Lodge (kar vsekakor svetujeva, kontakt je 071 709 8128 oz. še bolj enostavno in veliko cenejše – rezervacija preko Bookinga ali Agode) je najbolje, da to poveste sprevodniku in vam bo ustavil tik pred lastnikovo trgovino, saj imajo tam avtobusi nekakšno neuradno postajo. Ker je v Lakmini Lodge po najinem obisku in branju te reportaže očitno odšlo neverjetno veliko število Slovencev, sva dobila tudi nekaj povratnih informacij in sicer naj bi lastnik pospešeno gradil mini hotel, tako da sama lokacija zna izgubiti svoj čar (v kar pa osebno dvomim, ker je okolica neverjetna). Je pa na Agodi kar nekaj izbire prenočišč tudi za to malo vasico.

Levja skala

V kolikor se boste raje odločili za tuk-tuk iz Dambulle do Sigiriye pa potrebujete nekaj več napotkov – prvi in bistveni je ta, da se pripravite na različna prepričevanja glede prenočitve (rekli vam bodo, da je vaš apartma oddan, da je v Dambulli lepše, prosili vas bodo, če lahko lastniku rečete, da ga je svetoval tuk-tukovec itd.), vse z namenom, da poberejo provizijo. Na poti vas bodo tudi želeli prepričati, da se ustavite v Spice Gardenu, kar mogoče niti ni slabo, saj je voden ogled zastonj, le da vam potem poskusijo prodati kakšno mavžo za precej drago ceno. Kakorkoli – lastnik Lakmini Lodge prosi, da se tuk-tukovcu takoj pove, da je bila rezervacija narejena vnaprej, saj lahko le na tak način obdrži nizko ceno prenočišča. Družina, ki skrbi za sobe, vas bo dokaj verjetno sprejela kakor člana svoje družine in tukaj imate možnost okusiti »pravo Šri Lanko«, saj boste veliko v stiku z domačini, možne so tudi skupne večerje, pravi biser tega prenočišča pa je hišica na drevesu, iz katere boste ob pitju kave ali čaja imeli najboljši možni pogled na Levjo skalo – eno največjih znamenitosti na Šri Lanki.

Pogled iz hišice na drevesu

Če bi moral izbrati eno prenočišče, katero mi je bilo najljubše v tej državi, je to vsekakor Lakmini Lodge. Pred lastnikovo hišo je možno tudi dostopati do interneta, v njegovi trgovini pa boste dobili smešno poceni prigrizke. Ob večernih urah ne pozabite, da ste pravzaprav v divjini, tudi lastnik naju je opozoril, da znajo kdaj na cesto zatavati tudi divji sloni, ki jih ni ravno prijetno srečati v temi. Sama vasica sicer šteje par hiš, ponuja pa ogromno.

Na vrhu Levje skale – kraljev bazen

Kot rečeno je največja znamenitost v vasi Lion Rock, ki se nahaja le kak kilometer iz vasi. Od daleč si jo lahko ogledate tudi s kolesi, ki si jih lahko zastonj sposodite v guest housu. Glede na to, da pa ste že prišli do Sigiriye, se boste verjetno kljub nori ceni (30$ na osebo) vseeno odločili tudi za vzpon nanjo. Za obisk Levje skale se vsekakor odločite kar se da možno zgodaj zjutraj (kot človek, ki sicer rad dolgo spi, vam vseeno svetujem, da vstanete še pred vzhodom). Ta nasvet boste razumeli, ko bodo začeli pripekati prvi jutranji žarki, vi pa boste nekje sredi skale in ne boste imeli kam pobegniti. S seboj vsekakor nujno vzemite kremo za sončenje, sončna očala in kak liter vode. Po vstopu v območje Unescove dediščine, boste najprej prečkali Royal Gardens, ki jih ob različnih vrtovih krasijo tudi ribniki in bazeni. Kmalu zatem pa se bo začel vzpon. Teoretično za cel vzpon brez ustavljanja in fotografiranja porabiš okoli pol ure, v praksi pa to pomeni tudi do dve uri. Pot je razgibana iz zanimiva, saj vsake toliko naletite na neko znamenitost, od znanih fresk, Mirror walla, skale, ki jo zaradi oblike kličejo »katapult« ter vse do prvega glavnega postanka, ki je tik pred levjimi šapami. Verjetno boste kar nekaj časa čakali, da se izborite za svojih 5 sekund za fotografiranje, zato lahko za čakanje izkoristite bližnje obzidje, ki ga hladi senca dreves.

Fotkanje med vzponom pri levjih šapah

Dokaj verjetno vas bo na poti prestreglo par samooklicanih vodičev, ki se vam bodo brez vprašanja pridružili in vam razkazovali okolico. Midva sva imela srečo in naletela na starejšega gospoda, ki je precej dobro znal angleško in nama je res povedal več stvari, kot bi jih lahko razbrala iz kakšnega turističnega vodiča. »Uporaben« je bil predvsem na vrhu skale, kjer nama je pokazal najvišjo točko skale, kraljevi prestol, njegovo »masažno mizo, bazen in diskoteko«, v daljavi nama pa je tudi znal pokazati druge znamenitosti in bližnja mesta. Fantje ne zahtevajo veliko (vnaprej bodo seveda rekli, da ne zahtevajo nič), zato si poskusite izbrati kakšnega, ki dobro govori angleško in mu na koncu plačajte, kolikor pač mislite, da je vredno. Vodiča tudi povprašajte za pot nazaj, saj se ne vračaš po isti poti, pač pa prečkaš ti. Cobra Hood Cave (skala v obliki kobre) in se v neverjetnih 10-15 minutah že znajdeš pri izhodu.

Divji sloni, ki so nas pozdravili na safariju

Lion Rock pa ni vse, kar Sigiriya ponuja, v kolikor si želite ogledati tudi divje slone ali obiskati safari, je tukaj zelo dobra priložnost. Najbolje, da kar zaprosite lastnika, da vam rezervira jeep ter povpraša tudi ostale goste, ali bi se pridružili, saj je tako cena občutno nižja. Glede na to, da gre za nekajurni izlet, nama je to kar ustrezalo in sva se odločila raje za to varianto, kot za razvpiti Yala national park, ki ti zaradi svoje precej odročne lokacije vzame zagotovo vsaj 2 dni. Na safariju smo videli tako nekaj čred slonov, od katerih so nekateri prišli čisto do ceste, ob pozornem gledanju pa zlahka vidiš tudi kakšnega orla, sokola ali kačo. Vozniki so večinoma zelo izurjeni, tako da se ni treba posebej naprezati, saj te sami opozorijo na kakšno žival v bližini. Velika želja vseh turistov je ponavadi to, da bi videli leoparda, vendar je tudi v Yala national parku (kjer naj bi jih bilo največ) tako majhna možnost, da jih vidiš, da je vprašanje, če se splača tvegati toliko več časa in denarja. Tudi tisti, ki pa jih vidijo, jih ponavadi vidijo kot majhno premikajočo piko daleč stran od ceste.

Fotografiranje s pitonom

V Sigiriyi eden od lokalnih »biznismenov« ponuja tudi jahanje slona po okolici, vendar gre za precej kratko avanturo, tako da sva se odločila, da tega ne bova preizkusila.

Iz Sigiriye vodi pot tudi na vzhod v mesto Polonnaruwa, kamor pa se zaradi nasveta sosedov v guest housu nisva odpravila, saj gre po njihovih besedah za mesto, ki je dokaj podobno Anuradhapuri, le še manj zanimivo, bolj za ljubitelje zgodovine, muzejev in (še dodatnih) kipcev in templjev.

Ob načrtovanem odhodu iz Sigiriye vam predlagamo, da lastnika prosite, če vam lahko rezervira naslednje prenočišče, kamorkoli že greste, saj boste potovali kar nekaj časa in vam tako iskanje naslednjega prenočišča ne bo jemalo dodatnih moči, živcev in časa. Za rezervacijo v Sigiriyi pa vseeno svetujem, da rezervacijo opravite preko Bookinga ali Agode, sicer znate zgubiti kar nekaj časa in denarja za telefon. Lastnik je sicer zelo ažuren kar se tiče interneta in glede tega tukaj ne boste imeli problemov.

Kandy

Kandy sva žal obiskala zelo na hitro, saj nama je služil le kot vmesna postaja, gre namreč za nekakšno kontinentalno prestolnico, ki ima zelo dobre povezave tako z avtobusi, kot tudi z vlaki. V Kandy je možno priti tudi direktno iz Colomba, midva pa sva vanj prispela z avtobusom iz Dambulle. Iz avtobusa sva lahko opazovala najbolj znano naravno znamenitost – veliko jezero, okoli katerega je zraslo mesto, največjo kulturno znamenitost pa sva po nasvetu nekaterih domačinov kar preskočila. Gre se za Budin zob, ki naj bi ga po zgodbah domačinov hranili v Kandyju. Vendar celotna zadeva ni kaj preveč atraktivna, zoba namreč ni možno videti, saj naj bi bil postavljen pod velikim zvonom, ki je na ogled. Okoli zvona je ponavadi tudi velika gneča turistov in domačinov, ženske morajo biti pazljive, da si oblečejo obleke, ki prekrivajo njihove noge in ramena, hkrati pa se je potrebno tudi sezuti. Vstopnina je slabih 10eur, saj ponavadi zahtevajo tudi doplačilo za fotoaparat. Lonely planet opozarja tudi na večje število prevarantov v tem mestu, zato priporočajo izogibanje sprehodom v večernih in posebej nočnih urah.

Domačini se z veseljem nastavljajo objektivom

V Kandyju pa je kot rečeno tudi železniška postaja, s katere lahko začnete svojo pot v gorski predel Šri Lanke. Ker naju sicer lepo jezero ni dovolj navdušilo za daljši postanek, sva tudi midva že kmalu po prihodu v Kandy kupovala karti za vlak. V kolikor pa vas bodo slike bolj prepričale kot so naju pa si le vzemite tudi kak dan za to mestece. Glede prenočišča žal ne moreva svetovati na podlagi lastnih izkušenj, so naju pa kolegi opozorili, da je pri iskanju prenočišč v Kandyju treba biti zelo pozoren na to, ali gre za prenočišče ob jezeru ali pa nekje daleč na hribu.

Ella

Ob omembi Šri Lanke nekateri najprej pomislijo na rajske plaže, kar precej ljudem pa je prva asociacija – čaj. Šri Lanka je za Indijo drugi največji izvoznik čaja na svetu, za razliko od Indijskega pa njihov »Ceylon tea« velja za prestižno znamko in dosega veliko višje cene v svetu, poznavalci pa ga ocenjujejo kot enega najbolj kvalitetnih. Kot zanimivost je treba navesti, da kar 5% celotne populacije dela v čajni industriji, vendar gre v večini za revne ljudi, saj imajo recimo tamilske obiralke čajevca dnevno plačo le 3$, kljub temu, da morajo nabrati vsaj 20kg.

Obiralka čajevca

Plantaže čajevca so prisotne predvsem v gorskem svetu Šri Lanke, najbolj znani mesti tam pa sta Ella in Nuwara Eliya. Iz lokacijskih razlogov sva se odločila za obisk prve, odločila pa sva se, da bova poskušala vse znamenitosti obiskati v enem dnevu, kar nama je tudi z lahkoto uspelo.

V Ello boste verjetno tako kot midva prišli že z prej omenjenim vlakom. V kolikor boste potovali iz Kandyja, boste zaradi ne prav hitrega vlaka verjetno pripotovali v poznejših urah, zato tudi v tem primeru vsekakor svetujem vnaprejšnjo rezervacijo sobe. Kot zanimivost lahko povem, da sva midva skušala sobo rezervirati 1 dan prej in prav vse sobe iz Lonely Planeta ter Trip Advisorja (recimo 20 najbolje ocenjenih) so bile že zasedene, zato sva morala pot prestaviti za en dan.

Plantaže čajevca

Na koncu nama je uspelo dobiti nočitev v hotelu Ambiente, ki sva ga našla v Lonely Planetu in naju je z opisom kar očaral (žal nimaš vedno dostopa do neta, da bi skočil na Trip Advisor). Žal se je ta izbira pokazala za napačno, saj je hotel bil hrupen (hotel se nahaja na vrhu hriba, kar sicer ponuja lep razgled, a hkrati to pomeni tudi brnenje generatorja, ki skrbi, da je hotel oskrbovan z elektriko). Še večja težava je, ko pozno ponoči ugasnejo generator, saj so zjutraj vse elektronske naprave prazne, tako da jih je potrebno polniti čez dan. Cena sobe in hrane je bila zelo zasoljena, čeprav hotel v primerjavi z vsemi ostalimi, v katerih sva bivala, ni nudil prav nobene dodatne vrednosti, hkrati pa se nama je zamerilo tudi osebje, ki nama je za enodnevni izlet precej na silo želelo rezervirati svojega tuk-tukovca, ki naj bi imel najboljšo ceno. Midva sva vseeno povsem naključno izbrala drugega, ki sva ga ujela ob cesti in ta naju je zapeljal po isti poti za pol cene. Kakorkoli – raje izberite kakšno drugo prenočišče.

V Elli si je vredno ogledati Little Adam’s Peak, na katerega se vzpenjaš dobrih 20 minut, ponuja pa lep razgled na okoliške doline in nasade čajevca. Poleg nasadov čajevca so glavna znamenitost v kraju slapovi z imenom Rawana Falls, kakšnih 5km iz mesta pa sva obiskala še Buduruwagalo, kjer je bilo možno videti male budiste pri pouku, hkrati pa tudi velikega Rock Buddho, ki je izklesan v živi skali.

Mali budisti

Ello je vredno obiskati katerikoli nedeževen dan, izogibajte pa se nedeljam, saj ob nedeljah Tea Factory ne dela, kar pomeni, da tudi nabiralk čajevca ne morete videti pri delu. Pri odhodu iz Elle se splača peljati eno avtobusno postajo nazaj, saj se do Elle avtobus že tako zapolni, da mnogi potem vožnjo do morja prebijejo kar na nogah. Za ta trik nama je povedal tuk-tukovec in izkazalo se je za zelo uporaben nasvet, saj sva postajo pred Ello dejansko dobila zadnje sedeže, vsi potniki iz Elle pa so bili primorani stati na nogah par ur, nekaterim pa se celo ni uspelo zbasati na avtobus. Iz Elle sicer vozijo avtobusi v mesta ob morju, najina naslednja postojanka je bila Tangalla.

Tangalla

Tangalla je bila najina prva prava obmorska postojanka in zaradi tega je imela poseben čar (ki ga sicer morda niti ne bi imela). Naju je spomnila na kakšno istrsko apartmajsko naselje ob morju, le da je tukaj plaža drugačna – dolga in peščena. Sicer pa gre za podobne male ulice, ki vijugajo od enega kompleksa apartmajev do drugega. Ob lenarjenju na plaži sicer ni veliko drugih aktivnosti (domačini so nama odsvetovali ribičijo, ker naj bi le 10% odprav imelo kakršenkoli uspeh, po drugi strani je tudi gledanje kitov veliko bolj »zanesljivo« v bližnji Mirissi), a po dolgih hojah v gorskem svetu naju to niti ni preveč motilo.

Tangalle Beach

Spala sva v Frangipani Beach Villas na Medaketiya Beach oz. bolje rečeno pri njihovih sosedih, saj so nama kljub rezervaciji ob prihodu rekli, da je vse zasedeno in nama ponujali neke postelje za 50eur+. Ko so videli, da sva izgubila interes, so nama le po prvotno dogovorjeni ceni uredili prenočišče, katero je bilo samo po sebi OK – čisto in mirno. Le osebje nama ni najbolj ustrezalo, ne zaradi njihovega jamajčanskega izgleda in počasnosti (na to sva se že zdavnaj navadila), pač pa jim je bilo na obrazu vsakič znova videti, da jim je delo odveč in bi vse turiste najraje spodili z otoka. Hotelska restavracija se nahaja tik ob plaži, a je precej draga, zato za prehranjevanje svetujem obisk kakšne druge bližnje restavracije – samo podajte se ob plaži in brez problema boste našli boljšo in cenejšo restavracijo po svoji izbiri. Naju je prepričal King Fisher z dobro hrano, nizkimi cenami in prijazno postrežbo, pa še visečo mrežo imajo sredi gostilne za počitek po hrani Restavracijo pri najini sobi pa sva tako koristila le za dnevne kavice in večerna piva. Glede prenočišča pa sklepava, da je kljub povečanemu številu turistov v tem kraju možno kaj pametnega najti tudi na licu mesta, če pa ste bolj “ziheraške sorte” oz. se vam ne ljubi tavati po vročem soncu z back-packom na hrbtu, pa si rezervirajte kakšno poceni sobo ob plaži vnaprej. Ne pozabite – v sobi boste tako samo spali, tako da rabite samo posteljo, če pa bo zraven tudi klima, je to že luksuz.

Plaža v Tangalli

Kaj več o Tangalli težko napišem, v samem mestu je par trgovinic in večja avtobusna postaja, sicer pa se bolj ali manj vse odvija ob plaži. Podnevi lahko pomagate lokalnim ribičem pri vlačenju mrež iz morja in s tem nadomestite fitness, zvečer pa se lahko podate na sprehode po mivki, kjer vam bodo družbo verjetno delali zgolj rakci, ki se bodo podili naokrog, saj kljub precejšnjemu številu turistov na plaži nikoli ni gužve. Morje je izjemno toplo, verjetno se boste navdušeni kot mali otroci kar nekaj časa metali po valovih, ki so tu res ogromni. Pazite le na tiste, ki niso najboljši plavalci, saj te valovi hitro odnesejo tudi par metrov stran.

Mirissa

Mirissa naju je s svojo majhnostjo in prisrčnostjo očarala v hipu. Nekaj je k temu seveda pripomogel tudi prvi vtis, za katerega so zaslužni lastniki guest housa Flora & Fauna (direktni kontakt: 0776355068), ki že na prvi pogled opraviči svoje ime, saj vas na vhodu pozdravi domači varan, ki teka po travniku, na palmah pred sobami pa skačejo opice. Do recepcije pridete čez majav lesen mostiček, ki vodi čez potok, v katerem plavajo strupene ribe. Ja, vsekakor kraj, ki ga je vredno obiskati, če želite malce drugačno izkušnjo. V spodnjih sobah imate z notranje strani vhodnih vrat tudi začrtano linijo, do katere je segalo morje ob rušilnem tsunamiju. Na vhodu imajo zaposlenega simpatičnega fanta, ki vam bo vedno na voljo za različne nasvete, predlagamo pa da kar pri njemu rezervirate tudi ogled kitov (konec koncev bo to verjetno glavni razlog za obisk Mirisse). Cena je sprejemljiva, fantje pa so profesionalci, ki se ne zaletavajo v kite, imajo tudi različne certifikate za vodene oglede, tudi njihova barka pa ni le majhen čolniček, kot je primer pri kakšnih drugih ponudnikih. Ogled kitov pri teh malo bolj profesionalnih vodičih stane 40-50€/osebo, ampak se vsekakor splača.

Pozdrav Moby Dicka

Znanstveniki menijo, da je Šri Lanka najboljša lokacija, na kateri se lahko nadejate, da boste videli največjo živečo žival – sinjega kita. Med vsemi kiti, ki plavajo mimo Šri Lanke, so namreč prav sinji kiti tudi najbolj številni. Avantura se bo začela v zgodnjih jutranjih urah, ko vas bodo s tuktukom pobrali pred sobo in vas odpeljali v pristanišče, kjer boste lahko opazovali tudi prodajo lokalnih ribičev. Dodelili vam bodo eno od številnih bark, ki turiste peljejo na oglede in še pred prižigom motorja, vas bodo postregli z zajtrkom in jutranjo kavico. Prejeli boste še rešilne jopiče in počasi zapustili pristanišče skupaj z vsemi ostalimi ladjicami in čolni. Kmalu se bodo vsi razkropili v različne smeri, vsak z upanjem, da bo prav on prvi našel Moby Dicka. Med potjo znate srečati jate delfinov in leteče ribe, ki vam bodo krajšale čas med plovbo. Posadka bo z daljnogledi opazovala okolico in mi smo bili že zelo daleč od obale, ko je končno eden od članov posadke zavpil in pokazal v daljavo. V trenutku je ladjica ostro zavila v tisto smer, sledilo pa nam je še nekaj manjših ladjic. Na začetku je le par srečnežev z najboljšim vidom videlo tisti znameniti pljusk vode v daljavi, a bolj ko smo se bližali kitu, več nasmejanih obrazov je bilo na ladjici. Kot rečeno so fantje iz naše barke vzdrževali neko spoštljivo razdaljo in pravilno pluli ob kitu, ne pred njim, a tudi tako smo imeli možnost kar velikokrat videti, kako je velika gmota najprej pihnila vodo daleč v zrak, potem pa se počasi in precej neboječe pognala pod gladino. Vrhunec vsega je, ko na koncu kit pokaže še svoj mogočni rep, preden se popolnoma potopi. Kit je približno na vsakih 5 minut prišel na gladino, tako da smo imeli kar nekaj možnosti za fotografiranje in občudovanje tega prizora, katerega morda nikoli več ne bomo doživeli. Neponovljiva izkušnja!

Plaža v Mirissi

Poleg razvpitega opazovanja kitov pa Mirissa ponuja še veliko več – plaža ob glavni cesti je sicer lepa, a precej oblegana čez dan, midva sva jo bolj koristila za fotkanje v večernih urah, ko jo okrasi prelep sončni zahod, nato pa je možno ob svečah popiti kakšno pivo v lokalčkih povsem na mivki in ugibati kateri val bo prišel čisto do miz.

Eden od tuktukovcev naju je čez dan zapeljal tudi do »secret beach«, kjer dejansko na celi plaži ni bilo niti enega turista, a žal je bilo tako vroče, da tudi midva nisva dolgo zdržala. Ker je bila Mirissa najina zadnja postojanka, ki sva jo imela v planu, sva namesto iskanja drugih prenočišč raje čas porabila za dnevne izlete. V Mirissi zelo hitro in enostavno ujameš avtobus za katerokoli lokacijo ob obali, tako sva se en dan zapeljala do zavetišča želvic, ki ga je priporočil fant pred hotelom, ravno tako pa sva en dan namenila ogledu mesta Galle.

Weligamski ribiči

Na poti sva videla tudi znamenite Weligamske ribiče (ribiči, ki lovijo s palic, ki so zapičene v morsko dno), a so naju domačini že prej opozorili, da gre pravzaprav za “igralce”, ker so ribiči ugotovili, da se jim bolj splača pozirati turistom, kot dejansko loviti ribe. No, še eno znamenitost sva pa vseeno lahko odkljukala, pa še zabavno jih je opazovati…

Galle

Galle so po svojem izgledu najbolj evropsko mesto, saj je staro mestno jedro obdano z obzidjem in malce spominja na Dubrovnik ali Split. Za obzidjem se skrivajo številni lokalčki, trgovine in celo mondeni hoteli. V lokalih sva čez dan spoznala nekaj prijaznih domačinov, ki so nama opisovali svoje življenjske zgodbe, zvečer pa sva se podala na obzidje, s katerega naj bi bilo možno na določenih točkah videti tudi divje želve, ko pridejo na obalo. No namesto želv, ki nama tisti dan niso bile usojene, sva videla dva manjša morska psa, ki sta krožila pod obzidjem, nato pa sva se odpravila poslikat še svetilnik, pri katerem sva imela namen dočakati sončni zahod.

Svetilnik v Galle

Žal od tega ni bilo nič, saj so nama najprej plane kvarili domači mulci, katerim je bil malce preveč všeč moj fotoaparat in so neprestano hodili za nama ter ustvarjali neprijeten občutek, nato pa se je še vreme v trenutku pokvarilo in morala sva skoraj teči do avtobusne postaje, da naju ni čisto premočilo. Vseeno so Galle eno tistih mest, katere si je vredno ogledati takole spotoma, sobe tam verjetno ne bi najemal že iz razloga, da v bližini ni lepih plaž. V bližini sta namreč turistično najbolj oblegani plaži Unawatuna in Hikkaduwa, katere sva pa zapustila po 5-minutnem ogledu, saj na njih nima smisla zgubljati časa, razen če si res obupno želite žurati (za kar pa dvomim, da bi šli na Šri Lanko).

Eden od mnogih lepih sončnih zahodov

Kot zaključek lahko povem, da naju je Šri Lanka navdušila še bolj kot lani Tajska, tako da imate nekaj smernic, v kolikor se odločate med tema dvema azijskima državama. Če ne bi bila trmasta in bi se izognila Colombu bi lahko rekel, da sva ubrala tudi idealni čas (16 dni v februarju) in lokacije (najprej notranjost, nato plaže) ter da sva videla vse tiste znamenitosti, ki so naju najbolj zanimale, ne da bi pri tem izgubila preveč časa. Upam, da niste preveč časa izgubili tudi vi z branjem tele fotoreportaže ter da bo še komu koristila pri njegovem obisku tega rajskega otoka. Še enkrat bi edino poudaril – če imate željo obiskati Šri Lanko, storite to čimprej, saj se bo kmalu skomercializirala in s tem izgubila tisti svoj glavni čar.

p.s. Vsa vprašanja glede Šri Lanke in najine poti lahko napišete tudi spodaj v komentar. Vsem, ki se bodo pa na Šri Lanko odpravili v kratkem, pa svetujemo, da si čimprej kupijo tudi najnovejšo izdajo Lonely Planeta Šri Lanka, ki jo najceneje (z brezplačno poštnino in dodatnim popustom) dobite na Book Depositoryju oz. direktno na tej povezavi, hkrati pa ne pozabite preveriti koliko bi v vašem primeru stal prevoz do Benetk na TEJ POVEZAVI.

Če pa ima kdo po branju tele obširne reportaže še dovolj moči in ga zanima še kakšna, so na voljo še naslednje reportaže z nasveti za popotnike:

- Tajska
- Nova Zelandija
- Laos
- Vietnam
- Šolta
- Pariz
- Valencia
- Dunaj
- Salzburg
- Islandija

Tekst: Damir Vidan
Foto: Damir Vidan in Nika Čeranič