Sreča

…o sreči…

   V čem je »skrivnost življenja« ? Kakšna je »formula sreče« ? Katera je »cena«, ki jo moramo plačati za občasne »pregrehe« ? Se količina, izkoristek »sreče« merita, seštevata in sta nasploh domena »redkih trenutkov« ? So »redki trenutki sreče« tisto, k čemur je treba stremeti, je gonja za redkimi, »gurmanskimi« trenutki ultimativni cilj, »sveti gral« uspešnega, zadovoljnega življenja? Ali so prav težnje, prepričanost o nujni redkosti teh trenutkov, ki jim pravimo »sreča«, »Scile in Karibde«, »ledene gore«, našega vseživljenskega zasledovanja »nemogočega«. Je »srečo« sploh moč determinirati brez »nesreče« ? In kaj, navsezadnje, to za »živečega« pomeni? Da so trenutki »slabše sreče« neizogibni? Morda pa jih ne bi smeli dojemati, kot takšne, morda so »slabi« le v primerjavi z »dobrimi«, v svoji funkciji pa naglašeno pozitivni in konstruktivni, saj, na bizaren, paradoksalen način, »ustvarjajo srečo«. Mar, navsezadnje, ne velja kot pribito, da :

    » Ni pomembno, kako "dobro", kako "pravilno", "uspešno" vedrimo skozi življenje, ne gre za omejitve, cilje, ambicije, pehanje za njimi in njih dosežek, ni cilj v iskanju neomajne, neskončne sreče še za časa življenja, ki bi jo dosegli z določeno količino izpolnjenih materialnih želja in "kariernih ciljev", gre za užitje življenja, tega prekrasnega, pa čeprav nesmiselnega daru, z vsemi blagodatmi, ki jih ponuja, pa najsi bodo nekatere še tako neznosne, nevzdržne; gre za spoštovanje dejstva, da nam je, čeprav je z gledišča prihodnosti planeta, na katerem živimo in silnega, širnega vesolja, katerega meja si niti predstavljati ne znamo, obstoj/neobstoj »človeštva« povsem imaginarnega značaja, sposobnost, dar, »čudež« »bivanja« , bil ponujen »na pladnju«. » ?!