Srce, veliko kot Triglav

Kako veliko je dejansko slovensko srce?

Zgodba, ki se še vedno ni dokončno razpletla, je zgodba o slovenskih Romih. Vsi smo poznani vsaj z okvirnim dogajanjem v preteklih tednih z romsko problematiko. Na eni strani imamo nezadovoljno lokalno skupnost, ki je več let živela skupaj z Romi, na drugi strani pa državo, ki je »rešila« problem tega nezadovoljstva. V zadnjih letih se pojavlja čedalje več problemov pri sobivanju dveh dokaj različnih kultur. Koliko so te kulture si različne nima pomena, ko pridemo do upoštevanja zakonov, ki temeljijo na enakosti vseh. To načelo zakona je po pričevanju številnih prebivalcev majhne vasice v Ivančni Gorici tokrat ponovno odpovedalo. Ponovno so se pričela obtoževanja o nasilnosti, ropih in neupoštevanju predpisov in zakonov s strani romske skupnosti. Stvari so zavrele do te skrajnosti, da je prišlo do izgona Romov s svojih bivališč. Tu niti ni pomembno, da je bil dosežen dogovor med tremi vpletenimi stranmi (vaščani, Romi, država) in niti medsebojno obtoževanje Hanžka in Janše kdo blati Slovenijo. Na kar se moramo ozreti, je predvsem delovanje oblasti, ki bi morala izvrševati svojo oblast nad vsemi enako, brez pardona.

Več kot očitno je v Sloveniji prisoten nek »status quo« pri obravnavi romskih problemov. Dela se veliko, naredi se nič. Vaščani se še naprej pritožujejo, Romi pa še naprej očitno nekaznovano zganjajo vragolije. Iskati grešnega kozla samo v Romih je absurdno.
V človeški naravi je najbrž, da počnemo stvari, za katere vemo, da ne bomo kaznovani oziroma imamo lepe možnosti, da se kazni izognemo. Poglavitni primer in tudi krivda ležita v državi, ki ni sposobna (ali pa noče) obravnavati kaznivih dejanj povzročenih s strani določene skupine. Še preden pa obtožimo prebivalce Ambrusa kot netolerantneže, se moramo vprašati kako bi v taki zadevi odreagirali mi sami.
Prebivalci Ambrusa v vsej tej zgodbi nastopajo zgolj kot glavni grešni kozli, ob katerih se lahko nekateri vprašamo o dejanski odprtosti Slovencev, ki pride na plan še ob ostalih manjšinskih vprašanjih (džamija, izbrisani, Romi, odnos do JV Evrope). Tudi obtoževanje Romov, da so necivilizirani, ne pride do svojega izraza, ko se skupina razjarjenih vaščanov odloči zravnati romsko naselje z zemljo ali ko jih »civilizirani narod« ubija z ročnimi granatami. Vse skupaj pa je še dobro začinila država, ko je na pobudo lokalne skupnosti izselila moteče občane.

Zdaj veste, na koga se obrniti, ko vas bodo sosedi nadlegovali. Z vsemi zadnjimi dogodki okoli ambruških Romov, se lahko vprašamo, kako veliko je dejansko naše slovensko srce in komu ga namenimo. Morda pa bo novi logotip in slogan Slovenije preglasil dogodek, ki je prišel tudi v sloviti NY Times