ŠOS: Stroški študija se ne smejo prevaliti na študente

Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je svoja stališča vedno oblikovala v smeri zagovarjanja javnega visokega šolstva oz. na način, da je potrebno slednjega okrepiti, zasebnemu pa pustiti prostor tam, kjer lahko dejansko dopolni oz. obogati mrežo stabilnega, kakovostnega in dostopnega javnega šolstva.

ŠOS je opozarjal tudi na nujnost čim hitrejšega urejanja financiranja visokega šolstva, saj se trenutno nahajamo v proti-ustavnem položaju. Delovna skupina za pripravo zakonodaje s področja visokega šolstva je žal prekinila z delom, ob čemer izražamo zaskrbljenost nad kršenjem rokov, ki jih je določilo Ustavno sodišče, predvsem pa nad nezadostno urejenostjo področja. ŠOS prav tako opozarja, da je na pogajanjih z vlado ves čas poudarjal, da se stroški študija ne smejo prevaliti na študente. Na veliko presenečenje pa so pri tem popustili prav sindikati, ki so med pogajanji sami ponudili možnost prelaganja bremena financiranja na študente z dvigom vpisnih stroškov.

ŠOS je vedno (in še) nasprotoval prelivanju sredstev za javno financiranje visokega šolstva zasebnikom. Soobstoju zasebnega šolstva se ne moremo izogniti, saj je to prisotno v večini držav, s katerimi si delimo širši visokošolski prostor. Prav tako ne gre posploševati domnev o (ne)kakovosti na eni ali drugi strani. Vendar pa ŠOS meni, da je izbira za zasebno izobraževanje izbira posameznika, ki nosi tudi (finančne) posledice za svojo odločitev in teh ni dolžna podpirati država. Nasprotno pa je ta (tudi ustavno) dolžna vsakemu posamezniku, ki izpolnjuje zahtevane kriterije, omogočiti dostopno in brezplačno javno šolstvo, kar v imenu študentov (in bodočih študentov) zahteva tudi ŠOS. O tem je ŠOS odprl tudi že nekaj strokovnih razprav, med drugim tudi z mednarodno konferenco na temo javnega in zasebnega šolstva (leta 2009; povzetki dostopni na: www.highereducation.si). ŠOS je znova pripravljen prevzeti pobudo za strokovno razpravo o tem vprašanju, ki ga bo potrebno dolgoročno urediti na način, da ga, v iskanju kratkoročnih koristi, ne bo mogla samovoljno spreminjati vsakokratna vlada.

Prav tako pa bi na ŠOS želeli kritično opozoriti na trend, ki so ga ustvarile univerze same, tj. umetno ustvarjanje vse več podobnih študijskih programov z velikim številom razpisanih mest. Na tovrstno »podvajanje« programov so študenti, vpeti v procese NAKVIS opozarjali na več ravneh, a žal neuspešno. Rezultat tega je, da imamo danes ogromno število podobnih študijskih programov, razdeljenih med več univerz (ali članic), kar otežuje preglednost, deloma pa tudi kakovost v visokem šolstvu. ŠOS predlaga – tudi ob upoštevanju demografskih napovedi – premislek o dejanskih potrebah po tolikšnem številu programov in smiselno razpisovanje teh na način, da dostopnost študija ne bo ogrožena, bo pa spodbujeno sodelovanje med univerzami v smeri ponujanja najbolj kakovostnih študijskih programov študentom.

ŠOS pozdravlja iniciativno na področju raziskovalnega dela, saj meni, da so odlični profesorji lahko le tisti, ki so aktivni tudi na raziskovalnem področju in z ugotovitvami novih raziskav obogatijo študijski proces, v svoje raziskovalno delo pa vključujejo tudi študente.
Nasprotuje pa dopuščanju univerzam, da same spreminjajo študijske programe. Svoje stališče do tega konceptualnega premika je ŠOS izrazil tudi ob sprejemanju NPVŠ 2011–2020 – predvsem s pomislekom, da razlogi za spremembe, ki ne bodo utemeljeni z večanjem kakovosti. To bo posledično pomenilo »instant« spremenjene študijske programe, ki bodo brez pravega nadzora lahko škodili več generacijam vpisanih študentom (zunanja evalvacija se izvaja praviloma na 7 let). ŠOS prav tako spodbuja izboljšanje delovanja NAKVIS in strožja merila, saj ocenjuje, da skozi trenutno sito spusti vse preveč zavodov in programov, ki morda komajda izpolnijo minimalne kriterije, vsekakor pa niso kakovosti. Žal je v svojih opozorilih – tudi prek predstavnikov v Svetu NAKVIS – velikokrat osamljen. ŠOS bo z veseljem aktivno sodeloval pri vsaki pobudi za spremembe, ki bo šla v smeri večje kakovosti in transparentnosti, ki je trenutno na zavidljivo nizki ravni. Žal si tudi javni visokošolski zavodi niso pripravljeni postaviti ogledala ali dovoliti vpogled v svoje delovanje zainteresirani javnosti (npr. evalvacijska poročila NAKVIS še vedno niso javno objavljena, nekateri zavodi pa tudi samoevalvacijskih poročil ne objavljajo). Tukaj ŠOS poziva javne zavode k odgovornosti – velikokrat namreč opažamo predvsem zahteve »do javnega« ne pa tudi odgovornost do tega.

ŠOS znova poudarja nujnost kakovostnega in dostopnega javnega šolstva ter povečanih vlaganj vanj. Teh ne smemo dojemati kot strošek, pač pa naložbo v prihodnost in generacije, ki bodo sposobne končno tudi reševati krize, ki so jih povzročili tisti pred njimi. Poleg tega je ŠOS vedno poudarjal številne druge pozitivne družbene učinke, ki jih javno šolstvo prinaša.

Na koncu pa še pojasnilo o pogajanjih s pristojnim ministrstvom, o katerih sindikat v svojem javnem pozivu navaja: »Če je bil pod finančnimi pogoji rebalansa mogoč sporazum med ministrstvom in študentsko organizacijo, je to sporazum o uničenju javnega visokega šolstva, katerega namen je divja privatizacija.« ŠOS nikakor in pod nobenimi pogoji ni pristal na pogoje, ki bi vodili v »divjo privatizacijo«. ŠOS je vedno poudarjal nujnost povečevanja sredstev za javno šolstvo in raziskovanje. V danih okoliščinah pa si je prizadeval predvsem za ohranitev sistema, ki bo omogočal brezplačen študij na 1. in 2. stopnji, kar je še vedno zakonsko določeno. Zapis o šolninah na 2. stopnji in velika grožnja za študente se torej ni realizirala, sprejeti pa so bili npr. ukrepi, s katerim se študenti odpovedujemo določenim pravicam, ki so jih želeli omejiti tudi visokošolski zavodi sami (npr. trajanje študija in absolventski staž). Na pogajanjih je ŠOS poudarjal, da se stroški študija ne smejo nikakor prevaliti na ramena študentov (niti v obliki šolnin, povečevanja obsega izrednega študija ali večanja vpisnih stroškov). Tukaj pa so – na veliko presenečenje študentov – popustili prav sindikati, ki so tekom pogajanj s pristojnim ministrstvom sami ponudili možnost prelaganja bremena financiranja na študente, in sicer z neutemeljenim dvigom vpisnih stroškov, kljub temu, da veljavni predpisi jasno določajo, kaj vpisni stroški sploh lahko obsegajo. ŠOS je ob tem presenečen, kako hitro sindikati – ki sicer pozivajo študente k zavezništvu v bitki za javno šolstvo – sami predlagajo »rešitve«, ki gredo v neposredno škodo študentom in to na način, ki jih takoj in neutemeljeno prizadene.

ŠOS bo tudi v prihodnje, kot reprezentativna organizacija vseh slovenskih študentov, ostro nasprotoval rezom v visoko šolstvo, dvigovanju stroškov na breme študentov in uvajanju šolnin. Sindikat zaposlenih v visokem šolstvu ima upravičeno tudi druge zahteve, pozivamo pa ga, naj te nikoli ne gredo v smeri poslabšanja položaja študentov, kot je bilo npr. tudi predlagano zviševanje vpisnih stroškov ali celo uvajanje šolnin, o čemer je govora na zadnjem srečanju evropske zveze univerz (EUA), ki poteka v teh dneh.