Sofinanciranje doktorskega študija

Ni komentarjev

Ob zaključku razpisa Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) izraža zaskrbljenost nad usodo doktorskega študija, skupaj z doktorskimi kandidati pa upa, da jih bo čim več uspelo zadostiti strogim kriterijem razpisa ter tako pridobiti (ali ohraniti) sofinanciranje študija tudi na najvišji stopnji.

ŠOS je v preteklosti večkrat opozoril na negotovost doktorskih kandidatov povezano s sofinanciranjem. V preteklem študijskem letu je razpis zamujal za več mesecev od ustaljenega roka, prav tako pa se je vanj prvič (in brez soglasja študentov) vrinila tudi dikcija o vračanju sofinanciranih šolnin. V tem študijskem letu je negotovost le še naraščala. Napeto stanje je nato presekala obljuba o »inovativni shemi« sofinanciranja doktorskega študija, ki pa je tudi v strokovni javnosti sprožila veliko kritik: osrednje so šle v smeri podrejanja univerze gospodarstvu, tak način pa naj bi v depriviligiran položaj postavil predvsem humanistične in družboslovne študije. ŠOS ob razpisu opozarja tudi na časovnico postopka, saj namreč študenti po več kot polovici študijskega leta še vedno ne vedo, ali bo njihov študij sofinanciran ali bodo morali (precej zajetno) šolnino in druge, s študijem povezane stroške v celoti kriti sami.

Razpisu pa lahko očitamo še nekatere druge pomanjkljivosti. Najprej časovno omejitev na tri leta, ki je vezana na do leta 2013/14 zagotovljenih (evropskih) sredstev. Kaj torej potem, ko se namenska sredstva EU socialnega sklada izčrpajo? Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) sicer obljublja poenotenje treh shem sofinanciranja doktorskega študija (ARRS, TIA in Inovativna shema) in zagotovitev proračunskih sredstev, zagotovila za to pa ni. Svoj delež odgovornosti pa nosijo tudi univerze, ki s svojim raziskovalnim delom ne zagotavljajo dodatnih sredstev za razvoj raziskovanja na univerzi – torej tudi na doktorskem študiju.

Nadaljnji problemi pa izhajajo tudi iz neusklajenosti modelov sofinanciranja in samih pogojev ter visoko zastavljenih meril, ki jim mora ustrezati tako kandidat, kot mentor, kot tudi sama tema idejne zasnove doktorske disertacije. ŠOS se sicer strinja s pogoji, postavljenimi za mentorje, ki vodijo v večjo kakovosti, npr. omejitev števila doktorandov na mentorja, a le v primeru, če so kriteriji zastavljeni in preverjani objektivno in ne prihaja do načrtnega opuščanja določenih mentorjev zaradi neskladnosti njihovih idej z idejami vodstev inštitucij.

Sredstva inovativne sheme se med kandidate porazdelijo po dveh modelih, kjer prvi model, sofinancira celotno šolnino, do zneska 4000 evrov; poleg tega pa zagotavlja tudi dodatna sredstva za spodbudo raziskovalnega dela in povračilo življenjskih stroškov. Drugi model pa sofinancira doktorski študij do polovice šolnine, do največ 2000 evrov, kar po mnenju ŠOS celo namiguje na dvig šolnin na 3. stopnji (za lansko študijsko leto je normirana šolnina znašala 2700 evrov). Kandidate (tako prve kot druge sheme) omejuje dikcija, ki sredstva razdeljuje na »za državo relevantna področja«, povezana z gospodarstvom in aktualnimi družbenimi izzivi ter tako diskriminira družboslovno ali humanistično usmerjene kandidate, ki so pogosto izvzeti že po modelih ARRS in TIA, ki po pregledu razdelitev sredstev po področjih za zadnjih nekaj let, ta usmerjajo predvsem v naravoslovje, tehniko in matematiko.

Problematičen je tudi vidik, da se sredstva izplačujejo »za nazaj«, ob predložitvi vseh računov, vključno s šolnino. To pomeni, da se ob vpisu kandidati, ki se vpisujejo na 3. bolonjsko stopnjo, znajdejo v negotovem finančnem položaju, saj morajo stroške vnaprej v celoti pokriti sami.

Kandidate so o uspešnosti na razpisu obveščeni šele v roku do 60 dni po odpiranju vlog, zato kandidat do sredine 2. semestra ostaja negotov glede sofinanciranja, mogoče je celo prisiljen v najem posojila, s katerim plača šolnino.

Študentska organizacija Slovenije je zaskrbljena nad naknadno določenimi visokimi merili za izbor prijaviteljev in samim načinom izbire, ki pripada izključno avtonomnosti univerz, od koder že prihajajo informacije o subjektivnih izbirah. Reguliranje masifikacije študija na 3. bolonjski stopnji, z naknadnim zaostrovanjem kriterijev in višanjem šolnin, ni pot v pravo smer. Vsi želimo kakovostne doktorske kandidate, vendar je za to potrebna omejitev razpisanih mest že v prvi fazi in določitev kriterijev tako, da bodo skozi vpisno »sito« prišli res najboljši. Tem pa naj se nato študij financira. Omejevanje dostopnosti študija preko diskriminiranja družboslovja, humanizma in socialno šibkejših kandidatov pa je kontradiktorno glede na besede Nacionalnega programa visokega šolstva 2011-2020, ki predvideva več doktorskih in postdoktorskih kandidatov iz domačih logov kot iz tujine.

Petra Kurinčič, predsednica Odbora za visoko šolstvo ŠOS: »Dostopnost in kakovost študija na vseh treh stopnjah bolonjskih programov, so gotova naložba v prihodnost, ne le študenta, temveč cele države. Dvig števila študirajoče mladine naj se na nacionalni ravni rešuje z ustrezno štipendijsko in zaposlovalno politiko, ne z grožnjo šolnin ali zmanjšanim sofinanciranjem. Cilj nacionalnega visokega šolstva, ki v prvem odstavku Nacionalnega programa visokega šolstva omenja znanje kot javno dobro in visoko šolstvo kot javno odgovornost, naj ne stremi zgolj k tehnološkemu in – z znanostjo povezanemu – gospodarskemu razvoju, temveč k družbenemu dobremu, javnega bremena pa naj ne prelaga na oseben strošek posameznika.«