Slovenske gradbene prioritete

Stadioni ali bolnišnice?

Ljudje imamo potrebe. Te potrebe se razlikujejo od posameznika do posameznika. Obstajajo pa tudi take, ki so nam nujno potrebne za dostojno življenje. Med pomembne dobrine večinoma smatramo hrano, stanovanje in varnost. Z varnostjo tokrat mislim socialno in zdravstveno varnost. Varnost namreč lahko definiramo na veliko načinov. Mislil bi si, da smo se pripravljeni tudi pošteno skregati za to varstvo. Pa poglejmo kako je pri nas  s tem.

Enkrat v devetdesetih letih prejšnjega se je začela gradnja Pediatrične bolnišnice. Vedno, ko se je skoraj že začela, je prišlo nekaj vmes in se je začetek gradnje pomaknil v prihodnost. Ljudje so prikrito negodovali in se sprijaznili, da je to pač politika. Kmalu zatem je bil položen temeljni kamen in vsi smo pričakovali, da se bo nekaj končno zganilo. No, danes smo leta 2007, Pediatrične klinike še ni. Nekaj so zgradili, nekaj so porušili in nekaj so se dogovarjali. Si sploh še kdo upa napovedati končanje gradnje do leta 2020?

Drugi tak sramotni primer je Onkološka klinika. Klinika že od samega začetka deluje v stari konjušnici. že sam pogled na različne oddelke klinike je zastrašujoč. Bolniki živijo in umirajo v prenatrpanih sobah. Vsake toliko časa se pojavijo okužbe, ki so posledica neustreznih prostorov. Nazadnje se je zgodila še večja poplava in stanje je bilo obupno. Gradnja nove stavbe je bila zelo nujna. Pa se je spet pokazala slovenska mentaliteta, da vsem zelo radi pomagamo, dokler se nam samim ni treba ničesar odpovedati.
Po takih in drugačnih težavah izgradnje novih prostorov, so se pojavili problemi pri nakupu opreme.
In tu pridemo do slavnih operacijskih miz. Stvar se vleče že dolga tri leta. Dolga tri leta, zdravniki že izbirajo na svojih oddelkih katerega bolnika bodo rešili in katerega prepustili smrti.
Poslovneži in politiki pa se pogajajo o ceni, načinu dobave, količini in verzijah miz, ki so nujno potrebne v vseh bolnišnicah.
Ob vsem tem se zamislim ob besedah moje makedonske prijateljice, ki hvali in povzdiguje naš zdravstveni sistem – bolnišnice v oblake. Niti si ne želim predstavljati razmer v njeni državi, če je to pri nas oh in sploh super.

Ob uspehih slovenske nogometne reprezentance so se začele vrstiti obljube o novem stadionu v Ljubljani. Najbrž da smo s težavami in napredkom gradnje tega stadiona vsi bolje seznanjeni, kot pa o poteku gradnje prej opisanih zadev. Za stadion se je oblikoval celo poseben račun, kamor smo lahko nakazovali različne vsote denarja. Vedno, ko se gradnja odmakne še za nekaj let v prihodnost pride novica na naslovnice in glavne strani časopisov.

Nedavno je bil v Ljubljani zelo zanimiv dogodek. Pred mestno hišo se je zbrala skupina protestnikov, ki nasprotujejo gradnji garažne hiše v centru Ljubljane. Se mogoče kdo spomni, kdaj je bil organiziran protest zaradi negradnje pediatrične klinike? Ali pa onkologije? Kaj bo potrebno še storiti, da se bodo ŽIVLJENJSKO  pomembni projekti dejansko uresničili? Morda bi morali pripeljati bolnike z onkologije na Prešernov trg, kjer bi jih navdušeno pozdravila množica in bi nato v duhu evforije ustanovili fond za nakup novih operacijskih miz.

Ali je morda še kdo opazil to ironijo? Ko je potrebno zbrati protestnike proti garažni hiši, za gradnjo nogometnega stadiona ali proti graditvi verskega centra, se ljudje odzovejo. Tudi medijem ni problem narediti pol urne reportaže o pregonu vrtičkarjev iz okolice Ljubljane. Ko pa izvemo, da se bo zaradi tega ali onega razloga zavlekla dokončna izgradnja pediatrične bolnišnice ali vselitev onkološkega inštituta pa zamahnemo z roko češ: «Ah, seveda… to je sama politika z kapitalom v ozadju…« Ne, ni res. Tudi pri gradnji stadiona, garaže, verskih centrov VEDNO stoji v ozadju kapital s politiki. In če bi vsak dan močno izpostavljali podobne probleme (mize, pediatrična klinika, onkologija…), bi tudi nekaj dosegli.

Kaj nam je storiti? Nič… Začeli bomo jamrati, ko bomo umirali na zdravljenju v konjušnici. Takrat nam bo morda žal, da smo prispevali jurja v sklad za izgradnjo življenjsko pomembnega nogometnega stadiona.

LP Peter