Seks v mestu

Ni komentarjev

K ideji, da v središče vsega, kar je bilo, je in kar bo, kar se mi dozdeva, kot izvrsten primer »inflacije« kvalitete, nivoja kulture in naraščajoče vsesplošne bebavosti, umestim dva egzemplarična izdelka filmske industrije, vsakega svoje generacije, ki sta (eden njiju še vedno), vsak v svojem obdobju, »bolščala« z »jumbo plakatov« in s svojim posebnim appeal-om vabila v kinematografe, me je pripeljala ena debat s prijatelji in slikovita prispodoba enega njih, ki je, dejal bi, povsem zadela »terno«.

Na eni strani Citizen Kane, kultni film Orsona Wellsa iz leta 1941, s strani ameriških in britanskih »filmskih avtoritet« na prelomu prejšnjega tisočletja, proglašen za »najboljši film vseh časov« in, kar je za našo zgodbo najpomembneje, »za enega najinovativnejših izdelkov v filmski industriji«, ki je v »kulturno – kreativnih«, pa naj gre za »wannabe«, ali »pristno zadevo«, krogih, postal simbol omikanosti, če na vprašanje o subjektivno najboljšem filmu vseh časov odgovorite z »Wellsovo mojstrovino«, na drugi strani pompozno, z »bogatimi barvami«, s plakatov širom našega in mest sveta kričeče reklamirano, zdrizasto, patetično, prav nesramno ne – komično, osladno opredmetenje sanj vseh, v »svetu princesk in princev na belem konju« živečih deklet in nadobudnih gejev, ne- delo, »zakladnica« kopičenja vseh možnih klišejev, poveličevanja mode in »modnosti«, kot središča »ženskega sveta«, promoviranja le tega, kot »alme mater« vsega kiča, patosa, nizke kulture in profanosti, kjer je mesto za »visoko kulturo« le tam in takrat, ko se to zdi «kul«, »šik« in »modno«…

Seks v mestu, seveda, Sex and the city, kultna, nezahtevna, kičasta serija, primerna za razbijanje tabujev o pregovorni ženski spolni zavrtosti, ki to že zdavnaj več ni in za ljubitelje »mehkih porničev z vsebino in zgodbo«, je doživela svoj epilog na »velikem ekranu«, z negacijo vsega, kar je kot »sit com« predstavljala – »kozmopolitski« duh, duh velikega mesta in urbane kulture, je izginil neznano kam, spreminjajoč »New York v provinco nesluteno bebavih razsežnosti«, s platen kinodvoran pa nas plaši še ena malomeščanskih, osladnih, patetičnih romantičnih komedij, s humorjem, »razumljivim tudi psom«, prava poslastica za večinsko sodrgo, drhal, ki dojema hip-hop, kot kulturo, modne kreatorje poveličuje v kulturnike, intelektualce, umetnike, »kurbam« pa daje digniteto Simone de Beauvoir…
Težava seveda ni v poceni, »no brainer«, preprosti, »dajmo možgane na pašo« zabavi, saj navsezadnje, tudi moški počnemo, gledamo in konzumiramo mediokritetne »kozlarije«, kot so filmi van Damme-a, Dolpha Lundgrena, Stevena Seagala, »Sly« Stallone-a, težava ni v manjšini deklet, ki tovrstne filme doživljajo, kot način »female bondinga«, težava je, podobno, kot v zgoraj omenjenih primerih moških jim različic, v večjem delu »nedeljskih kur« skrajno konformistične narave, ki vtise, znanje, ki jim ga kdo želi posredovati, srkajo po principu gobe, ki po »domače«, »požrejo vsako sranje, ki jim ga kdo ponudi«, težava je v tistih, ki jim življenje, oblačenje, razmišljanje, nivo kulture, teh, veliko bolj, kot deklet, katerim primerno se v svojih fiktivnih vlogah vedejo, »ostarelih, promiskuitetnih vlačug«, ki bi, ko bi morale paziti na svoje vnuke, raje plešejo »na šankih« in se pri petdesetih še »niso našle«, ki berejo zgolj »fashion style« magazine in »pocukrane ljubiče«, se mazilijo, kupujejo čevlje in vedno nove dizajne »kreativnih pedrov«, ki v svoji nezavedni želji po izenačevanju ženskega z moškim telesom, diktirajo modele, konfekcijske številke, svet mode in nekakšen kvazi – ideal, kako naj bi ženska izgledala; »emancipacija« je ženske moškim izenačila le na področju »nizke kulture«, ženske se »fukajo«, »pijejo, žrejo in kozlajo«, prav tako dobro, kot moški, le da je danes ženska enačica nečesa, kar so nekoč moški podili iz salonov v gozdove in zakotne birtije, postalo »mainstream« in se naselilo »v salone«…

Citizen Kane je dober film, kakršnih žal ne počnejo več, čeprav ne gre podcenjevati nekaterih solidnih novodobnih izdelkov, ob katerem je potrebno, četudi ne preveč, za trenutek »upreči možgane«, se morda oznojiti, a Citizen Kane je v času, ko je nastal, predstavljal »mainstream«, bil je torej namenjen širšim množicam, bil je »nov«, moden, »kul«, »trendy«, danes je »trendy« nekaj drugega, v ospredju je blišč, razvrat, kič in poceni mašila, ki, vedno novih oblik in barv, zapolnjujejo naša »instant življenja«, z »instantnim« zadovoljevanjem potreb, »trendy« je ne razmišljati, »imeti možgane na paši 24/7«, »užiti«, kar je postal priljubljen, »kunštno« zveneči moto vseh »ambicioznih ljudi«, »dan«, »carpe diem«, »seize the day«, nihče se ne želi več mučiti, ukvarjati, razmišljati o »nepotrebnih« zadevah«, ki se ne skladajo z zgoraj omenjenim konceptom predestiniranih življenj in želja »biti lep, modno oblečen«, in, kot sem šokirano ugotovil, ko sem v mestu naletel na skupinico osnovnošolk, ki je eno, najverjetneje skromnejših, sramežljivejših in lepo vzgojenih deklic obkladala z zmerljivkami in očitki v stilu »ti nisi popularna«, »popularen«.