Se spomniš še kdaj name?

Vse je minljivo. Kljub temu, da ljudje govorijo, da je ljubezen lahko veèna. Pa vendar jo smrt loèi.

Rada bi spet pisala in govorila s tabo tako kot nekoè. A ne, ne morem. Sem brez navdiha, sem strta, kot zadnji košèki le¾im na tleh. Vsak košèek me re¾e, daleè v praznino, daleè v srce.

Se spomniš name kdaj?

Si kdaj za¾eliš, da bi se vrnila spet?

Vsaka tvoja besede me zare¾e in mi priklièe solze v oèi. Pred mano se vrti film z mojimi spomini, kjer si ti. Kjer si mi obljubljal veèno ljubezen pa vendar, vedela sem, da se bo to konèalo. Vse je minljivo. Kljub temu, da ljudje govorijo, da je ljubezen lahko veèna. Pa vendar jo smrt loèi.

Krièala bi pa nimam glasu. Jokala bi pa nimam solza. Rada bi krvavela pa nimam niti kapljice krvi veè. Rada vi vohala, sve¾ zrak in jutranjo roso pa vendar ne morem. Rada bi slišala jutranjo glasbo ptic pa vendar ne morem. Rada bi okušala pa preprosto ne morem. Ker še vedno imam v ustih okus po tvojih poljubih. Ne morem slišat nièesar drugega kot le tvoj glas in tvoje ne¾no šepetanje igrivih besed. Voham lahko le tvoj vonj, ki me omami in mi da krila, da poletim.

Se spomniš name kdaj?

Vem, da ne, ker misliš, da sem preveè otroèja, ker misliš, da sem nora. Pa vendar veš kaj? Imaš prav in to mene ne moti. Ne, ne. Ni še moj èas, da odrastem. Ni še moj èas, da pozabim na vse kar je bilo. Ne, ne, nisem ta oseba. Hoèem spomine, hoèem da vem, da sem nekoè ¾ivela, da preden umrem, da se sprehodim po spominih in da mi solza spolzi po licu. Po nagubanem, starem licu in, da mi, da vedeti, da nekoè ¾ivela sem. Ljubila in sovra¾ila sem in bila sem sreèna.

Vem, da tole nima smisla, oprosti.

Nikoli ne boš razumel pa vendar kaj naj?

Pišem kar èutim, èeprav v nerazumljive stavke.

Noben ne ve kako se poèutim, noben ne ve, kako je, ko èustva otrpnejo, ko se zaveš …

Da ti je všeè èlovek, ki se s tabo smeji, ki te objame in reèe: ‘Alex. rad te imam.’

Vem, srce, vem … rad me imaš pa vendar ne tako, kot jaz tebe.

To bo moja jesenska skrivnost, ki jo bo veter odnesel z jesenskim listjem.

Odnesel jo bo s sabo na dno srca, obstala bo tam, dokler ne zbledi, dokler ne izgine s prvim snegom.

Se spomniš še kdaj name?