Regular Ordinary Swedish Prog Rock vol.2

Ponedeljki so morda nekoliko neobičajni dnevi za koncerte – in zaradi tega so morda ponedeljkovi koncerti vse prej kot običajni. Pod rdeče luči kluba Gromka so najprej stopili slovenski zeliščarji, ki v prostem času radi primejo za inštrumente, Crazed Farmers.

Nisva jih še videla v živo, nisva vedela, kaj točno pričakovati, v spominu so bili pankerski vplivi in malo večja zasedba. In res, šest članov, vsak s svojimi inštrumenti, vsak s svojimi idejami in prvi vtis – glasbeni kaos na odru. To je lahko dobro, lahko slabo in pri tej skupini se je bilo na trenutke težko odločiti, za kakšne vrste kaos gre. Trdi prijemi, močni, glasni zvoki, neprestano dogajanje, preplet ženskega in moškega vokala, saksofona in trobente, vse od najnežnejših vzdihov do že skoraj pretiranih krikov. Če sediš, obsediš, če stojiš, obstojiš. Občutki po nekaj več kot polurnem setu so mešani, vsekakor pa brez obžalovanja. Imajo nekaj čisto svojega, edinstvenega in predvsem nekaj, kar ni za vsaka ušesa.

Po krajšem premoru se na odru odvija čisto druga zgodba. Čas se je zavrtel nazaj, nekam v 70. Leta prejšnjega stoletja – divje dolgi lasje, brade, trapezaste hlače, rožice. Zelo očitna menjava vzdušja v primerjavi s predskupino. Oder najprej zasedejo trije fantje v klasični postavi – bas, bobni in kitara, nato se jim pridruži še dekle z zanimivim glasom, ki je dovolj močno prodiral do publike. Malo nostalgije v glasbenem smislu, ampak še vedno dovolj izvirnosti, da pritegne k poslušanju. Po nekaj uvodnih komadih se jim na odru pridruži še energični klaviaturist. Zanimive glasbene kombinacije, včasih tudi pridih dobe Led Zeppelin in še koga iz tega časa, pa vendarle avtentično. Publika jih je sprejela res dobro, vrhunec pa je predstavljal sitar, ki ga je kitarist naposled vzel v roke. Indijske melodije, prepletene v rockovske linije in navdušenje med poslušalci, ki si niso mogli pomagati, da ne bi prijeli v roke svojih »zračnih kitar« in se pozabavali z navideznimi akordi.

Na koncu lahko rečeva, da je bil vtis po koncertu dober, seveda pa bi morali biti tam, da bi res razumeli, kar sva poskušala zgoraj opisati. Vsekakor ne gre zamuditi koncertov v organizaciji KiborgSpužve Bukinga, ki vedno poskrbi za kakšno presenečenje, poleg tega pa daje možnost res manj znanim (ampak načeloma dobrim) skupinam.

Tekst: Lucija Janša in Davor Ogrizek
Foto: Lucija Janša