Rdeče-bela zastavica

Ni komentarjev

Onidan sedim s prijatelji ob prijetnem ambientu ljube nam Ljubljanice in gledamo prihajajoče svate. Nepopisno veselje, glasba in čedno oblečeni gostje prihajajo z avti na bližnje parkirišče gostilne, kjer so verjetno do zadnje kapljice proslavili ta veseli dan. Kdo se je ženil, ne vem, vem samo da so okrašena in spolirana huda avta po obhodu z gradu in skozi mesto prišla do parkirišča, poleg različnih registrskih tablic pa so imela razobešene enake zastave. Folklora, ki je ’tistim od dol’ dobro znana. Pokazovanje svoje pripadnosti, svojih korenin, pa je ob zastavah neke, nekdaj bratske države, dalo tudi pečat spoštovanja. Iz enega avta je namreč plapola tudi slovenska zastavica, tako zvezana z večjo, bratsko. Naj se vseeno ve, kje se bo zgodila poroka.

Nekaj dni kasneje daleč od tistega parkirišča se ta čas dogaja dogodek, ki je ustavil vrtenje našega planeta. Zmučeno, ovalno Zemljo je zamenjala žoga, okoli katere se bo te dni vrtela cela Evropa in preostanek sveta. Tudi naši južni sosedje so prišli do častnega kluba najboljših evropskih reprezentanc. In ker imajo ravno hrvaški ognjeni nogometaši še bolj ognjene navijače, so na poti do tribun štadionov evropskega prvenstva morali prečkati našo deželico. Opremljeni z vsemi navijaškimi pripomočki, z voljo, optimizmom in kakopak z malimi rdeče-belimi kockastimi zastavicami. A glej ga zlomka, plapolanje teh zastavic na slovenskem vetru stane 41 evrov. Slovenija namreč, tako uradno, ne dovoli razkazovanja državnih simbolih na vozilih, razen v primeru ko gre za protokolarne obiske in je avtomobile opremljene s hrvaškimi zastavicami bojda ustavljala, opozarjala, nekatere tudi kaznovala. Hm, kakega protokola na tisti poroki sicer nisem videl, razen tistega ki ga je vodil boter mladoporočencev, ampak o kakšnih kaznih ni bilo ne duha ne sluha. Ne takrat, ne kdaj poprej. Dajmo priznati, Joras je dobil zapornico, ribe so verjetno v vsem tem času že dojele, kje lahko plavajo in ribiči, kje lahko lovijo, zato je potrebno nekako nagajati. Lahko bi bilo huje, lahko bi od vsakega navijača, ki stopi na našo zemljo zahtevali mali lipov list pripet na levi strani majice, tam pri srčku. Lahko bi kot obvezno avtoopremo uvedli zbirko Prešernovih pesmi ali pa obvezne senčnike I feel Slovenia. Lahko pa bi enostavno pustili naše sosede, da mirno prečkajo čez naše avtoceste in se veselijo tam zgoraj. Če nas že tako boli, ko se sosed veseli, naj to počne daleč od nas. Več jih bomo ustavljali, dlje se bodo zadržali, mogoče celo vrgli kak pljunek na našo cesto čakajoč na policaja, da mu napiše kazen. In ne gre dvomiti, da bo poletje sigurno zaznamovalo povračilno nagajanje.

Mogoče je teh 41 evrov neka tolažba za tistih 35 evrov, ki jih naše avtoceste od tega prvenstva ne bodo dobile. Tudi če Hrvati pridejo do finala se bodo vračali dan, dva pred uvedbo vinjet. Mogoče jih ne maramo, ker nam kradejo zemljo, ribe in prihajajo za nami v Unijo. Mogoče enostavno ne privoščimo sosedom ne zmag, ne navijačev, ne Hvara, ne Umaga, ne ansamblov na terasah lokalnih hotelov polnih Čehov, Nemcev in Slovencev. Čisto možno, da smo samo žleht. Predlagam in enim in drugim neprotokolarno zastavo – tisto belo. Skrajni čas je že.