Infoscena priporoča

Emma Ruth Rundle + Jaye Jayle / Kino Šiška

Fotogalerije

Fotke z žurov, koncertov in festivalov

Klubi

Glasuj za svoj najljubši klub v Sloveniji

Fotografi

Predstavitev uradnih fotografov Infoscene

Rammstein zažgali Stožice

30.4.2013 so v ljubljanski dvorani Stožice nastopili nemški progresivni metalci in zvezde svetovnega kova – Rammstein.

Pol šest popoldan. Stopila sem iz avtobusa skupaj s skupino v črno oblečenih deklet, opremljenih z močnim temnim mejkapom in majicami ki so nakazovale, da gremo skoraj gotovo v isto smer. Ljubljanska dvorana Stožice, koncert zasedbe Rammstein.

A če so punce mislile, da bodo na prizorišče ob tej pozno popoldanski uri prišle med prvimi, so se motile. Uro in pol pred odprtjem stožiških vrat, so najbolj zagreti namreč že čakali v vrsti. Med njimi je bilo v večini slišati nemščino, hrvaščino in italijanščino, Slovencev pa je bilo ob tako zgodnji uri bolj malo.

Po temeljitem varnostnem pregledu ob vstopu v dvorano, je deset minut čez osmo najbolj goreče oboževalce v dvorani pričel ogrevati DJ Joe Letz. Rammstein remikse izpod njegovih rok so na platnu spremljale zanimive vizualije, a publika kljub Letzovi interakciji z občinstvom nad kratkim setom ni bila ravno najbolj navdušena. Največ kar je glasbeniku uspelo spraviti iz zbranih grl, so bili vzkliki “Fuck the DJ”, h katerim je pozival kar sam, a čutiti je bilo da to ni tisto, po kar so obiskovalci ta večer prišli. Škoda, saj so sicer remiksi zveneli zelo dobro – dovolj oddaljeno od tipičnega Rammstein zvoka, a še vedno s pravim priokusom.

Vendar kdor čaka, ta tudi dočaka. In nastopili so v velikem slogu, kot se za njihov sloves spodobi. Ognjeno pirotehnični spektakel so Rammstein pričeli nekaj čez deveto zvečer z otvoritveno Ich tu dir weh, ki je vedno bolj razpoloženo množico popeljala na uro in petinštirideset minut dolgo potovanje skozi bogat repertoar šestčlanske zasedbe. V tem času smo lahko slišali večino največjih hitov, vse od Feuer frei!, Mein Teil, Ohne Dich, pa do Benzin, Links 2-3-4, Du Hast ter Ich Will, s katero so zaključili prvo uro in pol igranja.

Nekje vmes smo bili priče simulaciji spolnega akta med vokalistom Tillom Lindemannom in klaviaturistom Christianom Lorenzom. Na ploščadi, dvignjeni visoko nad odrom, je slednji na vseh štirih kazal svojo golo zadnjico, medtem ko je Till za njegovim hrbtom navdušeno uprizarjal seks. Rammstein doggy style.

Lorenz, očitna Lindemannova žrtev večera, je samo nekaj minut prej stal v velikem kotlu, katerega je Till, oblečen v kuharsko uniformo in z mesarskim nožem v roki, podžigal z ognjem. A še preden bi se Lorenz Lindemannovem okusu primerno skuhal, se mu je uspelo osvoboditi iz kotla pogube, Till pa je kasneje za lastno zadoščenje vseeno zažgal (v primerna ognjevarna oblačila oblečenega) človeka.

Dodatek s tremi skladbami se je pričel s čudovito piano verzijo Mein Herz brennt. Navkljub velikem prizorišču in desettisočglavi množici je pesem zvenela izjemno intimno, publika pa je Lindemannu skorajda jedla iz rok. A zasedba ni dopustila, da bi občinstvo odšlo domov zasanjano in zaključili so udarno – najprej s Sonne ter povsem za konec še s Pussy.

Za trenutek sta mi morda manjkali pesmi Mutter in Amerika, a če pod setlisto potegnem črto, niti nista bili potrebni. Več kot očitno zadovoljni oboževalci so med koncertom na parterju ustvarili nekaj manjših mosh pitov, bili spremljevalni vokal, razuzdani divjaki in pokorni poslušalci obenem. Ob ravno pravi dozi vsega so iz Stožic odhajali navdušeni obrazi, v pogovorih pa je bilo večinoma mogoče slišati kanček upanja, da se Rammstein vrnejo k nam prej, kot po osmih letih.

O stožiškem zvoku morda niti ne gre izgubljati besed, pa vendar. Dvorana, primarno grajena za športne dogodke, za koncerte pač ni primerna. Zvok se je do tribun izgubljal kakor da bi ga nekdo odrezal, Tillov močan vokal pa je na trenutke do zgornjega sektorja Stožic priplaval nerazumljiv in popačen. Morda je bil to tudi vzrok za meni nedojemljivo vedenje dela publike na tribunah, ki so koncert v celoti presedeli s svojimi zadnjicami očitno prilepljenimi na sedeže. Majhni uničevalci atmosfere so po možnosti še komu pred seboj, ki se je sedežem navkljub odločil za glasbi primerno norenje na tribuni, vestno težili naj vendarle sede. Če se v tem opisu prepoznate, vam na srce polagam nasvet – naslednjič ostanite raje doma in kvačkajte puloverje.

Iz Tillovih ust smo, ob siceršnji odsotnosti verbalne komunikacije z občinstvom, med koncertom zaslišali ušesa božajoče slovenske besede: »Radi vas imamo, hvala«. Tudi mi vas imamo radi, Rammstein. Pridite še kdaj.

Tekst: Manja Črep
Foto: Arhiv Rammstein