Rambo Amadeus & Mutant Dance Sextet v Kinu Šiška

Na vsakih nekaj let se zvezde poravnajo in planeti konstelirajo, takrat se v naših krajih pojavi Rambo Amadeus. Antonije Pušič alias Rambo Amadeus je v Beogradu živeči Jugoslovanski trubadur črnogorskega rodu. Njegova izjemno raznolika, originalna in satire polna glasbena pot se je začela nekje ob koncu osemdesetih, ko je zaznal propad takrat ustaljenih idealov »bratstva i jedinstva« in sicer v obliki »nekritične rabe novih tehnologij« kar je poimenoval Turbo-folk.

V svoji glasbi se je v začetku predvsem norčeval iz banalnosti in brezveznosti turbo-folk »kulture«, a sčasoma je glasbeno zorel, njegov stil igranja kitare je postajal se bolj značilen in njegova besedila so pridobivala vse ostrejše konotacije. Nekje vmes se je kot fizik začel ukvarjati tudi z energetsko varčnim načinom življenja in bivanja. Tako na njegovi internetni strani poleg celotne diskografije najdemo tudi vrsto nasvetov za izboljšanje energetske učinkovitosti naših domov.

Letos je Rambo po več kot dvajsetih letih aktivne glasbene poti, v kateri je vedno ostal zvest drugačnim »radijsko neprijaznim« komadom, izdal album Rambo Amadeus U Domu Sindikata. Omenjeni album ponuja resnično glasbeno zadovoljstvo, saj Rambo svojim nepozabnim uspešnicam doda še bolj ostre instrumentalne linije podkrepljene  z odlično pihalsko sekcijo in zelo zabavnim odrskim nastopom – celoten album je namreč posnetek koncerta. Kot že rečeno, na albumu je večina pemi že poznanih, lahko bi rekli nekakšna smetana Rambovega repertoarja, nekaj materiala pa je tudi prvič slišanega in tudi za le-tega velja pripomniti da je odličen.

Glede na izjemnost najnovejšega albuma so bila pričakovanja za ljubljanski nastop izjemno visoka, poleg tega pa je znano dejstvo da ljubljanska publika iz Ramba zna izvelči kar največ  in obratno.

Najprej so na oder stopili glasbeniki iz spremljevalnega benda, nato pa je ob huronskem aplavzu na oder prilezel Rambo Amadeus. Začetek koncerta z uvodno »Frustrations About Everything« je bil morda malce mlačen, kar se je tudi skladalo z začetkom aktualnega albuma, seldila je klasika »Stupid for Jazz«. Prve dve pesmi sta bili vidno namenjeni ogrevanju publike in nastopajočih, nato pa je prišel trenutek ko se je udarno začela legendarna »FGM« in jez se je porušil. Po tem smo bili priča zelo suverenemu nastopu celotnega ansambla. Eden vrhuncev večera je bila definitivno razširjena izvedba štiklca »Holesterol & Rock’n'roll« v katero so glasbeniki vtkali mnogo znanih rock klišejev, kot naprimer  zaključek v stilu Smoke on the water. Rambo je vseskozi skrbel za široke nasmehe na obrazih publike. S svojim humorjem v stilu generacije naših staršev, alana forda in šal v stilu JNA je navduševal tako stare kot mlade, jasno je namreč da smo v paketu z razpadom »bivše«  skupne države izgubili identiteto intelektualnega naroda, Alana forda je nadomestil Big Brother. Rambo je na to žalostno dejstvo opominjal z vsako izgovorjeno besedo, vendar na način ki je izjemno luciden in hkrati izjemno smešen. Te satiričnee bombe ki jih je metal v poslušalstvo, so dobile še dodatno težo skozi res dobro izdelan odrski nastop, da o zelo suverenem nastopu spremljevalnih glasbenikov niti ne govorimo. Ramba in njegovo kitaro sta poleg standardnih bobnov klaviatur in basa spremljala še altovski saksofon in trobenta. Energija v dvorani kina Šiške je bila vseskozi na vrhuncu in zadovoljstvo je kar kipelo iz vrst poslušalcev. Med izvajanimi pesmimi velja omeniti še izjemne Guru Sizif, Urbano,  Koliko je jedan?,  Fela Kuti, Bumbarov let in Skutere, ta seznam pa se še nadaljuje. Proti koncu koncerta so izvedli res odlično različico komada FAP mašina, v katerega so vtkali celo paleto znanih melodij, med drugim eno izmed temeljnih funkovskih kompozicij »Pick up the pieces«. Ta proces vključevanja »tujih« melodij v svoje skladbe Rambo imenuje »recikliranje« in prav lahko se strinjamo, da se ta postopek zelo ujema s sporočilnostjo njegove glasbe.

V izvajanje komadov je Rambo velikokrat v večeru vključil publiko. S svojo karizmatičnosjo in suverenostjo nastopa mu je tu zlahka uspevalo, saj je bila publika ubogljiva kot le malokrat in občutek stati v takšni množici je res izjemen. Tekom večera ni manjkala niti klasika »Čobane vrati se«, ki jo je skoraj v celoti izvedla kar publika. Po nekajkratnem odhodu z odra in seveda obveznem skandiranju »Rambo care, kupi nam cigare« so glasbeniki še zadnjič prišli na oder in Rambo je v spremljavi s pravim »ala Boby McFerrin« zvokom ki so ga producirali glasbeniki iz spremljevalne zasedbe, izvedel času zelo primerno »Don’t happy be worry« . S tem se je skoraj dve in pol uri dolg program tudi zaključil. Odlično, noro, car, legenda so bile le nekatere beseda ki so prihajale iz ust navdušenih poslušalcev.

Glasbenikov rambovega kova je resnično malo. Še več, ljudi rambovega kova je resnično malo. In koncertov ki dosegajo takšno kvaliteto je resnično malo.

Tekst: Jaša Montani
Foto: Simona Zupančič