Prepozen si

zgodba napisana ob komadu Led iz severa (BFM) in razmišljanju o včerajšnem in današnjem dnevu.

Oziram se okoli sebe, ni te. Ni te, zdaj, ko tako te rabim. Rabim oporo, veliko jih je tu, ki čakajo na mene ampak jaz čakam tebe. Kje si, me boš spet pustil na cedilu, kot neštetokrat doslej? Strah me je, rabim nekoga, da me objame, da me reši teme.

Toliko jih stoji okoli mene, tam nekje na robi pa stoji on in žalostno gleda z velikimi očmi in čaka. Brez pomisleka, vem, da ni več poti nazaj si utrem pot med ljudmi in se napotim k njemu. Mama joče, oče se obrne in odide, teta me prosi, stric me vleče nazaj… ampak jaz se ne dam, izbrala bom njega. Ker je drugačen, ker me bo razumel, ker ni tak kot ti. Ker ni…

Podarim mu nasmeh, objamem ga, poljubi me. Vem, da sem izgubila vse, prijatelje, družino, za njega, za tujca z lepimi očmi, zaradi tujca, ki je drugačen kot drugi. Ker je nasprotje tebe pa vendar ti je tako podoben. Jaz grem tja…

Dvignem roke visoko v zrak in se nagnem, veter me podre na tla. Počasi padam, kot ptica s polomljenimi krili. Kot poraženka, padam. Nikogar ni, da me ujame. ®alostno me gleda, izbrala sem ga čeprav nikoli ne bom njegova. Ve. On to ve in me pusti padati. Njegove velike oči me žalostno gledajo, obrne glavo in odide. Odhaja … ne zamerim mu. Ampak vsi so imeli prav. Imeli so prav.

Še sekunda, dve in že bom na tleh. ®e bom na zemlji, črni zemlji. Še vedno upam, da se bo obrnil in me rešil. Ampak ne, on je daleč, daleč. Zaprem oči in se prepustim vetru, drugega ne vem. Še bolj razširim roke, še zadnjič zajamem ta sveži zrak in še enkrat pogledam v nebo.

Raztreščim se na tisoče koščkov, moje oči so odprte in gledajo, vidijo tebe, ki tečeš proti meni. Tečeš, jočeš, prosiš. Ob meni si, objemaš me, jočeš, prosiš. Prepozen si.