Prekonzumacija občevanja

Kot bodalo v srce se mi je, pa čeprav vajenega vsega, zarila citirana izjava neke ženske, ki jo je avtor zapisal v svojem blogu, pišoče eni ženskih revij, pri čemer na koncu pobara za nasvet, češ, »naj se poročim ali ne«. Tale ženska je v pismu jela razlagati o tem, kako je spoznala »tipa, ki se ji je zdel dobra partija«, zato se je prav kmalu preselila k njemu in v enem mesecu zanosila! Potem ko je rodila sinka, se je želela zaposliti, tip pa ji je domnevno zabrusil, prav ste prebrali, »da je bolje, da se ne zaposli, ker bo sicer doma, odvisna od njega in ji posledično iz nekakšnega spoštovanja, ne bodo šle neumnosti po glavi«.

Ker se je kljub vsemu zaposlila, se je »junak« pričel kujati, zanemarjati njo in otroka, popivati s kolegi,…Kar je na prvi pogled ženski krivična situacija, kretenska, kulturi in civilizacijski stopnji, na kateri živimo, neprimerna reakcija in vedenje »arhetipskega balkanoida«, v sebi skriva patološko, čeprav današnjim dnem prej »normalno« vedenje, konzumiranje odnosov in medsebojnega občevanja, ki izhajajo iz zmotnega, a precej razširjenega pojmovanja odnosov med ljudmi. Mnogi so namreč prepričani, da obstaja »dobro« in »slabo« v metafizičnem smislu, torej »dobro« in »slabo« »samo na sebi«, neodvisno od ljudi in okoliščin v katerih se/bi se lahko znašli. Ko v odnosu, kar je praviloma posledica pretiravanja v občevanju, nastanejo »težave«, »napake v prevodu« in temu podobne zadeve, se ljudje ne dotaknejo odnosov samih, marveč so prepričani, da preprosto niso s »pravimi« ljudmi. Ko naletijo na z gledišča razuma še tako banalne težave, so prepričani, da je težava v »njiju dveh, kot nekompatibilnih osebah«, da pa je rešitev za vogalom, saj prav gotovo na vsakogar nas čaka »tisti pravi«, s katerim teh težav ne bo.

Tako se prekladajo iz odnosa v odnos, pri čemer jih v nelagodje venomer spravljajo tisti začetni občutki zaljubljenosti, ki z racionalnostjo seveda nimajo nikakršne zveze in ki jim vedno znova šepetajo na ušesa, čemur pravijo »instinkt«, da pa je »ta tisti pravi«. Ko se strast in iracionalna čustva ohladijo, doživljajo »deja vue«, a zopet, posledice zamenjujejo s predestiniranim vzrokom, svojstvenim aksiomom o tem, da, »če je tako, očitno to ni to, saj če bi bilo, bi problem izginil sam od sebe«.

"Tip se ji je zdel dobra partija" – pri čemer ni povsem jasen pomen njenega dojemanja "dobre partije", ki v večini primerov pomeni "zadovoljstvo s celotnim paketom" – zdel se ji je primerno situiran, solidno izgledajoč, kar po preprosti prastari "simbolni dedukciji" pomeni – dovolj dober preskrbovalec, potencialni oče njenih otrok,…V obdobju enega meseca se je odločila preseliti in zanositi s praktično popolnim tujcem, kar se ji je zdelo povsem normalno. Zaljubljena, kar v pravem pomenu besede (če sta torej res zaljubljena) pomeni nagnjenost k iracionalnim odločitvam, pred katerimi bi nas morali svariti, pa nas v zameno mediji zasipavajo s filmi in serijami, katerih prevladujoče idealistične maksime se glasijo "ljubezen premaga vse", ali "imava naju, z vsem ostalim bova že kako", sta, ker sta si preprosto "zaželela", ker bi "bilo fino imeti otroka" (pri čemer gre zagotovo za človeka, ki sta sama na mentalni stopnji otroka), podprto z nezavednim prepričanjem o tem, da je "otrok adut, s katerim držiš vse partnerjeve karte v svojih rokah", "naredila otroka", misleč da "bosta že kako" in da se življenje, ko dobimo naraščaj, uredi samo po sebi…

Otrok bi moral biti plod končnega konsenza med dvema človekoma, ki NISTA več zaljubljena, a se "imata rada", se spoštujeta, ki sta prebrodila vse faze medsebojnega občevanja in uživanja tega, od začetnega idealiziranja partnerja, kasnejšega uvida v, kar venomer predstavlja takšno ali drugačno obliko deziluzije, demistifikacije, dejstvo, da je "naš partner človek" in razumske odločitve za to, da smo se namenili vztrajati ob enem človeku, navkljub vsemu, kar nas na njem gotovo tudi moti…Ob nujni predpostavki o situiranosti obeh bodočih staršev, sem s tem orisal profil idealnih , oz. ljudi, dveh partnerjev, ki bi se lahko/smeli odločati za otroke.

Kar se tiče odnosa samega, je nujno, da imata oba partnerja svoje življenje, svoje prijatelje (redkeje skupne, poudarjam, redkeje), ker je dialektika medsebojno navezujočega se distanciranja, združevanja in obratno, zagotovilo za "posebnost" in temu posledično tudi trajnost medsebojnega občevanja. Odnos je "poseben" le dotlej, ko ga naredimo za običajnega, ko nam preraste v rutino, navado, "običaj". Le z distanciranjem od prekonzumiranja, si lahko posebnost občutka podaljšujemo najdlje.