Post metal orgazem

Rosetta, City Of Ships in slovenski The Canyon Observer, trije naznanitelji četrtkove post metalske apokalipse.

Post-metal, fraza za katero je angleški novinar Simon Reynolds zapisal, da deluje precej učinkovito kot opis dolge in variirane linije zvrsti (tisočerih okusov kot so doom/black/death/grind/drone/sludge/itd… do neskončnosti), ki so se pojavile od začetka 90ih dalje. Aron Turner frontman skupine Isis in lastnik založbe Hydra Head Records je razlagal zvrst z besedami: »metal razmišljujočega človeka« in utemeljil, da se je z lastno skupino želel odmakniti od splošnih metalskih konvencionalnosti. Danes jo lahko povezujemo z definicijo post rocka. Torej glasba, ki se poslužuje rock inštrumentov za anti-rock učinke. To lahko pripišemo tudi post metalu, ki je karektiriziran z močnimi »distorzijami« kitar (značilen metalski pojav) pogosto uporabljen za teksturiranje in plastenje ter bolj kot za kitarske riffe, za ustvarjanje umirjenih in lagodnih melodij. Seveda ni popolne odsotnosti tradicionalnega rifanja. Skozi težko atmosfero se pojavi v upočasnjenem stopnjujočem se tempu in je pogosto presekano z obsežnimi mirnimi in mehkužnimi deli.  Poleg Rosette in Isis za zvrstjo stojijo mnoga znana imena kot so Battle Of Mice, Cult Of Luna, Pelican, Russian Circles, Callisto in drugi.

Ena od različic post metala – Sludge metal se ponaša s poudarkom na močnih agresivnih vokalih v »growl« stilu. V  takem slogu nas je prebudila tudi prva skupina The Canyon Observer. Slovenska sestava z Maticom aka Hopsyem na vokalu , Sašom na bobnih, Gašperjem in Davidom na kitarah, ter Nikom na bas kitari. Fantje trenutno promovirajo svoj EP prvenec CHAPTER I: The current of her ocean brings me to my knees s katerim so nas utopili v dobrih starih prostorih Orto bara.

Zasliši se odmev v katerega se pričnejo počasi in melodično spajati zasanjani kitarski rifi. Začetna mehkoba se konča v močnem prepletu epskih kitar, bobnov in afektnega vokala. Ob vsem tem ohromi koža in preprosto zastane dih. Dvorana se polni in proti koncu prve skladbe je že zgrajena gosta konstrukcija gledalcev. Z vrhuncem na bobnih in uporabo dvojne stopalke dobijo bučen in evforičen odziv občinsta. Vzdušje se elektri, kar začuti tudi basist, ki se proti koncu razživi skorajda bolj kot sama publika. Kar fascinantna je tudi taktika glavne kitare, ki se polaščuje alternativnih pripomočkov, kot je tanka kovinska paličica s katero brusi kitarske strune in z njo ustvarja absolutno neverjetno atmosfero. To je bil njihov drugi live performanse in zabil je v žilo.

Nasledijo jih City Of Ships, Floridski bend, katerega bistvo sestavljajo trije »odkačeni tipi«.  Frontman pozdravi občinstvo, ter ponudi ljudstvu pristop k odru. Udarno in enotno se vklopijo z vsemi združenimi močmi. Preplavi nas mešanica post rock, metal in celo punk prizvokov. Mala zasedba razpolaga z manj efekti kot predhodniki, vendar ni nič manj efektivna. Kot pri mnogih podobnih trojicah je tu pevec hkrati kitarist, kar predstavlja manjšo omejenost na kitarskem udejstvovanju skozi repertoar. Vseeno pa dobimo pestro mešanico hitrih rifov, ki se stopnjujejo z kombinacijo udarnih in donečih bobnov.

Med skladbami ni nikoli popolne tišine, saj nas konstantno spremlja neskončen futuristični odmev. Z začetkom tretje skladbe in pojavom »Fenderce«,  dobi glasba prazaprav novo preobleko, ki pa jo že lažjo povlečemo v košarico post metal slaščic, jasno sledi tudi buren odziv publike. S skokom iz umirjenega odmevajočega stila do žaganja, spravijo občinstvo na noge in v ubogljivo kimanje.
Pevec poudari nihanje med dvema skrajnostima z neznačilno nežnim vokalom, ki se čez nekaj sekund prelevi nazaj v rjovenje. Vse skupaj pa je gladko podmazano z nežno inštrumentalno podlago.
Dokaj neverjetno izpeljana je tudi impresivna futuristična solaža, saj jo izvajata kitarist in basist. To pomeni, da mora basist med soliranjem kitarista, igrati vlogo spremne kitare in držati spremljavo. Kmalu dobimo kratko zahvalo za obisk in zadnjo skladbo večera.
Glavna atrakcija večera po imenu Rosetta prihaja iz Filadelfije. Michael Armine (vokal in zvočna manipulacija), David Grossman (bas kitara, vokal), Bruce McMurtie Jr. (bobni) In J. Matthew Weed (električna kitara, violina) so aktivni že od leta 2003. Svojo glasbo opisujejo kot »metal za astronavte«, sami pa se zanimajo za potovanje skozi vesolje in astronomijo, kar lahko brez napovedi občutimo v njihovi glasbi.
Za razliko od City Of Ships napravijo očiten vtis že s samim testom opreme ter s tem povzročijo popolno pregrado občudovalcev v prvi vrsti. V mikrofonu oddonijo besede »Thank you guys for coming..« preostanek pa se poizgubi v odmevu. Eminenten začetek z odmevajočo melodiko, ki se prelevi v sam rafal. Takojšno navdušenje občinstva in noro vzdušje povzroči še Michaelov skok med publiko, kar je precej značilno za ameriške bende. Predstavlja iskren pristop k občinstvu in pristno povezavo s svojimi oboževalci, ki jim tako lahko dobesedno pogledaš v dušo. Bilo je kot, da bi pel za vsakega posebaj, kar pa je bilo za nekatere čisti vrhunec vsega. Med omenjene zagotovo spada mlad energičen par, ki  je dobil  priložnost peti s svojim preljubim bendom in to iz oči v oči. Bili so prava vizija sreče obsijana z rdeče zelenimi reflektorji Orta, ki pa se končno trese, kot je običajno za stari leseni pod. Glasba, ki ob tem vibrira čez prostore je kot šum prehoda skozi atmosfero in odmev vesolja. Vokal je izrazit in speven growl, ki ga lahko razberemo tudi z neozvočenim dretjem v praznino.
Soparno je, občinstvu je vroče, bendu še bolj, vzdušje pa je kljub temu nabito z ekstatično drenažo. Vročina se stopnjuje, pot pa drsi po koži in tetovažah frontmana Michaela, ki skupaj s kitaristom Matthewom nemoteče poseda po tleh, dokler se ne prično melodičnim efektom pridruževati bobni Brucea McMurtia. Ob bobnih se začne prebujati novi svet in z njim novi skladba. Valovi dolgih las se gibljejo v enakomernem toku, nad njimi je možno zapaziti le Hopsijevo visoko podobo.
Utrujeni Rosetta se pričnejo poslavljati, vendar jih ustavi bučni in neusmiljeni: WE WANT MORE! Z nasmeškom na obrazu nam ugodijo in nas še poslednjič popeljejo v orgazmične višave.
Več slik s koncerta si lahko ogledate v Infosceni.

Tekst: Maša Mlakar
Foto: Anja Ivanovič







Komentarji

Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect

Naključne vsebine
Nagradne igre

Antivalentinovo #2

Podarjamo skupno 4 vstopnice za Antivalentinovo #2, po dve za vsak dan. Vse, kar moraš storiti, je da izpolniš obrazec in v prostor za odgovor zapišeš za kateri dan želiš vstopnici ter koga pripelješ s seboj.


Spremeni besedo.