Pokliči me, če boš pozna

Kako doseči sožitje s sostanovalko

Sheeba.
Moja prva asociacija: hrana za mačke. In dejansko sem imela včasih željo, da jo sfutram mačkam. Moja cimra. Na začetku sem mislila, da je kakšna hipijevka glede na stanje v sobi.
Potem pa se je izkazalo, da je pravzaprav jehova priča iz Pakistana, ki dela doktorat iz neke mikrobiologije oziroma nekaj takšnega. Klicali smo jo Paka.
Mislim, da je bila kakšno leto starejša od mene. In v tej sobi je živela že eno leto. Pravzaprav je bila zelo prijazna in dobra po srcu, ampak žal o čistoči in pospravljenosti ni imela pojma, ni vedela kdaj gre človeku na živce in očitno je imela popolnoma uničen občutek za vonj.

Par dni po tem, ko sem prišla na Dunaj sem sobo, kopalnico in hladilnik generalno počistila. Pač sem verjela v dejstvo, da ima punca naporen študij. Pomagala sem ji malo bolj ‘logično’ zložiti vse reči, ki jih je imela, ker v tako majhnem prostoru se je treba znajti. Toda moja tolažba je kaj kmalu izginila, ker sem videla, da ni težava v pomanjkanju časa ampak nekje drugje. Nato sem se tolažila, da punca pač ne ve in ne zna. In sem ji pokazala in ji razložila, da je smiselno pomesti enkrat na mesec, smeti odnesti dol vsaj en dan preden začnejo smrdeti in čevljev ne puščati sredi sobe. Tudi šop las na tleh v kopalnici je smiselno počistiti preden narediš poplavo v kopalnici. Ker nekako potem jih res ne moreš ko so mokri in dokaj logično izgleda da jih pustiš še kakšen dan. No ja njej je bilo logično, meni se je gabilo.

Naslednji njen fenomen je bil, da si je skuhala močno začinjeno hrano za cel teden. Moram reči, da je odlično kuhala, vendar njena hrana v hladilniku cel teden, v nepokriti posodi je v sobi povzročala nepopisen smrad, ki ga ne bi zakril niti smrad postanega cigaretnega dima. Seveda držati se tega, da vsaki pripada pol hladilnika – ne to je bilo nemogoče.
Ljudje so raje videli, da jaz hodim k njim na obiske, ker nekako niso zdržali v moji sobi dlje kot 5 minut.

V glavnem bil je kaos. Pa ne da sem kakšna obsedenka s čistočo – daleč od tega, ampak v nekem trenutku mi je tako prekipelo, da sem vso to svinjarijo na policah, nametane cunje v omari, ki so padle ven, ko si jo odprl in ostalo slikala in slike objavila na Študentariji. V tistem času sem od ljudi največkrat dobivala v dar dišeče svečke.

Prvič, ko sem se proti jutru privlekla v sobo, se je vsa zaskrbljena zbudila (ne pozabimo dejstva, da sva se poznali nekaj dni) in zagnala paniko, da kje sem bila, da je skoraj že klicala policijo in da naj jo naslednjič obvestim, če bom pozna. JA PA PRAV NE! Mamo sem pustila v Sloveniji in res nisem potrebovala njenega nadomestka.

Nekoč sem prišla domov zgodaj zjutraj in sem se hotela samo stuširati in oditi na fax, ko ugotovim, da ne morem odkleniti, ker je pustila ključ v vratih. Saj razumem, da se je bala da bi jo kdo ukradel, ampak tako ali tako ta blaženost ne bi trajala dolgo časa in bi jo kaj kmalu vrnili. Ker mi ni preostalo drugega sem začela butati po vratih in prej kot njo zbudila sosede, ki so jo nato preko telefona klicale, da je prišla odpret. In vse to skupaj je trajalo 15 minut. In potem mi reče: ups sorry it happens. Next time come home earlier. Pa da bi jo ustrelil.

Fenomenalno je bilo, ko sem si zlomila nogo. Na Dunaj sem se vrnila z gipsom in berglami. V tistem času je bila na obisku doma (ah ja tukaj se skriva še ena zgodba) in je nekaj dni ni bilo in je bilo pravzaprav zelo fino. No potem pa se je vrnila. Sicer je skušala biti v pomoč, ampak nekako se ji ni dalo dopovedati, da tepih sredi sobe lahko za človeka na berglah pomeni hujšo nevarnost kot led. In ko sem se tretjič zložila ker je tepih z mano vred zdrsnil, me je komaj zadržala da nisem vrgla tepiha in nje čez okno. Ko pa se je ona enkrat slučajno malo spotaknila čez moje bergle, je bil pa cel halo.
Tuširanje z gipsom je umetnost. Tisti, ki ste kdaj imeli kaj zlomljenega verjetno veste. Meni je oče kupil plastični stolček za pod tuš, da sem se lahko usedla in tuširala. Vendar to ne bi bil takšen problem, če ne bi bila kopalnica vedno mokra po tleh (ugibajmo zakaj) ko sem jaz spravila tuširat. Ne vem če lahko preštejem vse moje padce, ki sem jih doživela v tistem času. Saj zdaj ko pomislim nazaj, se mi zdi smešno, takrat je pa kar bolelo.
Ah ja, na Pako imam toliko spominov. Nekaj izmed njih je tudi dobrih. Res vam moram v naslednji kolumni kaj povedati o njenem odnosu do fantov, njenem ‘partiju’, molitvah pred kosilom, kompliciranjem, o nočnih izletih na urgenco, potovanju domov, uporabi računalnika in še in še. Tole je nekakšen opomnik zame, da vem kaj bom naslednjič delila z vami.