Pedofilija in RKC

Ni komentarjev

Če se RKC, instituciji, do katere, kar je povsem jasno zaznati iz mojih spisov, gojim precejšnjo averzijo, na kateremkoli področju godi sistematična krivica, je to področje nadlegovanja, zlorabe otrok in s tem povezane pedofilije ; tukaj se ji, kot se jo povsem brezkompromisno lotim kritizirati, jo nemalokrat zasmehovati in ji odrekati bonitete, ki jih je drugod še venomer deležna, čutim dolžnega zaigrati advokata.
Ljudem se, ko je v poljubni družbi govora o "naraščajnikih", pa naj gre za otroke še tako oddaljenih dežel, tako neznanih, tujih staršev, zaiskrijo oči, saj dobijo temo pogovora, kjer je z vehemenco svojega potencialnega srda, ki ga hipotetično napovemo, "ubil bi ga, mučil bi ga", s stisnjenimi pestmi, pretečimi gestikulacijami, režečo mimiko obraza in zgražanjem nad "moralo" teh ljudi, češ, "jaz tega nikoli ne bi mogel, ker sem dober človek", moč izkazati svojo "človeškost", "dobroto", "človečnost", "neomajno ljubezen do otrok" in izrazito "moralnost".
Ko si "človeške živali" v zaprtih družbah izmenjujejo mnenja, ki so si "podobna kot jajce jajcu", si, pa četudi nimajo otrok, za katere bi lahko/morali skrbeti, medsebojno dokazujejo, da so "ljudje". Poizkušajte jih v podobnih primerih opazovati, s kakšnim zanosom, strastjo, pravcatim veseljem čakajo in se kasneje lotevajo tem o ljudeh, ob katerih "na sončni svetlobi" zablestijo tudi tisti "najslabši, najgrši, najtemnejši" – prav gotovo ste slišali za primere, ko se serijski morilci v zaporih lotijo obračunavati s pedofili – ti še njihovim temnim srcem in bdeči vesti denejo, koristijo, učinkujejo kot balzam, balzam "za dušo" : Morda sem res posilil, zadavil in razkosal dvajset odraslih žensk, ampak tukaj gre vendar za otroke, nič hudega sluteče žrtve in ti ljudje so resnični izmečki.
®ivimo v družbi, kjer zaskrbljujoče dejstvo, da najmlajši preživijo veliko več ur pred računalnikom, kot na dvorišču, med tekanjem s prijatelji, po naravi, na svežem zraku, predstavlja vodo na mlin paranoičnim staršem, ki v vsakem priletnem stričku, ki se skloni k otroku in mu podari nasmeh, vidijo "zlobne" pedofile, ki želijo posiliti in razkosati njihove "ljubljence" – pedofilija, zloraba otrok s strani duhovnikov, je pač vedno "CNN play of the day".
Zdi se, da ob šolah in na ulicah, na otroke veliko bolj, kot pedofili, prežijo slave in denarja željni odvetniki, "psihologi", ki vzpodbujajo mlade, a potencialne "zlate kokoši", katoliških staršev, da se zazrejo v svojo podzavest, se spomnijo kakšnih potlačenih, stresnih "srečanj tretje vrste z lokalnimi farji" – mnogi psihologi so priznali, da so si ljudje pod sugestivnim vplivom okolice, zmožni popolnoma izmisliti zgodbo in sčasoma verjeti, da se je resnično zgodila.
Da ne bi bilo pomote, pedofilija med katoliškimi duhovniki je velik, predvsem pa še vedno neraziskan problem, odnos in odzivnost matične institucije je svetohlinska, hipokritska, kakršen je sicer celotni ustroj in "temelji", fundamenti RKC, ki se gradijo na brezprizivni veri nepreglednih množic – kar želim poudariti je, da nič manj svetohlinske niso institucije, ki iz lastnih, koristoljubnih namenov pljuvajo po njej, pa naj gre za židovske, muslimanske, ali feministične skupnosti in da je veliko večji problem, zločin od nad otroki prežeče pedofilije, pedofilskih nagnjenj sicer "popularnih farjev", najmlajše učiti, da je neomajna, brezprizivna vera vrlina, da ni dobro, malodane prepovedano postavljati vprašanja v zvezi s to (če slepo ne verjameš, je tvoja vera šibka), s čimer se prav na podlagi t.i. "zdrave, zmerne vere" gradijo podesti fundamentalizma…