Paradise lost v Kinu Šiška

Večer so kot presenečenje za vse obiskovalce otvorili hrvaški Phantasmagoria, ki igrajo nekakšno različico gothic punka, ki na določene momente spominja na skupine kot so Clan of xymox, zgodnje Killing joke ter The cure v obdobju plošče Desintegration.

Skupina letos praznuje 25. obletnico delovanja zato so nam postregli tudi s precej starimi komadi. Videti je bilo, da publika ne pozna njihove glasbe, čeprav je bil obisk kar lepa generacijska mešanica. Sam nastop je navzven deloval precej statičen, kar pa je za takšen žanr nekaj povsem običajnega. Ne povsem običajen (ali pa mogoče počasi že stalnica na takšnih koncertih) pa je bil live mix oziroma zvok prihajajoč iz mešalke … zgodba zase, ki je grenila užitke ob poslušanju glasbe.

Naslednji so oder zavzeli Soen – skupina, ki ima že v zasnovi recept za uspešnost. Bobnar Martin Lopez (ex-Opeth, Amon Amarth), basist Steve DiGiorgio (Sadus, Testament, Death, Iced Earth) na vokalu Joel Ekelöf in kitarist Kim Platbarzdis, ustvarjajo glasbo v kateri je čutiti močno prisotnost vpliva bandov kot so Tool in Opeth, hkrati pa jim uspeva v glasbo vnesti še nekaj svojega in jih zato ne smemo označiti kot kopijo prej omenjenih Tool. V letošnjem letu pa so izdali tudi album z naslovom Cognitive.

Koncert so otvorili s skladbo Fraktal, ki je tako kot na albumu služila kot intro. Za skladbo Fraktal je sledil prvi resnejši komad z naslovom Fraccions, pri katerem so se pokazale tehnične težave – distrozirane kitare na čase sploh ni bilo moč slišati. Poleg težav s kitarami so občutek »razštelanosti« povzročali bobni oziroma njihova odrska postavitev, saj so bili postavljeni povsem na levo stran odra kar je pomenilo, da si če si stal na sredini si slišal bobne skozi zvočnike vmes pa so ti z leve butali še akustični zvoki bobnov direktno z odra. Velja pohvaliti energičnost kitarista, ki je sicer občasno botrovala k nedodelani ritmiki in pa predvsem zelo dober vokal, katerega izvedba je bila čez cel koncert na zelo dobrem nivoju. Kot dodaten bonus so nam Soen ponudili še mamljivo izbiro komadov in lep pristop do fanov, saj jih je bilo po koncertu možno najti ob merchandise pultu, kjer si lahko prijetno poklepetal z njimi.

Pisalo se je leto 1988 ko so v angleškem mestu Halifax nastali Paradise Lost, ki vse od takrat pa do danes krojijo sceno v t.i. gothic metalu. Razen menjav bobnarjev skozi vsa ta leta, band ostaja v prvotni postavi – Nick Holmes na vokalu, Greg Mackintosh in Aaron Aedy na kitari, na bas kitari Steve Edmondson, od leta 2009 pa je v bandu prisoten še Adrian Erlandsson na bobnih. Leta 1990 so izdali svoj prvi album Lost Paradise, nato pa so jim sledili še Gothic, Shades of God, Icon, Draconian Times, One second, Host, Believe in nothing, Symbol of life, Paradise lost, In Requiem, Faith divides us – death unites us, ter v letu 2012 še Tragic idol.

Na koncertu so tako bolj kot ne preigravali komade z novega albuma, niso pa pozabili na nekatere starejše komade kot so Enchantment, As I die, Pity the sadness, One second, Embers Fire, Faith divides us – death unites us in kot zadnji še Say just words.

Sam koncert se je začel obetajoče, vendar pa, če ga primerjam s koncertom, ki smo ga bili deležni avgusta na festivalu Metalcamp, vokalno precej slabši. Ali je temu botrovalo ozvočenje ali le nasplošno opešan vokal, žal ne vem. Vsekakor pa so Paradise Lost navdušili obiskovalce, ki pa jih žal ni bilo veliko. Katedrala Kina Šiške je imela še kar precej prostora, vendar pa je bil to dodaten plus, saj se je dalo normalno stopiti po pivo in nazaj brez strahu, da bi vmes ostal brez.

Tekst: Anja Ivanovič in Urban Merhar
Foto: Mojca Peternelj