Paka No. 2

Še nekaj dogodivščin, ki se vam lahko zgodijo z nekompatibilnim sostanovalcem

V prejšnji kolumni sem obljubila, da vas se malo bolje spoznam z Pako. Verjetno je njen način kako je bila vzgojena in kako je odraščala, ter sama kultura vplivala na njen odnos do moških. Ko je enkrat moj kolega prišel na obisk do mene in je ona odprla vrata se ji je pač predstavil, kakor se to spodobi in ji ponudil roko. Ona pa je svoje roke skrila pod pazduhe in se stisnila v kot ter ga gledala s svojimi prestrašenimi velikimi očmi, kakor da jo hoče posiliti ali ne vem kaj.

No ampak je pa obstajal nek dečko – oziroma je bil že kar moški, ki ji je bil všeč. No ja sprva ne, ko se je on vrtel okoli nje. Takrat je o njem govorila, da se pravzaprav vrti okoli vsake in da to pa že ni moški zanjo. Ko pa je dobila manjšo koncentracijo pozornosti, pa je seveda postal zanimiv. In od takrat naprej sem poslušala kar naprej o njem. Večinoma o tem kako česa ni naredil in česa ni rekel. Mislim, saj ženske smo večinoma takšne, ampak tukaj je bilo pa že res neznosno. Večinoma sta se videvala v cerkvi in tako sem vsako nedeljo, ko se je vrnila poslušala o njem. Potrebno pa je razumeti, da ji je njena kultura prepovedovala, da bi imela karkoli z njim pred poroko. In njeni kriteriji so bili, da bo z moškim s katerim bo poročena lahko shajala, bo skrbel zanjo in ga bo ona osrečevala. Ob mojih svobodnih nazorih je bilo to kot absurd. Vendar sem se ves čas opozarjala, da je to pač njena kultura. Vendar je bil kakšen pameten pogovor o moških med nama skoraj nemogoč.

Nekega dne mi je povedala, da se je odločila, da gre domov na obisk. To zanjo ni bilo tako preprosto kot zame, saj je bila njena pot domov zelo draga. To naj bi bil njen prvi obisk doma po letu in pol odkar je prišla na Dunaj. Moram reči, da sem se razveselila, da bom en mesec brez nje, kajti v tistem trenutku sem bila že v fazi, ko nisem imela več posebnega veselja prihajati v sobo, vsaka njena beseda mi je šla na živce in večino časa, ko sva bili skupaj v sobi, so na mojih ušesih kraljevale slušalke. In nekega dne mi pove, da bo obiskala domače. Vendar se je moje veselje kaj kmalu umirilo, saj ni bila niti toliko sposobna, da bi si poiskala čim bolj ugodno varianto, da odpotuje domov. Ne bom pozabila noči, ko sva z Charllijem pozno v noč iskala preko neta vse možne variante, kako bi jo spravila v Pakistan. Pustimo ob strani, da sva razmišljala samo o enosmerni karti. Konec koncev se je vse izšlo. Karto je imela in začelo se je pakiranje in kompliciranje. Nameravala je vsem domačim nesti darila in tako sem en teden poslušala, kaj, komu, za koliko denarja, kako to dobiti in tako naprej. Potem sem poslušala kaj vse bo doma delala in poleg vsega sem poslušala njenega očeta prek telefona, ki mi je razlagal, kako je on vesel, da Paka pride domov in kaj vse bodo počeli, ko pride. Oh ja, gor me je držala samo še misel na dan ko bo odletela. Dan preden je odpotovala se je začelo pakiranje. Pomagala ji je prijateljica in mislim, da sta 4 ure ugotavljali, kaj dati v kovček, ga tehtali in ga zapirali, potem pa vse še enkrat ponovili. Kar pa ne razumem pa je to, da je prijateljica spala pri njej (postelje smo imeli za eno osebo), zato da bi ji zjutraj pomagala. Vse v redu in prav, ampak ta njena prijateljica je bila doma v sosednji stavbi. Kdo bi razumel? No ja konec koncev je bilo vseh ceremonij konec in odšli sta. Verjetno mi ni potrebno omeniti dejstva, da za sabo ni pospravila niti malo, ne postelje, ne svojih reči in niti posode ni pomila za sabo. Ampak bil je mir in celo sobico sem imela samo zase.

Sva pa imeli tudi nekaj lepih trenutkov. Ne bom pozabila, kako mi je enkrat ko sem prišla po celem dnevu faxa domov, skuhala večerjo. In to zelo dobro. Kuhala je odlično. Jaz sicer nisem bila navajena na pikantno hrano, vendar sem se sčasoma navadila. Tako sva tistega večera sedeli v kuhinji, čvekali in kuhali. Moram priznati, da je bilo zelo luštno, do trenutka, ko sva se usedli in naj bi jedli. V tistem trenutku ona pravi: »No sedaj bova molile«. Jaz z žlico v roki samo neumno pogledam, kot da bi videla letečo kravo in vse kar sem lahko izustila je bilo: »OK, You can do that for me also«. No potem sem si vzela čas, da sem ji razložila, da jaz nisem verna in ne molim, ona pa si je vzela čas in me skušala prepričati v nasprotno.

Da pa ne boste mislili, da sem bila jaz neka ‘biač’, ki je bila povsem ravnodušna do svoje sostanovalke. Zgodilo se je tudi, da sem jo sredi noči peljala na urgenco, naredila celo akcijo in vklopila v vse skupaj še Charllija, ki je iskal lokacijo urgence in kolega Emila, ki je šel z nama, saj moje znanje nemščine ni bilo zadostno, da bi zdravniku razložila, da jo boli prst, čeprav si ni nič naredila. Potem pa je to izgledalo tako, da je ona meni razlagala v angleščini, jaz Emilu v bosanščini in on zdravniku v nemščini. Komedija. In poleg vsega potem še domov nismo znali priti.

Ja v 4 mesecih se je nabralo marsikaj, kar me je pri njej vznemirilo in verjetno je njo tudi kaj pri meni. Vendar mislim, da ste si ustvarili nekakšno sliko, kako je to izgledalo.







Komentarji

Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect

Naključne vsebine