Obleka naredi človeka

Ga mar res?

Celo starši nam jo kot del nekakšne bizarne komedije "par excellent" drdrajo vsakič, ko imajo za to priložnost, pri čemer se sebi zdijo sila modri.

"Noč in dan", "belo in črno", "lepo in grdo", "primerno in neprimerno", "človeško in nečloveško" – kateri so tisti "pravi" ljudje? So tisti, ki jih vse ponižne, sramežljive, hinavsko prijazne, ko dajejo vtis, da se jim zdite vredni pogovora z njimi, srečate v trgovini, po delu, ali, morda, v neDeljo ? S pogledom v tla, vsi bledolični in, v primeru "žensk", brez pet, veliko manjši, brez pudra in brez čudovite zagorele polti, v razvlečenih trenerkah, so morda ti?

Ali so "pravi" tisti, ki jih vse zagorele, odete v posebej za to priložnost izbrana oblačila, obleke, ki se zlivajo z njihovimi telesi, za katere med tednom stradajo, morda dvignejo utež, dve, da jim srajce ne plapolajo več na njihovih telesih? Ali so "pravi" tisti, ki jih na vrtoglavih petah, komaj stoječe, koraka ostarele race, morda goske, vidimo obsijane s prav posebnim sijem, ki govori "zdaj sem posebna, lepa in vsakdo, ki si me drzne ogovoriti, naj to smatra za privilegij" ?

Kultura "krojačev in šivilj" je s svojo popularno maksimo "obleka naredi človeka" zabredla in se zaredila tako globoko pod kožo ljudi, da ti svoje učlovečenje/razčlovečenje pogojujejo s prisotnostjo/odsotnostjo določene količine prav "posebnega tekstila"…Je mar "obleka razčlovečila ljudi" ?!







Komentarji

Za komentiranje dogodka se moraš prijaviti preko obrazca na vrhu strani ali rdečega gumba FB connect

Naključne vsebine