O študentih

Kako samoiniciativni smo?

V svojih predolgih študentskih letih, ki še vedno trajajo, sem bil samo še eden izmed mnogih slovenskih študentov, ki so za svojo neaktivnost krivili vse razen sebe. V zadnjih letih, sem spoznal, da je nam študentom ponujeno ogromno različnih aktivnosti, kjer si lahko pridobimo praktične izkušnje za svoja delovna leta.
Stvari, so se precej spremenile, ko sem začel poslušati sošolce, ki so vsi po vrsti navdušeno razlagali kaj vse počnejo. Počasi sem tako tudi jaz začel premišljevati, če bi morda tudi sam malo dvignil svojo rit in aktivno začel iskati priložnosti, ki bi mi prinesle nekaj več v življenju. Predvsem sem bil začuden, da samo na naši fakulteti obstaja veliko raznih prostovoljnih študentskih združenj, v katerih lahko študentje mnogo pridobijo. Najbrž je od vseh najbolj znana Erasmus mednarodna študentska izmenjava. Izmenjava, ki nam študentom omogoči odhod v tujino za več kot 3 mesece in da s tem vsaj okusimo odgovorno samostojno življenje. Poleg tega obstajajo še druga združenja, ki se trudijo študente čim bolj vključiti v življenje zunaj pedagoške teorije. Trenutno delujem v eni izmed teh organizacij in edino kar obžalujem je to, da sem se v to dogajanje vključil šele letos.
Spoznanje, da obstaja tudi del študentov, ki se na svojo pobudo vključijo v razne projekte, me je pred leti zelo fasciniralo. Meni je bilo takrat povsem dovolj, da grem vsak dan na fakulteto oz. na kavo, pridem domov, ne počnem nič, grem spat in naslednji dan ponovim postopek. Zdaj, ko dejansko vidim, da je delo samo nekaj dobrega, bi počel še več stvari, če bi mi to čas dopuščal. Čedalje bolj spoznavam tudi, zakaj si država želi v Sloveniji konkretno zmanjšati čas študija. Mislim samo, da pri tem uporablja napačne korake.
Sama uvedba šolnin študija ne bi drastično skrajšala študija, kot tudi ne obremenitev dela preko študentskih servisov. Zdi se, da država enostavno ne zna drugače reševati nepravilnosti, kot da enostavno močno omeji delovanje teh, ki jih povzročajo. Treba je najti vzroke, zakaj pride do različnih nepravilnosti.  Država mora ponuditi študentom nekaj novega, nekaj kar jih bo pritegnilo in s čimer se bodo lahko poistovetili. Pa niti ne bi bilo nujno, da sama država ustanavlja razne organizacije in različne študentske dogodke. Kolikor sem do sedaj spoznal, se študentje sami organiziramo, ko najdemo skupne cilje. Vedno znova poslušamo, kako se država trudi bolj povezati gospodarstvo in fakultete. Povsem dovolj bi bilo, da bi država nudila različne ugodnosti podjetjem, ki bi se odločila sodelovati z različnimi študentskimi organizacijami. Namesto tega se mi zdi, da je državi bolj pomemben kratkoročni cilj, kot dolgoročni. To je ena najpogostejših napak mišljenja tudi v podjetjih. Z različnimi ugodnostmi podjetjem, bi država res izgubila nekaj davčnega denarja, toda samo pomislimo, koliko je vreden študent, ki se odpravi v tujino, si pridobi izkušnje, se vrne domov in s svojim pridobljenim znanjem pomaga Sloveniji. To je neprecenljivo. Seveda ni logično pričakovati, da se vsi vrnejo domov geniji, dobimo pa vsaj tisti vpogled, ki ga samo s sedenjem v predavalnici nikoli ne. Samo pomislite, da se vrnete z nekaj mesečnega usposabljanja v tuji multinacionalki v tujini. Ko potem pišete CV za zaposlitev in podjetja vidijo ta podatek, imate neverjetno prednost proti, ki je ravno zaključil študij s povprečno oceno 9.5.
S tem sem hotel povedati, da obstaja res ogromno možnosti za razvoj študentov. Vendar pa nikar ne pričakujte, da bodo te možnosti prišle same do vas, če jih ne boste iskali. Nihče ne bo potrkal na vaša vrata in vas prosil, da se začnete aktivno ukvarjati s svojim razvojem.
Naslednjič, ko bom slišal kakšnega študenta: »Ah, ta študij… tako in tako ne bom imel službe, ker nimam zvez«, ga bom brcnil v njegovo leno rit. Tak študent si niti ne zasluži službe. Ni lahka preobrazba, ampak je pa vsekakor samo koristna.