O FDV-ju… Malo drugače

Ne tako dolgo nazaj, leta 2005 sem se vpisala na novinarstvo na Fakulteti za družbene vede (FDV). Da bi lahko razumeli, kakšen je bil prvi vtis, se morate z mano vrniti še za eno leto nazaj, ko sem končala srednjo šolo v prestolnici Ruske Federacije. Kot maturantka običajne ruske gimnazije sem se vpisala na fakulteto v Moskvi, ki je bila od mojega stanovanja oddaljena kako uro in pol vožnje z metrojem ter nato še 20 minut hoje do same stavbe, ki pa je bila ena od dvajsetih (morda še več) fakultetnih zgradb. Predavanja smo imeli v različnih poslopjih, ki niso bila prenovljena od ‘velike’ Perestrojke morda celo od prej. Ko bi le videli predavalnice, ki spominjajo na kakšen sovjetski film, toaletne prostore, ki nimajo vrat, knjižnico, kjer ti ni dovoljeno, da si sam izbereš knjigo, vendar poveš knjižničarki in slednja, najbolj grobo kar se da, ti izroči želeno knjigo. No, da ne bo pomote, rusko izobrazba je po mojem mnenju ena najboljših, ne glede na okoliščine, v katerih jo pridobivaš.

Lahko si le predstavljate, kako sem bila presenečena, ko so moje oči prvič videle FDV. Kakšen je bil šele občutek, ko sem zakorakala noter. Človek očem svojim ne more verjeti, ko vidi slovenske izobraževalne ustanove, seveda po tem, ko je videl iste ustanove v nekdanjih državah Jugoslavije ali Rusije. Ko vidiš ’tisto še vedno socialistično in še vedno sovjetsko’, takoj pozabiš, da sploh obstajajo te velike Harvardske in Oxfordske mašine.

Torej, FDV je bil vizualno raj za moje oči. Na dnevu ‘odprtih vrat’ so se vsi prijazno smehljali, pomagali bodočim študentom, da najdejo predavalnice, jih usmerjali, trepljali po ramenih. To fdv-jevsko vzdušje te takoj očara in prevzame – le kdo si ne želi takšne pozornosti in ustrežljivosti. Mene je očarala knjižnica. Niso me prevzeli tehnologija, dostopnost do računalnikov, spleta itn. (čeprav je večina ravno nad tem najbolj navdušena), pač pa velikost in svoboda gibanja v knjižnici. Lahko sem se usedla kar na tla in brala knjigo, nikomur ni bilo mar. Moskovske mestne knjižnice so sicer ogromne, brezmejne, vendar v primerjavi s tisto na fakulteti v Moskvi, je fdv-jevska preprosto ‘dežela izobilja’.

Ko se je začel deževni oktober in s tem tudi moje prvo leto na smeri novinarstva, je knjižnica postala moj najljubši kotiček. Od velikega števila ljudi sem slišala pravljično zgodbo o egalitarnih, ne ksenofobnih prebivalcih Slovenije, še posebej od mladih, ki vsake toliko šibajo v Beograd na dobro zabavo. No, moja zgodba je čisto nasprotje. Prijazne dobrodošlice niso mi bile namenjene. Toda o tem raje ne bom. Vsekakor pa, dragi bralci aka bodoči študenti, nadenite si kritična očala takoj, ko se približate Kardeljevi ploščadi 5. Naj vas ne očarajo grandioznost, čistost in opremljenost stavb, vsi ti nasmejani obrazi v Net-caffeju, Ameriki in Šumiju, plapolajoče zastavice pri glavnem vhodu, ‘kulerski’ fdv-jevski vrt. Ker takoj, ko vstopite, ste prepuščeni sami sebi. Soočeni ste s tekmovanjem in individualizmom – z utripi kapitalistične mašinerije.

Meseci so minevali, tako tudi moje študentsko življenje. Ko se ozrem nazaj, zdaj kot študentka Kulturologije na drugi stopnji, mi ni žal, da sem šla skozi pekel skladenjskih in pravopisnih pravil, pridig profesorjev, češ zakaj sem vpisala novinarstvo, ker sem tujka in slovenščine ne obvladam. Postala sem močnejša oseba. In zrelejša. Zato ne bom poimenovala tistih predavateljev, profesorjev, mentorjev in asistentov, ki so moj študij na novinarstvu naredili mračnejši. Nekateri študenti pa so bili, nasprotno, izjemno zadovoljni z njimi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Temu svet pravi dve plati iste medalje, moja mama temu reče usoda, jaz pa menim, da smo v različnih situacijah glede na osebne karakteristike, ki nas določajo.

Pa nikar se ne ustrašite! Tisti, ki vam je slovenščina materni jezik in ste bili vsaj malo pozorni (beri budni) v osnovni in srednji šoli pri pouku slovenščine, ne skrbite. Štiri leta novinarstva po dvanajst predmetov hitro minejo. Pozor: vsako leto se število strokovnih in obveznih predmetov manjša. Tako imate v četrtem letniku od dvanajstih predmetov obvezne le štiri, ostale pa po mili volji izbirate sami. Na nek način se samostojno usmerjate k določenemu tipu novinarstva. Jaz pa sem od doživete skladenjske in pravopisne groze našla svoje zatočišče v antropologiji. Če je kakšen profesor, ki vztraja pri svoji profesionalnosti in se ne podreja, potem je to izr. prof. dr. Vesna Godina. Zahvaljujoč profesorici sem antropologijo vzljubila, kar mi je olajšalo letnike na novinarstvu. Med mnogimi izbirnimi predmeti sem se jaz z veseljem odločala za psihologijo, antropologijo in najrazličnejše kulturološke predmete, kjer so me razumeli tudi v moji polomljeni slovenščini. Zato se trenutno na drugi stopnji kulturologije počutim bolj domače, obiskujem predavanja, ki so mi vsebinsko bliže (študije spolov, filmske študije, multikulturalizem, teorije kulture, religijske študije itn.), čeprav imam zamere glede samega načina izvajanja študija (šest ali sedem predmetov v prvem semestru, en ali dva predmeta pa v drugem). Toda za tistega, ki želi magistrirati v tekočem študijskem letu, je to pravzaprav dobra organizacija. Torej, vselej sta vsaj dve plati.

Ob tovrstni priložnosti želim opozoriti na splošno uveljavljeni diskurz o FDV-ju. Vsi smo seznanjeni s temeljnimi izreki, vsi namreč poznamo izraza »Na FDV lahko padeš samo po stopnicah« ali »Na FDV so vrata najbolj težki predmeti«. Kot diplomantko in študentko FDV me to moti, še bolj kot so me motili skladenjska / pravopisna pravila in pridige profesorjev. Zakaj je to tako? Ker na spletu krožijo zapiski od leta 1989 (no, karikiram), noben ne bere celotne predpisane literature, zunaj, pred faksom je vedno več ljudi kot pa noter. In kaj delajo profesorji? Profesorji se izgubljajo v dolgih monologih o tem, kako in koliko se je študiralo včasih, s tem pa propagirajo sistem, ki ga v osamosvojeni Sloveniji javno obsojajo. Saj si tudi mi, študenti želimo brezplačno izobraževanje na vseh treh stopnjah, dobili pa smo dolgo pričakovano ‘Bolonjo’ in študij, za katerega mora večina služiti prek študentskih servisov. Kako se pa odzivajo študenti na diskurz o FDV-ju? Zdi se, da dobesedno vztrajamo pri poneumljanju. Oprostite, toda na enem od predavanj je predavatelj vprašal, koliko od nas bere vso predpisano študijsko literaturo. Od več kot 100 študentov sta roko dvignila samo dva. Žalostno je, da je večini malo mar za to, kakšen je ugled študenta (verjemite, status študenta na Fakulteti za kemijo ali medicino je zelo drugačen od statusa študenta na FDV) in kakšen status ima fakulteta, ki je ena od reči, ki usodno vpliva na življenje mladega človeka. Če že študiramo na Fakulteti za družbene vede, potem naj vsaj poskrbimo za boljši ugled.

Obstajajo tudi izjeme na FDV-ju, sem ponosna, da sem jih spoznala. To so profesorji in študenti, ki enako sprejemajo kritiko in pohvalo. To so ljudje, ki se ne pustijo, da jih večina posrka vase. Nikoli pa ne bom pozabila po mojem mnenju ključnega nasveta na študiju novinarstva: »Tisti trenutek, ko začneš razmišljati, ali bo tvoj prispevek všeč vsem bralcem, se nemudoma in zagotovo oddaljuješ od svojega poklica.« Zato stvari nisem in niti ne bom kovala v zvezde.

Proti koncu mojega študija čutim nostalgijo, pogrešam vse, tako kot je Salingerjev Holden na koncu svoje izpovedi pogrešal vse, tudi tiste, ki jih ni maral. Tako kot je Holdena motila zlaganost Amerike, mene največkrat zmoti zlaganost FDV, ki je ena najbolj vizualno urejenih in finančno podkrepljenih fakultet ne glede na znanje, ki ga dobiš.

Kaj pa žuranje in zabave? Ja, ne skrbite, saj itak veste. Žur je na FDV-ju NON STOP.

Tekst: Marija Jordeva